Med vrsticami
Z rubriko Med vrsticami želimo s prispevki sociologinj_ov, družboslovk_cev in nasploh tistih, ki mislijo družbo, izpostaviti in krepiti skupno delo sociologije oziroma družbenih ved in leposlovja v opomenjanju družbenega sveta. Če je meja med sociologijo in leposlovjem še (ali vsaj bolj) porozna na začetku 20. stoletja, v času institucionalizacije sociologije, je danes jasna in na videz nepremostljiva po principu »vsakemu svoje«. Namesto »delitve dela« med enim in drugim skušamo z rubriko prestopiti mejo med njima, pripoznati zavezniški značaj razmerja med enim in drugim poljem, ki oba – lahko, nikakor pa to ni nujno – prispevata k razgrinjanju in opomenjanju vsega tistega – od »velikih« simbolnih dominacij do »majhnih« zamikov v svetu, kakor obstaja –, kar se razgrinjanju in opomenjanju navadno izmika.
Vabimo vas, da s svojimi prispevki sodelujete v rubriki, za več informacij pa napotujemo na nina.perger@fdv.uni-lj.si.
April 2024
Michael Kimmel, zaslužni profesor Stony Brook University
Mario Puzo, The Godfather. G. P. Putnam’s Sons, 1969.
Če želite razumeti Ameriko, morate prebrati Botra (1969). V njem je Mario Puzo obravnaval praktično vsako glavno temo klasične sociologije, vse znotraj najširšega razpona ameriške izkušnje 20. stoletja. (Edina očitna izpustitev je seveda rasa; družina Corleone jo omenja le mimogrede, in to zaničljivo. Knjiga je »bela« knjiga).
Resnično, Boter bi lahko bil najboljši uvodni učbenik iz sociologije, kar je bil kdaj napisan. Mi ne verjamete? Kaj je vaše področje specializacije? Razredna neenakost in mobilnost? Oglejte si, kako družina Corleone poskuša utrditi svoje mesto v razredni hierarhiji. Družina? Opazujte različne pomene besede »družina« – nuklearna družina s svojimi določenimi spolnimi vlogami, dinamike med očetom in sinovi, ter bratstvo organiziranega kriminala. Spol? Opazujte, koliko vrat se zapre pred ženskami, ko moški opravljajo svoje delo. Statusne razlike? Primerjajte Kateino zadržano WASP [belo, anglosaksonsko, protestantsko] držo z bučno italijansko etničnostjo priseljencev Corleone. Moškosti? Oglejte si razlike med brati: strastni, nasilni Sonny; hladen, preračunljiv Michael, ter vesel in nazadnje pokvarjen Fredo. Politična sociologija? Oglejte si, kako družina poskuša postati legitimna. Religija? Opazujte, kako Michael stoji pri krstu svojega nečaka, medtem ko njegovi vojaki usmrtijo vodje nasprotnih kriminalnih družin. Kriminologija? No, to je saga o prizadevanjih organov pregona, da bi ustavili organizirani kriminal v New Yorku, gre za napeto kriminalno dramo, v kateri so policisti pokvarjeni bolj kot kriminalci. Urbana sociologija? Droge in alkohol? Deviantnost? Je potrebno še kaj povedati?
Sociološko srce zgodbe je seveda weberjanski prehod iz tradicionalne v racionalno avtoriteto. Knjiga se začne na poroki hčere Vita Corleoneja, glave newyorške mafijske »družine«, leta 1945. Vito je tradicionalen, patriarhalen in dobrohoten do tistih v svojem krogu, neomajno zvest in vidno ljubeč do svojih starih prijateljev in družine, vendar neusmiljen in brezobziren do tistih zunaj. Vito ima tri sinove: vročekrvneža Sonnyja, Freda, razvojno oviranega nepridiprava, ter Michaela, najmlajšega, najpametnejšega sina, ki ga je Vito zaščitil pred družinskim poslom.
