Med vrsticami

Z rubriko Med vrsticami želimo s prispevki sociologinj_ov, družboslovk_cev in nasploh tistih, ki mislijo družbo, izpostaviti in krepiti skupno delo sociologije oziroma družbenih ved in leposlovja v opomenjanju družbenega sveta. Če je meja med sociologijo in leposlovjem še (ali vsaj bolj) porozna na začetku 20. stoletja, v času institucionalizacije sociologije, je danes jasna in na videz nepremostljiva po principu »vsakemu svoje«. Namesto »delitve dela« med enim in drugim skušamo z rubriko prestopiti mejo med njima, pripoznati zavezniški značaj razmerja med enim in drugim poljem, ki oba – lahko, nikakor pa to ni nujno – prispevata k razgrinjanju in opomenjanju vsega tistega – od »velikih« simbolnih dominacij do »majhnih« zamikov v svetu, kakor obstaja –, kar se razgrinjanju in opomenjanju navadno izmika.

Vabimo vas, da s svojimi prispevki sodelujete v rubriki, za več informacij pa napotujemo na nina.perger@fdv.uni-lj.si.

Marec 2024

Nina Vombergar, raziskovalka in gledališka ustvarjalka
Dušan Čater, Džehenem. Beletrina, 2012.                                   

»Še kaj hujšega smo preživeli«, se nenehno bodri lik v eni izmed Čatrovih zgodb. Dokler ne pride do točke, ko pomiritvene besede nimajo več moči.

Ioane Teitiota je pred dobrimi desetimi leti vložil prošnjo za azil na Novi Zelandiji, saj je njegovo vas (na otoku Kiribati) morje zalilo do te mere, da tam ni bilo več mogoče živeti. Poskus, da bi postal prvi podnebni begunec, je spodletel. V omenjenem primeru so številni pravniki izražali skrb, da bi pozitivno razrešena prošnja za azil lahko sprožila poplavo novih. Kljub nemogočim življenjskim razmeram zaradi podnebnih sprememb, s katerimi se spopadajo na mnogih koncih sveta, do danes niso podelili še nobenega statusa podnebnega begunca. Bojazni tistih pravnikov, da bi človeštvo delovalo solidarno, se torej niso uresničile.

Ta resnična zgodba ima veliko skupnega s Čatrovimi zgodbami. V njih se prepletajo življenja ljudi, ki so iz takega ali drugačnega razloga zapustili svojo domovino in se v iskanju boljšega življenja znašli v Sloveniji. Kjer je vsak ujet v svojem koščku pekla. Kjer svetovi trkajo drug ob drugega in se ne zmorejo razumeti. Igre moči na dno vedno pahnejo prišleke, katerih odnosi s tu-rojenimi so prežeti z izkoriščanjem, sovraštvom in predsodki.

Pekel si ustvarjamo z zatiskanjem oči pred tem dejstvom, da s trenutnimi življenjskimi izbirami neizpodbitno višamo temperaturo Zemlje do te mere, da na njej na bo več mogoče živeti. In pekel si ustvarjamo z vzpostavljanjem odnosov, prežetih s cepetavim sovraštvom do nepoznanega.

Ding-dong, se je oglasila ura … Škripajoč so se odprla vratca in ven sta priplesala dva vesela narodnjaka.

Ding-dong. Čas je, da se nehamo pijano premikati po svetu z razglašenim petjem »kaj nam pa morejo, morejo, morejo«, kot Čatrova lika. Čas je, da od-rastemo.

Milica Antić Gaber, Filozofska fakulteta UL
Elena Ferrante, In the Margins: On the pleasures of reading and writing. Europa Editions, 2022.

Knjige Elene Ferante so zame nagrada, čas branja njenih knjig pa praznik. Prebrala sem vse pri nas prevedene njene knjige. Niso mi bile vse enako všeč. Najbolj me je navdušila Neapeljska tetralogija. V njih je toliko bogastva, toliko referenc, toliko primerov za pojasnjevanje socioloških konceptov, da se seveda temu nisem mogla izogniti.

Knjigo In the Margins (Znotraj robov), pa sem kar nekako odlagala, ker ne gre za leposlovje, ampak za štiri predavanja na temo njenega dela kot pisateljice, njene poetike, njene pripovedne tehnike in nasploh o tem, kar bi lahko zanimalo bralke_ce. Ferrante je predavanja seveda napisala, prebrali pa sta jih igralka Manuela Mandracchia in znanstvenica in kritičarka Tiziana de Rogatis.

