Med vrsticami
Z rubriko Med vrsticami želimo s prispevki sociologinj_ov, družboslovk_cev in nasploh tistih, ki mislijo družbo, izpostaviti in krepiti skupno delo sociologije oziroma družbenih ved in leposlovja v opomenjanju družbenega sveta. Če je meja med sociologijo in leposlovjem še (ali vsaj bolj) porozna na začetku 20. stoletja, v času institucionalizacije sociologije, je danes jasna in na videz nepremostljiva po principu »vsakemu svoje«. Namesto »delitve dela« med enim in drugim skušamo z rubriko prestopiti mejo med njima, pripoznati zavezniški značaj razmerja med enim in drugim poljem, ki oba – lahko, nikakor pa to ni nujno – prispevata k razgrinjanju in opomenjanju vsega tistega – od »velikih« simbolnih dominacij do »majhnih« zamikov v svetu, kakor obstaja –, kar se razgrinjanju in opomenjanju navadno izmika.
Vabimo vas, da s svojimi prispevki sodelujete v rubriki, za več informacij pa napotujemo na nina.perger@fdv.uni-lj.si.
Julij 2024
Roman Kuhar, Filozofska fakulteta UL
Éduard Louis, Kdo mi je ubil očeta. Založba *cf., 2024.
Za kakšen prijeten poletni večer priporočam knjigo Éduarda Louisa »Kdo mi je ubil očeta«, ki je letos izšla pri založbi *cf. v odličnem prevodu Iztoka Ilca. To je branje za en večer, po možnosti ob kozarcu vina in s pogledom na sončni zahod. Ta podoba bo dober kontrast zgodbi, ki jo – s časovnimi preskoki in kratkimi, včasih zgolj nekajstavčnimi spomini – pripoveduje Éduard o svojem očetu. Izhodišče je pričakovano: Éduard je kot gej odraščal ob zapovedih tradicionalne moškosti, ki so njegovemu očetu preprečevale, da bi svojemu sinu, ki ga je vedno znova spominjal, kako daleč (in kako neresničen) je ideal »prave moškosti«, povedal, da ga ima rad. Zgodba bi se od tu lahko odvijala v običajni smeri uničenega družinskega življenja, travm in obtoževanj, če ne bi sin na koncu stopil na očetovo stran, pogledal prek družbenih normativov uničujoče moškosti, v zgodbo vpeljal razredno vprašanje in z neposrednostjo, ki povzroči kurjo kožo, razgalil, kdo vse je ubil njegovega očeta.
Zakaj nekaj tako temnega priporočam za branje ob poletnih sončnih zahodih? Zato, ker tole pišem dan po neuspelem atentatu na Donalda Trumpa, ki je s tem zagotovo zmagal na ameriških volitvah, njegove politike – tako zelo podobne tem, ki so ubile Éduardovega očeta – pa bodo imele vpliv na celoten svet. To jesen nas zato čaka veliko kritičnega dela in smiselno je, da se nanj pripravimo že poleti.
Priporočila za poletno branje:
Jeffrey Weeks, Between Worlds: A Queer Boy From the Valleys. Partiah, 2021.
Tom Crewe, The New Life. Vintage, 2024.
Miriam Margolyes, This Much is True. John Murray Publishers, 2021.
Veronika Tašner, Pedagoška fakulteta UL
Marlon James, Moon Witch, Spider King. Penguin Books Ltd, 2023.
Zadnji dve poletji sem prosti čas preživljala v družbi dveh silno obsežnih (skupaj več kot tisoč strani), a neizmerno kratkočasnih knjig, ki sta me posrkali v svoj magični svet tako globoko in močno kot že dolgo nobena knjiga. Številni liki so postali moji novi poletni prijatelji in prijateljice, od katerih sem se težko poslovila. Čeprav sta knjigi povezani, gre za prva dela trilogije »meča in magije« v nastajanju, ki nosi naslov Temna zevzda (Dark Star), je knjigi mogoče brati nepovezano, saj sta zgodbi nelinearni. V njiju Marlon James, po osvojenem Bookerju, prepričljivo in očitno brez kreativne blokade, prikaže inovativno fantazijsko zgodbo, zapisano v nenavadnem, včasih težko razumljivem, zgoščenem jamajškem jeziku/dialektu, ki odlično posnema pripovedovalske veščine afriške tradicije in se obilno napaja iz taiste mitologije.