Vito uteleša tradicionalno avtoriteto. Ko ga druga družina prosi za zaščito pri trgovini z drogami, Vito zavrne, čeprav ve, da se lahko zasluži velike dobičke, vendar zanj trgovina z drogami predstavlja grdo dejavnost, ki ni dostojna za njegov družinski posel. (Njegova tradicionalna oblast se brez težav združi z njegovim rasizmom, ko predlaga, da se trgovina z drogami prepusti črni skupnosti.) Ta zavrnitev sproži zaplet: poskus atentata na Vita, umor Sonnyja in Michaelov končni vzpon na mesto Botra.
Michael ni obremenjen s tradicionalnimi omejitvami, je bolj racionalen in premišljen kot njegov oče, na koncu pa tudi bolj neusmiljen in morilski. Stare zvestobe pusti pred vrati; vse žrtvuje za družinsko dejavnost. Je ultimativni izraz racionalnega, preračunljivega kapitalista, pred katerim je svaril Weber. Ne glede na človeške stroške je Michaelov odgovor vedno “to je samo posel”. Ta fraza zajame prehod od družinskega dobrohotnega patriarhata do racionalnega »podjetja«, od tradicionalne do legalno racionalne oblasti. Michael je hladen, preračunljiv, birokratski in uspešen. Racionalna avtoriteta je bolj razširjena in močna kot bi tradicionalna avtoriteta kadarkoli lahko bila. Z umestitvijo svoje moči v formalna pravila se moč izjemno poveča in je lahko veliko bolj neusmiljena, saj je odgovorna nikomur drugemu kot sama sebi. To, kar Michael imenuje “le posel”, je lahko tudi zelo krivično.
Na koncu ima Michael več moči, kot bi si njegov oče lahko kadarkoli predstavljal – in več, kot bi kadarkoli čutil, da jo potrebuje. In za kaj? Knjiga se konča z elegičnim weberjanskim tonom. Michael, obupan, da bi racionalna družinska dejavnost postala zakonita, se je racionalno izračunal v železno kletko. V njej sedi sam, mož z ogromno močjo, a znotraj prazen, ujet v stroj, ki ga je sam ustvaril.
Maca Jogan, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani
Lado Kralj, Ne bom se več drsal na bajerju. Beletrina, 2022.
V letu 2023 je Lado Kralj posmrtno prejel priznanje Kresnik za roman Ne bom se več drsal na bajerju. Dobre izkušnje z deli slovenskih avtoric in avtorjev, ki so v preteklosti že bila deležna take časti, so me v juliju spodbudile k nakupu in začetku branja tega romana.
Že na prvih straneh me je pritegnil barvit in podroben opis šišenskega območja in dogajanja v okolici gradu Jama v Ljubljani, kjer so, podobno kot povsod v Ljubljanski pokrajini v času druge svetovne vojne in italijanske okupacije, vznikale uporniške akcije zoper raznovrstno nasilje. Za red so skrbeli italijanski vojaki in karabinjerji, ki so vsi po vrsti izpolnjevali Ducejevo zapoved: CREDERE, OBEDIRE, COMBATTERE. To so počenjali v prepričanju, da med barbare v zasedeni slovanski pokrajini prinašajo civilizacijo in da je treba, kot je veleval Veliki Vodja, pokoriti »to uporno ljudstvo«; visoki civilni komisar Ljubljanske pokrajine je še »operacionaliziral« ta splošni vrhovni ukaz (»če jih ne bodo postrelile vojaške oblasti, jih bom postrelil jaz«), dopolnil pa ga je komandant 11. korpusa italijanske vojske v Ljubljanski provinci, general Mario Robotti z izjavo, ki so jo vsako jutro prebrali vojakom pri državljanski vzgoji: »še premalo jih pobijemo« (str. 114). Da bi učinkoviteje izpolnjevali etnocidne cilje fašistične oblasti, so mesto spremenili v taborišče: od 22. februarja 1942 naprej je bilo v celoti obdano z žičnim obročem, stražarnicami in redkimi bloki za prehod zastražene meje.
