Slavnostna akademija SSD in razglasitev častne članice društva

LJUBLJANA, 1. decembra 2015 – Slovensko sociološko društvo je v okviru današnje slavnostne akademije, s katero zaokroža niz letošnjih prireditev v počastitev svoje 50. obletnice, slovesno podelilo častno članstvo dr. Mirjani Nastran Ule, redni profesorici na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Odločitev o tem je sprejel zbor članic in članov društva na svojem rednem letnem srečanju 6. novembra letos. Društvo v skladu s svojim statutom naziv častnega člana_ice podeljuje v znak priznanja za zasluge na področju dejavnosti Društva oziroma sociologije.

Članice in člani Slovenskega sociološkega društva so podelili naziv častne članice dr. Mirjani Nastran Ule “zaradi izjemnega prispevka v sociologiji in na področju družboslovja nasploh ter zaradi integritete, ki jo dokazuje v svojem znanstvenem in pedagoškem delu, pa tudi v javnem delovanju.“

V utemeljitvi so o dr. Mirjani Nastran Ule zapisali še: “V slovenski (in jugoslovanski) znanstveni prostor je vpeljala sociološka raziskovanja na področjih, ki so dotlej v sociologiji (ne le v slovenski) še veljala za trivialna. Sociologija mladine in sociologija vsakdanjega življenja sta danes prav zaradi njenega pionirskega dela ter izjemno obsežnega raziskovanja, ki sega že v sedemdeseta leta 20. stoletja, med najplodnejšimi in živimi področji sociološkega raziskovanja. V tem obdobju je prav tako med prvimi v Sloveniji raziskovala družino in položaj žensk v javnem in zasebnem, v času torej, ko si ni bilo mogoče predstavljati, da bodo študiji spolov kdajkoli tudi formalno dobili mesto v univerzitetnih programih”.

Predsednica društva dr. Milica Antić Gaber je v uvodnem nagovoru na slavnostni akademiji med drugim izpostavila: „V delovanju društva so svoj pečat pustile mnoge generacije sociologinj in sociologov. Naša zgodovina je polna njihovih glasnih in odmevnih iskanj, preizpraševanj, ponujenih odgovorov na aktualna družbena vprašanja, pa tudi tihih in mučnih notranjih bojev, ki so jih bili, tako vsak zase kot tudi skupaj, ob pomembnejših temeljnih nerazumevanjih aktualne problematike ali poskusih utišanj tistih, ki so ponujali trenutnim oblastnikom in širši javnosti neljube odgovore. Danes se kaže kot posebej pomembno, da se ob vseh pasteh, tako društvo kot njegove članice in člani nikoli niso pustili utišati ali izključiti iz javnega delovanja, in da so ob tem ohranili tudi znanstveno poštenost in visoke etične standarde svojega delovanja“.

Objavljamo slavnostni nagovor predsednice društva in govor častne članice:

Spoštovani rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik.
Cenjena nekdanja predsednica, spoštovani nekdanji predsedniki društva, častni člani in članice!

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, dragi gostje!

50. obletnica društva je častitljivi jubilej, ki si zasluži posebno pozornost. Zato ga že vse leto obeležujemo z različnimi dogodki.

Pripravili smo vrsto javnih dogodkov, povezanih z aktualnimi temami, za nami pa je tudi letošnji osrednji dogodek – sociološko srečanje z naslovom Sociologija med ustvarjanjem vednosti in spreminjanjem družbe. To srečanje je poželo precejšnjo medijsko oziroma javno odmevnost. Delo smo torej tudi v jubilejnem letu svojega obstoja in delovanja zastavili resno in poglobljeno – skladno z začetki delovanja društva – ko smo 14. decembra l. 1965 z 31 referati na dvodnevnem posvetu razpravljali o družbeni diferenciaciji.

Društvo je v preteklih desetletjih, tako kot vse druge družbene entitete, doživljalo svoje vzpone in padce, krize in zastoje, a je vselej znalo zbrati kritično maso članic in članov, ki so društvo potegnili iz krize in mu dali nov zagon. V delovanju društva so svoj pečat pustile mnoge generacije sociologinj in sociologov. Naša zgodovina je polna njihovih glasnih in odmevnih iskanj, preizpraševanj, ponujenih odgovorov na aktualna družbena vprašanja, pa tudi tihih in mučnih notranjih bojev, ki so jih bili, tako vsak zase kot tudi skupaj, ob pomembnejših temeljnih nerazumevanjih aktualne problematike ali poskusih utišanj tistih, ki so ponujali trenutnim oblastnikom in širši javnosti neljube odgovore. Danes se kaže kot posebej pomembno, da se ob vseh pasteh, tako društvo kot njegove članice in člani nikoli niso pustili utišati ali izključiti iz javnega delovanja, in da so ob tem ohranili tudi znanstveno poštenost in visoke etične standarde svojega delovanja.