Liki so tako številčni in raznoimeni, da je težko slediti njihovim zgodbam in transformacijam, če nisi zares z glavo v knjigi. In čeprav bi kdo zamahnil z roko, češ še ena fantazijska književnost po vzoru Tolkiena, je treba opozoriti, da je Jamesova drugačna, saj se napaja iz nam manj znanih afriških legend, zaradi jamajško inspiriranega jezika in edinstvenega sloga pisanja pa deluje surovo sveže in še nevideno. Naphana je z nasiljem, spolnostjo, ljubeznijo, humorjem in sociološkimi temami – od boja za družbeno moč, razmerji med spoli, spolnega nasilja nad moškimi, ženskami in otroki, patriarhalnosti in antipatriarhalnosti, fluidnosti (spolnih) idnetitet, spolnih izrazov, pomena imen in poimenovanj … Kljub temu, da me je James najprej navdušil z likoma Črnega panterja in Rdečega volka, mi je v prvem delu trilogije manjkalo dobro razdelanih ženskih likov. Moram priznati, da mi v prvem delu čarovnica ni bila ravno simpatična. In kot da je avtor slišal mojo kritiko, v drugi knjigi postreže z zgodbo brezimne deklice in njenega formiranja v mogočno, nepozabno Moon Witch, ki v prvem delu deluje antagonistično.
V delu druge knjige gre namreč za prikaz zgodbe prve, ki pa je tokrat prikazana skozi oči protagonistke. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, da je to videnje precej drugačno od tistega, ki ga predstavi naslovni lik, Rdeči volk, v prvi knjigi. Čeprav toplo priporočam branje obeh, je druga moja favoritka. Zgodba o ženski brez imena, ki to ni, je namreč zgodba o osvobajanju in opolnomočenju. Na rahlo drugačen način. Deklica brez matere in imena na začetku zgodbe je zanemarjano bitje, ki jo bratje in oče puščajo v nečloveških pogojih, večinoma brez hrane, ker jo krivijo za smrt matere/žene. Zgolj trma in vztrajnost ji pomagata preživeti in končno tudi zbežati. Sicer ne v varno, ampak javno hišo, od koder ponovno pobegne in začne svojo pot v netipično junakinjo, ki jih v svetovni književnosti ni prav veliko. Sogolon, kakor se poimenuje, je namreč utelešenje nestereotipne ženskosti. Oziroma kot ugotavlja princesa Emini, ki ji Sogolon nekaj časa služi, slednji manjka »ženskih spretnosti«. Kar jo dela samo še bolj intrigantno.
Dekle, ki ni klasična lepotica, navdušuje s svojo vztrajnostjo, iznajdljivostjo in borbenostjo, pa tudi s kletvicami, ki se jih ne bi sramovali stari furmani. Hkrati pa s pridom izkorišča svojo nevidnost in podcenjevanje, ki ju je pogostokrat deležna, ker je »samo« dekle iz grmičevja. Sogolon se na svoji formativni poti sama nauči brati, priuči se borilnih veščin, ki so načeloma rezervirane za moške in jih redno pili ter s pridom uporablja tekom celotne zgodbe, skupaj z nadnaravnimi sposobnostmi svojega »vetra, ki ni veter«. Skozi njeno netipično karierno pot – tatice, kraljeve spremljevalke, matere in žene, morilke in bojevnice – se ponovno izkaže, da se čarovnica ne rodi, ampak to postane. Pri tem jo oblikujejo dejavniki okolja, ki jo hkrati omgočajo in onemogočajo.