Največji del Kraljevega romana prepričljivo prikazuje mnogostransko uresničevanje okupatorskih morilskih zapovedi, o tem zločinskem početju pričajo pretresljive zgodbe posameznikov, opisi nezamisljive okrutnosti nad nedolžnim prebivalstvom, ki naj bi ga sestavljali sami »gverilci«, zlasti mladi; zato se vrstijo nova in nova grozodejstva, zato se streljajo talci, zato se množično pošilja ljudi v Gonars, na Rab in drugam, zato se požigajo cela naselja, večkrat z ljudmi v hišah. Uporniki v okviru Osvobodilne fronte, »gverila« pa deluje naprej, v mestu in zunaj obroča, organizirano, ciljno natančno usmerjeno v pomembne osebe okupatorske oblasti in domačih pomočnikov. In zato se okupatorsko nasilje krepi, pobijanje se nadaljuje …
Moje zmogljivosti za vsrkavanje opisov raznolikih srhljivih dogajanj so sredi romana odpovedale: za nekaj mesecev sem odložila branje, saj so se na te zgodovinske podobe lepile sveže podobe vojaških posegov v Evropi, hkrati pa se je stalno vzpostavljala primerjava med zgodovinskim realnim dogajanjem in popolnim zanikanjem teh grozodejstev, ki je v Italiji ̶ ̶ zlasti v zadnjih dvajsetih letih ̶ postalo prevladujoče in splošno (uradno) stališče. Jedrnato to izraža državni praznik slavljenja spomina na fojbe, ki temelji na popolni reviziji zgodovinskih dejstev: z nenehnim povečevanjem obsega maščevalnih ukrepov »gverile« po zmagi nad fašističnim nasiljem upravičuje (splošno) prakso, ko se »slavi« razglašajo za krvoločne in krute zločince nad »dobrimi ljudmi«, Italijani. Uradno priznano spregledovanje povezave med vzroki in posledicami ter neenakosti v razpolaganju s sredstvi vojaške prisile, potrjuje Millsovo trditev (1964: 194), da ljudje ustvarjajo svojo zgodovino, vendar so »pri tem nekateri v veliko ugodnejšem položaju kot drugi«.
Roman sem do konca prebrala šele konec februarja 2024; pripovedi o grozodejstvih pred kapitulacijo in o obračunu s fašističnimi nasilniki sledi (v eni sedmini besedila) zelo skrčeno predstavljeno vživljanje nekdanjih uporniških sodelavcev v čas, ko so vsakdanje življenje po osvoboditvi (maja 1945) krojile nove oblasti. Takrat se je postopno začelo oddaljevanje nosilcev novega družbenega reda od nekdanjih bojevniških tovarišev, ki niso brez zadržkov podpirali odpravljanja vsega starega, pa bodisi da je šlo za ohranjanje vira z »najboljšo vodo na Spodnjem Krajnskem« na samostanskem vrtu, za grad Na Jami, ki ga je visoko cenil že Valvasor, ali pa za bajer, kjer so se poleti hladili, pozimi pa drsali predvsem otroci in mladi. Tik pred koncem romana se razkrije pravzaprav dvojni pomen naslova: v času okupacije so prav ob bajerju italijanski karabinjerji polovili veliko mladih in jih pošiljali v taborišča (po Berlusconiju »letovišča«), zato se je bilo treba tega kraja izogibati; v času novega reda pa je žabje regljanje ponoči motilo bližnje stanovalce, med njimi tudi pomembnega tovariša oblastnika, zato je bil uresničen sklep, da se bajer zasuje, čeprav so nekdanji borci za svobodo temu odločno nasprotovali. Ampak oni v mirnem času niso bili v oblastniško »ugodnem položaju«, zato se pozimi nihče več ni mogel drsati na tem bajerju.
Vir: Mills, C. W. (1964). Sociološka imaginacija. Beograd: Savremena škola.
Samo Uhan, Fakulteta za družbene vede UL
Albert Camus, Kuga, 2020. Beletrina.