Vse tiste, ki vas zanima, kako je začela pisati, kaj jo je pri pisanju vodilo; zakaj je nehala pisati in se znova k pisanju vrnila. Kako veliko pri pisanju dolgujemo drugim, skupnosti, ljudem okrog nas. Kakšne razmisleke je imela okrog jezika in narečja, jezika njenega izvornega okolja; grobosti v njem; o vsem, kar je prebrala pri drugih avtoricah_jih; o nujnosti branja del drugih pisateljic_jev, a tudi o pomenu prisluhniti tistim, ki imajo kaj povedati – o pomenu pripovedovanja zgodb; o odnosu “zgodovina in jaz”. In še o marsičem.

Samo za pokušino nekaj izbranih misli:

“More generally, I believe that the sense I have of writing – and all the struggles it involves – has to do with the satisfaction of staying beautifully within the margins and, at some time, with the impression of loss, of waste, because of that success” (str.21).

“In fact, a first big step forward, in the matter of writing, is to discover exactly the opposite: that what we triumphantly consider ours belongs to others” … “We have to accept the fact that no word is trully ours” (str. 71-72).

“And I should emphasize that every book read carries within itself a host of other writtings that, consciously or inadvertently, I’ve taken in” (str. 72-73).

“A woman who wants to write has unavoidably to deal not only with the entire literary patrimony she’s been brought up on and in virtue of which she wants to and can express herself but with the fact that that patrimony is essentially male and by its nature doesn’t provide true female sentence” (str. 77).

I love my city, and it seemed to me that Naples couldn’t be written without its language” (str. 79).

Izjemno navdihujoče branje!

Diane Reay, Faculty of education, Cambridge University
Édouard Louis, A woman’s battles and transformations. Farrar, Strauss and Giroux, 2022.

Zavedam se, da sem izbrala knjigo, ki v resnici ni leposlovje, ampak bi jo lahko označili za avtofikcijo, še eno napol avtobiografijo zelo nadarjenega pisatelja, tokrat pod krinko pripovedi o svoji materi. Boji in preobrazbe neke ženske je deloma spomin, deloma polemika, deloma kulturna zgodovina.

Knjiga je kratka in jedrnata, zelo drugačna od romanov mojega najljubšega »leposlovnega« pisatelja Emila Zolaja, vendar jim je skupna surovost, ki omogoča, da od blizu, v visceralni bližini, začutiš, kaj protagonisti doživljajo. V tej knjigi je glavna junakinja ženska iz delavskega razreda, kar je že samo po sebi radikalen odklon. V zgodbah o delavskem razredu so prevečkrat v ospredju moški, ženske pa ostanejo na obrobju. Vendar pa, kot vem iz lastnih bolj zadržanih poskusov pripovedovanja družinske zgodovine, tisti, ki prihajamo iz delavskega razreda in se trudimo pripovedovati svoje zgodbe, iz svojih spominov izberemo dele, ki najbolj odmevajo v tem, kar želimo povedati. Pri Louisovi knjigi me ni najbolj prevzelo besedilo samo po sebi, temveč njegova interpretacija fotografije njegove matere na naslovnici. Za Louisa kaže zapeljivo, skoraj radostno žensko, ki “hiti v prihodnost”, polno upanja in sanj, jaz pa sem videla previdno, oprezno žensko, ki zre s pričakovanjem. Vsekakor so vsi upi in sanje razblinjeni. Ko mati vpraša, ali je lahko sinova čistilka, sem jokala. V teh besedah je bila zajeta boleča dilema družbene mobilnosti, ki jo je Bourdieu označil z uspehom kot “prestopkom in izdajstvom” (Sketch for a self-analysis, 2008: 109). Ali družbena mobilnost pomeni, da za seboj pustimo tiste, ki jih imamo radi, ali pa je to nenehni boj, da jih pripeljemo s seboj? Kot vedno pa besede Edouarda Louisa utrjujejo moje prepričanje, da v boju za emancipacijo delavskega razreda besede nikoli niso v nasprotju z dejanji. Besede so dejanja in njegove besede še naprej izžarevajo moč, da spremenijo dojemanja in razredne predsodke. 

Knjiga je dostopna tudi v slovenščini: Édouard Louis, Boji in preobrazbe neke ženske. Založba /*cf, 2023.