Kljub magični moči, prebujeni zaradi zlorab, ki jih je deležna, ker je določenega spola, berem njeno zgodbo predvsem kot zgodbo o izjemni ženski, ki se zoprstavlja konvencionalnim pričakovanjem sveta, zaradi tega močno trpi, a se pri tem zmore enakovredno spoprijeti z najmočnejšimi predstavniki moškega spola, ohranjati spomin in moralni kompas v svetu pozab in zlorab ter izpade boleče pravičniška v svoji neumorni gonji Aesija, svojega največjega sovražnika. Doživi in preživi premnoga razočaranja in preizkušnje, izgubo otroka, a tudi lastno izgubo spomina, njena trnova pot velikokrat precej izčrpa, a pridejo pasusi v knjigi, ki pobožajo in potolažijo. Eden takih je del knjige, ko postane maščevalka žrtev moškega nasilja, James jo opiše kot: »She always come in darkness and leave with no trace, just as night leaves day.«
S svojo pravičniško držo in prakso si pribori naklonjenost številčnega kroga žensk, pa tudi širšo prepoznavnost. Iz vsake preizkušnje se ponovno vzpostavi, ne brez prask in brazgotin, dobesednih in metaforičnih, še močnejša, še modrejša in še bolj pretkana. Prav zares težko umre (prav zares ne umre) in – kot pove na koncu druge knjige – ima časa na pretek. Zato z nestrpnostjo pričakujem tretji del, ker njene zgodbe še ni konec. Žal se ne bova družili že to poletje, ampak šele na jesen.
Priporočila za poletno branje:
F. Kuang, Babel, or the Necessity of Violence. Harper Voyager, 2022.
Stephen Fry, Mythos, The Illustrated Story. Penguin Books Ltd, 2023.
Edward St. Aubyn, Patric Melrose: Mother’s Milk. Grove Press, 2005; in Patric Melrose: At Last. Farrar, Straus and Giroux, 2012 (četrta in peta knjiga serije).
Tanja Vučković Juroš, Univerza v Zagrebu
Ursula Le Guin, The Left Hand of Darkness. Penguin Classics, 2000 [1969].*
Leva roke teme Ursule Le Guin se začne z besedami, ki takoj pritegnejo mojo socialno konstruktivistično občutljivost: »resnica [je] stvar domišljije. Najčistejše dejstvo lahko odpove ali prevlada v tem načinu pripovedovanja: kot tisti edinstveni organski dragulj naših voda, ki postane svetlejši, ko ga nosi ena ženska in se pusto spremeni v prah, ko ga nosi druga. Dejstvom prav tako kot biserom manjkajo trdnost, skladnost, zaokroženost. A oboji so občutljivi« (str. 10). Knjiga je bila prvič objavljena leta 1969, a ko sem jo prvič prebrala – pred kratkim, pet, šest let nazaj –, se mi je zdela ne le sveža, temveč tudi nujna v izzivanju družbenih konstruktov, ki si jih težko odmišljamo (spol in narod), in v razmišljanju o (ne)možnostih razumevanja.
V knjigi nas Genly Ai seznani s tujim svetom Gethen. Je Prvi Odposlanec, ki ga je poslal utopični kolektiv planetov Ekumen, da bi prebivalcem Gethena razkril, da obstajajo drugi svetovi in vrste, ter jih povabil k sobivanju. Genly je na ozadju zavedanja, da mu morda ne bodo verjeli ali ga bodo ubili, namenoma poslan sam, saj ena oseba ne pomeni grožnje ali invazije, temveč le odpiranje vrat. To je morda res, vendar Ekumen hkrati ogroža vse, kar poznajo prebivalce_ki Gethena. Že s samo uporabo besede »Gethenijci_ke« (ime planeta in ne njegovih narodov) se vse spremeni, kajti kako lahko narodi na planetu še naprej smiselno obstajajo tako kot prej (in kot obstajajo v našem svetu), ko so soočeni z nečim, kar je toliko večje od njih?
Estraven, predsednik vlade kralja naroda Karhide, kjer Genly prvič naznani svoje poslanstvo, vidi to spremembo v luči upanja, vendar Genly sprva ne prepozna njegove dobrodošlice – njun začetni odnos ponazarja težave pri razumevanju onkraj različnih miselnih kategorij. Ta problem razumevanja še bolj izstopi v osrednjem razmisleku v knjigi, tj. o spolu.
Bralec_ka je v ta premislek uveden subtilno: preden Estraven prvič spregovori, Genly o njem razmišlja kot o “moškem”, čemur takoj sledi zavedanje, da to ni povsem pravilno: »pravim mož, saj sem govoril o njem« (str. 13). Na tej točki ne izvemo ničesar več, toda ko Genly nadaljuje svojo zgodbo, počasi spoznavamo, da so Genlyjeve omembe moških napačne: »… še vedno nisem mogel videti domačinov skozi lastne oči. Poskušal sem, toda moji napori so se izjalovili, tako da sem v Gethencih zavestno videl najprej moške, potem ženske in jih s tem na silo kategoriziral na za njihovo naravo tako neprimeren način, za mojo pa bistven« (str. 18).