Izbrati literarno delo, ki me sociološko ‘nagovarja’, se je izkazalo za težjo nalogo, kot je sprva kazalo. Pravzaprav za zagato. Lahko bi namreč začel s celotnim mladinskim opusom Ericha Kästnerja, ki je v generacijah mladih bralcev uspel zanetiti iskrice upora proti družbenim krivicam in nadaljeval z gimnazijsko fascinacijo z negativnimi utopijami Orwella, Zamjatina in Huxleya. Lahko bi se zatekel tudi h klasikom in večnim tematizacijam ‘ponižanih in razžaljenih’. Zamikalo me je, da bi izbral Levitana Vitomila Zupana, ki mi s svojo obešenjaško kritiko neumnosti totalnih institucij pomagal prebroditi lastni izkušnjo bivanja v vojski bivše države.
Na koncu sem se odločil za Camusa in njegov roman Kuga. Pravzaprav me je pritegnil stavek, s katerim Camus začenja svoje razmišljanje o življenju v zaprti skupnosti v času, ko jo ogroža usodna bolezen v prispodobi kuge. Takole pravi: »Svet sam po sebi ni razumen – to je vse, kar je o njem mogoče reči.« Za boljše razumevanje je treba povedati, da je Camus roman začel snovati v začetku leta 1941, ko sta bila Evropa preostanek sveta pahnjena v totalno človeško morijo, pred katero je odpovedalo vse, kar je do tedaj etičnega in razumnega ustvaril človeški um. Osnovno Camusevo izhodišče je v tem pogledu nedvoumno: razmerje med svetom in človekom je absurdno, ker je človekovo hrepenenje po popolnem in umno urejenem svetu nesmiselno.
Vprašanje, s katerim nas Camus izziva, je, ali je glede na povedano življenje posameznika smiselno? Camus odgovarja pritrdilno in pri tem dodaja značilen miselni obrat – življenje je smiselno, če se upremo absurdu lažnive morale in prividu razumnega sveta. Upor proti absurdu človeka hkrati osvobaja in zavezuje k razmisleku o odgovornosti za svoja dejanja.
Camusev roman glede na čas v katerem živimo, prerašča v neposredno metaforo o stanju sveta. Je izjemna pripoved o tem, kako človeška psiha reagira v času epidemije, zaprtosti in strahu pred smrtjo. Liki v Camusovi zgodbi odslikavajo cel vedenjski spekter – od znanstvenega pristopa zdravnika Rieuxa, ki se bori proti kugi, ki je opustošila alžirsko mesto Oran, do prefinjenega Cottarda, ki uživa v kolektivni nesreči in na koncu znori ter patra Panelouxa, ki išče uteho v nečem, kar prepozna kot ‘božjo voljo’ in seveda konča v praznini kot vsi drugi. Camsova Kuga je oda človeštvu v njegovih najmračnejših časih in trajno vabilo k razmišljanju o tem, kako deluje skupnost.
Marec 2024
Nina Vombergar, raziskovalka in gledališka ustvarjalka Dušan Čater, Džehenem. Beletrina, 2012.
»Še kaj hujšega smo preživeli«, se nenehno bodri lik v eni izmed Čatrovih zgodb. Dokler ne pride do točke, ko pomiritvene besede nimajo več moči.
Ioane Teitiota je pred dobrimi desetimi leti vložil prošnjo za azil na Novi Zelandiji, saj je njegovo vas (na otoku Kiribati) morje zalilo do te mere, da tam ni bilo več mogoče živeti. Poskus, da bi postal prvi podnebni begunec, je spodletel. V omenjenem primeru so številni pravniki izražali skrb, da bi pozitivno razrešena prošnja za azil lahko sprožila poplavo novih. Kljub nemogočim življenjskim razmeram zaradi podnebnih sprememb, s katerimi se spopadajo na mnogih koncih sveta, do danes niso podelili še nobenega statusa podnebnega begunca. Bojazni tistih pravnikov, da bi človeštvo delovalo solidarno, se torej niso uresničile.