Društvo je bilo vselej, tako kot danes, tudi notranje pluralno in vključujoče. Pluralnost in vključujočnost se kažeta v načinih, in v oblikah dela ter seveda tudi v odnosu do načina delovanja v družbi in za družbo. Med nami so mnogi, ki so se s svojim delom izpostavljali v javnosti, pa tudi taki, ki so svoje napore v prvi vrsti usmerjali v svoje pedagoško delo ali skrbno in odgovorno delovali na svojem strokovnem področju. Mnogi med njimi ostajajo neopaženi, čeprav je njihovo delo pomembno za obstoj in razvoj sociologije kot znanstvene discipline in posledično tudi za razvoj širše družbe. Pri tem pa kaže posebej opozoriti na nevaren trend razvrednotenja tako pedagoškega kot relevantnega dela za širšo skupnost,ki se kaže pri ocenjevanju in vrednotenju našega dela, na kar društvo v zadnjem času s svojimi kritičnimi pripombami in relevantnimi predlogi posebej opozarja in bo verjetno moralo pri njem še vztrajati.

Na ozadju našega dela se je na zadnjem srečanju v razpravah na posameznih panelih in v sekcijah izoblikovalo toliko predlogov za nadaljnje delovanje, da nam dela nikakor ne bo zmanjkalo, ker tudi doba, v kateri praznujemo, pred sociologijo postavlja vprašanja, vredna naše in naslednje generacije sociologinj in sociologov. Za to, da bomo izzivom kos, potrebujemo tako moči vseh, ki smo že aktivni v delu društva, kot tudi novih in delovnih članic in članov, ki bodo prevzeli in vodili posamezne projekte. Tako bomo dogradili, kar smo zastavili z uspešnim sodelovanjem s študentskimi društvi, in pripravili osnovo za generacijo sociologinj in sociologov, ki bo skupaj z drugimi znanostmi iskala izhode iz zahtevnih razmer sodobnih družb.

Dovolite mi, spoštovane kolegice in kolegi, da sklenem z iskreno željo in z upanjem, da je pred nami uspešno delovanje društva v tudi naslednjih ustvarjalnih desetletjih.
Na novih 50 let torej!

Hvala za pozornost in prijeten dan še naprej.

Milica Antić Gaber

—-

Ob 50-letnici Sociološkega društva- ob sprejemu častnega članstva
Mirjana Ule

Moja strokovna in znanstveno pot je interdisciplinarna. Vseskozi sem se gibala na med psihologijo in sociologijo v neke vrste identitetni difuziji. S tem priznanjem ste mi formalno priznali sociološko identiteto. Predvsem pa je moje profesionalno pa tudi siceršnje življenje zaznamovalo to, da me družbeni problemi iskreno zanimajo in prizadevajo, zato je moje delovanje tudi vseskozi razpeto med teorizacijo in aktivizmom, med raziskovanjem in družbenim angažiranjem. Prav čar sociologije in družbenih ved nasploh je, da so refleksivne, da vsebujejo emancipatorni potencial, zato naravnost terjajo osebni angažma, pozicioniranost, strast, če hočete.

Ta emancipatorni interes je pri meni vseskozi prisoten. Študirala in formirala sem se v času študentskih in drugih civilnodružbenih gibanj koncem 60 in 70 letih. In tedanje študentske tribune, javne razprave in diskusije so bile za mene nujni vzporedni študij, ki so me vsaj tako strokovno oblikovale, kot formalni študij. Predvsem pa so me senzibilizirale za občutljivost za robne in marginalne pojave in družbene skupine in za interdisciplinarne pristope k raziskovanju. Aktivistično delo in ta vzporedni študij me je pripeljal do tekstov kritične teorije družbe in kritične teorije subjekta, ki so še ali prav z današnje perspektive izjemno aktualni prav zaradi utopistične drže, ki jo vsebujejo….

Na povabilo dr. Nika Toša, predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja, sem se kot mlada raziskovalka po diplomi na FF vključila v delo Centra. Temu je že po enem letu dela v Centru sledilo vabilo takratnega dekana fakultete dr. Vrega, da sodelujem kot asistentka pri predmetu Socialna psihologija in zaradi manjka predavateljev prevzamem vse delo na tem predmetu. To je pomenilo, da začnem razvijati socialno psihologijo, ki je do takrat v Sloveniji praktično nismo imeli. To, da sem začela razvijati socialno psihologijo na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in potem še druga predmetna področja, je tudi pomenilo možnost, da razvijam družbeno kritično, angažirano socialno psihologijo v soočenju z drugimi družbenimi vedami, predvsem sociologijo.

Na doktorskem študiju na univerzi v Münchnu sem v osemdesetih letih spoznala nove trende v sociologiji, na primer potrebo po drugačni konceptualizaciji fenomenov, kot so razmerje med javnim in zasebnim, spolna razmerja, vsakdanje življenje, predvsem nujnost interdisciplinarnega povezovanja in preseganja omejenosti disciplin pri proučevanju tako dinamičnih procesov, kot so življenjski poteki in prehodi, pa diskriminacija, marginalizacija, identitete itd. Spoznala sem se s prof. Ulrichom Beckom in že leta 1985 še svežo dobila v roke njegovo knjigo Risikogesellschaft (1986), ki je name takrat naredila velik vtis.
Tedaj, to je v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, se je začel tudi širše v Evropi preobrat v družbenih vedah, namreč odmik od abstraktnih globalnih teoretskih modelov, obremenjenih z ideološkimi nasprotji k raziskavam konkretnih življenjskih problemov. Usmeritev k temam vsakdanjega življenja je znotraj sociologije pomenila sama po sebi svojevrstno družbeno kritiko in kritiko prevladujočih tokov. Je pa povzročila tudi velike epistemološke premike v sociologiji. Diskurzne študije, pa študije spolov, mladine, socialne izključenosti in diskriminacije so bile tipični primeri tovrstnega raziskovanja.