Delo Leva roka teme je bilo objavljeno desetletja pred Westovim in Zimmermanovim besedilom o delanju spola in desetletja pred delom Težave s spolom Judith Butler, toda ko se skupaj z Genlyjem ubadamo z družbenim in biološkim spolom na Gethenu, se nenehno soočamo z družbenimi implikacijami naše – in Gethenijeve – biologije. Gethenijci_ke niso ne moški ne ženske, čeprav se vsaka oseba v obdobju spolne moči fizično preobrazi v moškega ali žensko (preobrazba ni nikoli fiksirana v določeno smer).
Zakaj torej Genly o njih ne more nehati razmišljati kot o moških, razen v trenutkih feminilnega performansa (v nekem trenutku o Estravenu misli, da je »ženska, poln šarma, prave mere in pomanjkanja oprijemljivosti, spreten in slepljiv« (str. 18)? Kaj pomeni za družbeni red, če je spolni nagon omejen na nekaj dni v mesecu in koitus ni mogoč brez povabila in privolitve? Kako bi ne mogla obstajati enakost, ko je lahko vsakdo mati ali oče otroku, ne da bi imel_a nadzor ali izbiro nad tem, ali bo postal_a prvo ali drugo? In spet, vprašanje razumevanja – ko je Genly naprošen, da opiše ženske svojega sveta, se znajde v zadregi: »Na nek način so mi ženske bolj tuje kot ti. Midva si deliva isti spol, kakorkoli že …« (str. 195–196). Knjiga nas zapusti s temi in številnimi drugimi vprašanji, ki si jih sociologi_nje še vedno zastavljamo, na voljo pa imamo zelo malo odgovorov nanje.
*Knjiga je dostopna tudi v slovenščini: Le Guin, Leva roka teme. Založba Kiki Keram, 2000.
Priporočila za poletno branje:
Sabaa Tahir, An Ember in the Ashes. Penguin Random House, 2015.
Arkady Martine, A Memory Called Empire. Tor Books, 2019.
Mike Gane, zaslužni profesor na Loughborough University*
Joris-Karl Huysmans, À Rebours. Gallimard, 2019 [1884].**
Pred dolgim časom sem prebral zgodbo, ki mi je ostala v spominu – zgodbo o bogatem aristokratu, Jeanu des Esseintesu, ki želi pobegniti pred banalnostjo in korupcijo življenja. Sprva to ambicijo živi socialno, saj za svoje znance prireja ekscentrične dogodke (npr. pogrebni praznik), nato pa se tega naveliča in se odloči, da bo svoje strasti užival zasebno in jih živel zase kot posameznik. Poglavja nas (briljantno) sprehodijo skozi njegove različne strasti. V zgodbi ni pravega zapleta; razvija se do svojega zaključka, ko Jean zboli. Svetujejo mu, naj sledi procesu zdravljenja, opusti razkošen način življenja, zapusti izolacijo in se vrne v družbo.
V Durkheimovem Samomoru sta dva opazna idealna tipa, ki izhajata iz fikcije, Lamartineov Raphaël in Chateaubriandov René (gl. Durkheim, Suicide, 2005, str. 242 in str. 250). Jean des Esseintes predstavlja ideal tip sorodne oblike delovanja: zavračanje svetovnih vrednot, zavračanje, ki so ga konec 19. stoletja poimenovali za »dekadenco«. Ta izraz je na mestu, ker je des Esseintes lepoto našel tako v rastočih kot tudi umirajočih pojavih, tako kot so drugi lepoto našli v Zlu. Durkheim je ločil med odločitvijo za samomor in načinom, kako je ta bil izveden, samo dejanje samomora je bilo kompleksno. Des Esseintes, ki je bil zgrožen nad družbo, se odloči, da bo svojim strastem sledil egoistično, vendar ga to vodi v slepo ulico in razočaranje.
Kasneje, leta 1903, Huysmans citira Barbeyja d’Aurevillyja: po takšni knjigi avtorju ostane le »la bouche d’un pistolet ou les pieds de la croix« – samomor ali religioznost. Huysmans sam in njegov idealni tip sta izbrala slednje. Močna spodbuda za sociološko imaginacijo!