Ta resnična zgodba ima veliko skupnega s Čatrovimi zgodbami. V njih se prepletajo življenja ljudi, ki so iz takega ali drugačnega razloga zapustili svojo domovino in se v iskanju boljšega življenja znašli v Sloveniji. Kjer je vsak ujet v svojem koščku pekla. Kjer svetovi trkajo drug ob drugega in se ne zmorejo razumeti. Igre moči na dno vedno pahnejo prišleke, katerih odnosi s tu-rojenimi so prežeti z izkoriščanjem, sovraštvom in predsodki.
Pekel si ustvarjamo z zatiskanjem oči pred tem dejstvom, da s trenutnimi življenjskimi izbirami neizpodbitno višamo temperaturo Zemlje do te mere, da na njej na bo več mogoče živeti. In pekel si ustvarjamo z vzpostavljanjem odnosov, prežetih s cepetavim sovraštvom do nepoznanega.
Ding-dong, se je oglasila ura … Škripajoč so se odprla vratca in ven sta priplesala dva vesela narodnjaka.
Ding-dong. Čas je, da se nehamo pijano premikati po svetu z razglašenim petjem »kaj nam pa morejo, morejo, morejo«, kot Čatrova lika. Čas je, da od-rastemo.
Milica Antić Gaber, Filozofska fakulteta UL
Elena Ferrante, In the Margins: On the pleasures of reading and writing. Europa Editions, 2022.
Knjige Elene Ferante so zame nagrada, čas branja njenih knjig pa praznik. Prebrala sem vse pri nas prevedene njene knjige. Niso mi bile vse enako všeč. Najbolj me je navdušila Neapeljska tetralogija. V njih je toliko bogastva, toliko referenc, toliko primerov za pojasnjevanje socioloških konceptov, da se seveda temu nisem mogla izogniti.
Knjigo In the Margins (Znotraj robov), pa sem kar nekako odlagala, ker ne gre za leposlovje, ampak za štiri predavanja na temo njenega dela kot pisateljice, njene poetike, njene pripovedne tehnike in nasploh o tem, kar bi lahko zanimalo bralke_ce. Ferrante je predavanja seveda napisala, prebrali pa sta jih igralka Manuela Mandracchia in znanstvenica in kritičarka Tiziana de Rogatis.
Vse tiste, ki vas zanima, kako je začela pisati, kaj jo je pri pisanju vodilo; zakaj je nehala pisati in se znova k pisanju vrnila. Kako veliko pri pisanju dolgujemo drugim, skupnosti, ljudem okrog nas. Kakšne razmisleke je imela okrog jezika in narečja, jezika njenega izvornega okolja; grobosti v njem; o vsem, kar je prebrala pri drugih avtoricah_jih; o nujnosti branja del drugih pisateljic_jev, a tudi o pomenu prisluhniti tistim, ki imajo kaj povedati – o pomenu pripovedovanja zgodb; o odnosu “zgodovina in jaz”. In še o marsičem.
Samo za pokušino nekaj izbranih misli:
“More generally, I believe that the sense I have of writing – and all the struggles it involves – has to do with the satisfaction of staying beautifully within the margins and, at some time, with the impression of loss, of waste, because of that success” (str.21).
“In fact, a first big step forward, in the matter of writing, is to discover exactly the opposite: that what we triumphantly consider ours belongs to others” … “We have to accept the fact that no word is trully ours” (str. 71-72).
“And I should emphasize that every book read carries within itself a host of other writtings that, consciously or inadvertently, I’ve taken in” (str. 72-73).
“A woman who wants to write has unavoidably to deal not only with the entire literary patrimony she’s been brought up on and in virtue of which she wants to and can express herself but with the fact that that patrimony is essentially male and by its nature doesn’t provide true female sentence” (str. 77).
“I love my city, and it seemed to me that Naples couldn’t be written without its language” (str. 79).
Izjemno navdihujoče branje!
Diane Reay, Faculty of education, Cambridge University
Édouard Louis, A woman’s battles and transformations. Farrar, Strauss and Giroux, 2022.