Sociologija je od tega preusmerjanja veliko pridobila. Predvsem je postala bolj integrativna, dinamična in socialno relevantna. Znotraj tematizacije vsakdanjega življenja so postale temeljne teoretske pozicije pomen, smisel, znanje, vedenje, konstrukcija realnosti. Te teme so dobile strateški pomen z oblikovanjem ti. postmodernega, postindustrijskega,ali postfordinstičnega sveta. Postfordizem, tj. ekonomski in politični sistem, ki sledi informacijski revoluciji v tehnologiji, neoliberalizmu v ekonomiji in neokonservativizmu v politiki in ki je prevladal praktično po vsem svetu, izkorišča želje ljudi po drugačnosti, alternativnosti, celo po utopičnosti in jih zelo spretno preoblikuje v zgolj individualne percepcije, strahove, projekcije in želje.

Na drugi strani pa je z razvojem neoliberalnih družb, ki temeljijo predvsem na takih pragmatičnih vrednotah kot je kapital, profit, moč, tekmovanje, prestiž, sociologija začela izgubljati tekmo z bolj pragmatičnimi družboslovnimi vedami kot so ekonomija in pravo. Ni težko uvideti, da tudi v sodobnem individualiziranem svetu krajšo potegnejo tiste družbene skupine, katerim se pripisuje vezanost na tiste socialne procese, ki se ne dajo zlahka ekonomsko ovrednotiti in krajše potegnejo tiste vednosti, ki opozarjajo na te procese. Nove produkcijske in informacijske tehnologije, individualizirani načini potrošnje, dela in preživljanja prostega časa, zasipajo ljudi z navidezno neznanskimi »novimi možnostmi«, »izbirami«, »poželenji« ipd. in producirajo pri ljudeh vtis, da so danes pomembni le oni kot posamezniki, njihovi trenutni občutki in kratkoročne želje, ne pa posledice njihovih dejanj za skupnost in občečloveško dobro. Tu je na delu neznanska socialna in kulturna, pa tudi mentalna regresija, ki poraja zametke nove barbarizacije po vsem svetu.

Nova barbarizacija sveta se kaže tudi v tem, da v svetu vedno bolj prevladuje socialno-darvinistični gon po preživetju enih na račun drugih, vse večji razkorak med bogatimi in revnimi, integriranimi in izključenimi itd. Vedno bolj se kopičijo napetosti, nasilje, strah, sovraštvo in jeza, kar je ravno pravo vnetivo za izbruh vsakovrstnih družbenih spopadov in agresij. Jasno je, da so pojavi, kot je pravkaršnja begunska kriza, teroristični napadi in prav tako teroristični proti-napadi ter razraščanje korupcije zunanji izraz veliko globlje, tako globalne kot tudi lokalnih kriz, ki se jih ne bo dalo rešiti ali vsaj zaustaviti z gradnjo zidov vspovsod, s poostritvijo nadzorovalnih mehanizmov in z nacionalistično in populistično retoriko. Takšno reševanje le pospešuje razraščanje nevarnih socialnih virusov, ki lahko sprožijo epidemične razsežnosti.

Kaj to terja od nas sociologov? Vsekakor znanstveno in družbeno angažiranje. Craig Calhoun, direktor LSE, ki je bil gost nedavnega sociološkega kongresa v Ljubljani je v svojem nagovoru poudaril, da moramo razmišljati o pozitivnih družbenih utopijah. Podobno ugotovitev je že pred leti dal prav tako pomemben sociolog svetovnega formata, Immanuel Wallerstein. Po njegovem mnenju se v sedanjih težavnih razmerah kažejo meje dosedaj dominantnega svetovnega sistema in se morda dogaja prehod v nek drug svetovni sistem V takšnih razmerah nam Wallerstein predlaga, da se poslužimo utopistik, tj. ocen alternativnih možnosti zgodovinskega razvoja. Utopistika je zanj presoja substantivne racionalnosti kot nasprotje Webrovski formalni racionalnosti, je tudi kritičen premislek o strukturah znanja in vednosti, na katerih temeljijo sedanji sistemi družbe in znanja.

Torej rabimo predvsem intelektualni in socialni pogum za detekcijo poglavitnih izvorov tveganj, da se odkrito zoperstavimo tem procesom in rabimo utopistični« premislek o razvojnih alternativah. Upam, da je petdesetletnica sociologije ravno pravi prostor za ponovni zagon sociološke refleksije tako v akademskem kot siceršnjem družbenem prostoru v Sloveniji pa tudi v svetu.