*Mike Gane je v letu 2024 izdal tudi svoje prvo leposlovno delo z naslovom Acosmos and the story lovers: Homage to Roland Barthes (Market Harborough: Troubador Publishing).
**Delo je sicer dostopno tudi v angleščini, in sicer z naslovom Against nature (gl. npr. Penguin Classics, 2003).
Priporočila za poletno branje:
Paul Beatty, The Sellout: A Novel. Oneworld Publications, 2017.
Lea Ypi, Free. Coming of Age at the End of History. Penguin, 2022.
Junij 2024
Steven Lukes, zaslužni profesor na University of New York
George Eliot, Middlemarch. Wordsworth Edition Ltd, 1998.*
George Eliot, Daniel Deronda. Penguin Classics, 1996.
Fikcija je lahko za sociologe zanimiva na različne načine. Roman lahko zajame družbeno ozadje zgodbe, razkrije socialne mreže in v življenje prikliče like ter interakcije med njimi. Če so liki »zaokroženi«, nas bodo prepričljivo presenetili. Romanopisci dajejo slikovitost in včasih vpogled v to, kar sicer ponujajo sociologi. Kajti sociologi se ukvarjajo z izmišljenimi ljudmi – Schutzovimi »tipizacijami« – za katere nas romanopisci, v kolikor so uspešni, lahko prepričajo, da so resnični.
George Eliot je bila mojstrska na vse te načine. Middlemarch prikazuje provincialno srednjerazredno življenje malega mesta v srednji Angliji v 1830-ih, povezave med lastniki zemljišč, bankirji, zdravniki, obrtniki in duhovniki ter nazorno prikazuje njihove medosebne relacije. Dva osrednja lika Daniela Deronde, Gwendolen in Daniel, se generacijo kasneje premikata znotraj višjega družbenega razreda, ki potuje po Evropi; vidimo odnose z glasbeniki in odnos do Judov ter obsedenost z zakonsko zvezo, razredno reprodukcijo in dedovanjem premoženja, celo začetke sionizma.
Eliot pa se osredotoča tudi na empatijo. Pomislite na pripoved v Middlemarch, ki se nanaša na Dorotheino prebujanje v realnost, neodvisno od njenega moža, gospoda Casaubona, v katerega je suženjsko vložila vse svoje upe o samouresničitvi:
Vsi se rodimo v moralni neumnosti in svet dojemamo kot vime, iz katerega se napajajo naši vzvišeni jazi: Dorothea je že zgodaj izplavala iz te neumnosti, a vseeno ji je bilo enostavneje, če si je predstavljala, kako se bo posvetila gospodu Casaubonu in postala modra in močna v njegovi moči in modrosti, kot pa če bi si predstavljala, tako jasno, da to ni več odsev, pač pa čustvo – ideja, ki je, kakor trdnost teles, zvedena na neposrednost čutov –, da ima on enakovredno središče sebe samega, od koder morajo luči in sence vedno pasti z določeno razliko (str. 246).
V Danielu Derondi pa je pri Gwendoleninem tiranskem možu, Grancourtu, izpostavljen »pogled na stvari, [ki je] precej omejen s svojim splošnim občutkom, da se morajo drugi sprijazniti s tem, kar ustreza njemu. Ni mogoče ubežati dejstvu, da nas pomanjkanje simpatije obsodi na neumnost, ki temu pomanjkanju pritiče.« Pri zavojevanju njene volje je tisto, kar je Gwendolen premaknilo, »toliko izven njegove domišljije kot druga stran lune«. »Kako torej«, vpraša Eliot, »bi lahko Grancourt uganil, kaj se dogaja v Gwendolenini notranjosti?«.
* Delo je dostopno tudi v slovenščini, gl. Middlemarch: Študija provincialnega življenja, izdano l. 2015 v prevodu Mete Osredkar pri Založbi Miš.
Slavko Gaber, Up: 1197475251
Vinko Möderndorfer, Druga preteklost. Založba Goga, 2017.
Branje dela uveljavljenega slovenskega pisatelja razpre pisanje, ki je več kot primerno tudi za študij nacionalnega in morda še bolj štajersko lokalnega habitusa.
Avtor v obsežni knjigi zainteresirano, potrpežljivo in literarno pretanjeno naslavlja korelativna strukturiranja tega, kar danes živimo in reproduciramo kot travmatično naših prostorov.
Pri branju literarnega dela smo nagovorjeni kot osebe s konkretnimi preteklostmi in kot pripadnice nacije, za katero pravi, da jo preteklo – zaradi dejstev, da nas je malo, in ker živimo na majhnem prostoru – še bolj veže in sili v reprodukcijo težko misljivega.
Avtorja osebno poznam – življenje nama je namenilo nekaj let deljenja prostora formiranja – in si zato drznem v pisanju prepoznati tudi poskus ostati zvest sebi. Po eni strani se želi odmakniti od pogostih črno-belih prikazovanj naše preteklosti, po drugi pa želi tudi ostati zvest skupnemu verjetju, da si po intenci socialno pravično zasluži premislek in razlago tudi, ko brez dvoma vstopi v polje ne le človeško nesprejemljivega, temveč celo težko pojmljivega grozodejstva.
Druga preteklost nam kot družboslovcem in družboslovkam izrisuje – pretanjeno pojasnjuje – strukturo, ki strukturira zavesti, ravnanja, ki se še v tretji generaciji reproducirajo na ozadju procesov, strukturiranih okrog prepričanja o večvrednosti nemškega in nevrednosti slovanskega na naših prostorih. Zapleteno vsiljevanje omenjenih prepričanj in praks na eni in hlapčevsko klanjanje istim na drugi strani je privedlo do sistematičnih mučenj, pobojev tistih, za katere so (nacionalno in razredno) »večvredni gospodarji« in njihovi slovenski podrepniki, zgolj slutili, da se jim upirajo. Zatirani, poniževani, razčlovečeni so se uprli in gnev, bolečino, ponižanje generacij prednikov in sebe strukturirali kot »narodno osvobodilni boj« ter kot »revolucionarno nasilje«. Maščevanje zatiralcem in tistim, ki so jim služili, je ob koncu velike vojne prineslo grozo povojnih pobojev.
Dedinje in dediče obojih je življenje – strukture, ki sta jih obe strani pustili za seboj – vse do zgodb o zgodenem zanimivo, celo ironično razmestilo na tem majhnem prostoru in jim naložilo pot naprej oziroma reprodukcijo identitete prostora.
Oboje se nadaljuje kot iskanje smisla, svojega prav in presoj o dopustnem in nedopustnem tako v materialni dediščini kot v ožje simbolnem.
Igra življenja se nam tako npr. razodeva v delu sošolca Vinka kot Druga preteklost. Njegovo literarno delo drugo preteklost vrača v življenje bolj lokalno in celo osebno v določujočih drobcih osebno izkušenega. Najprej kot spomin na ponosno obračanje skupine mladih tekačev ADK prav pri obeležju nacističnega poboja stotih talcev, zagrebenih v dveh grobovih na Frankolovem. Ta spomin se vrača kot poklon stricu partizanu in vsem, ki so »dali življenje« za svobodo. Vzporedno pa branje prikliče spomin na čase v katerih smo kot otroci na prostorih, ki jih danes obeležuje Spominski park Teharje, ne da sploh slutili, kje se nahajamo, nabirali borovnice, ki smo jih prodajali in si s tem služili denar za nakup šolskih potrebščin. Ne prvi ne drugi ne ugasneta. In prav je tako.
Če sklenem: delo Druga preteklost priporočam tudi kot sociološko, družboslovno humanistično in kot državljansko branje.
Nika Šušterič, Pedagoška fakulteta UL
George Saunders, Liberation day. Random House, 2022.
Čeprav je George Saunders v našem prostoru morda bolj znan kot Bookerjev nagrajenec za svoj prvi (in do zdaj edini) roman, Lincoln v bardu (v prevodu izdano pri založbi Litera, 2021), pa sicer predvsem velja za enega sodobnih mojstrov kratkih zgodb, ki so zbrane v številnih zbirkah, nazadnje v zbirki z naslovom Liberation day.
Nič manj polne abusrda kot sedanjost, kratke zgodbe v tej zbirki prepletajo komičnost z grotesko, puščajo vtis absurda in čudnosti, skozi katerega zevajo prepadi in vrhovi temeljno človeškega in grozeče naključnega, čeprav oboje vselej nedvoumno korenini v prostorih in časih, ki so naši.
Saundersovo zadnjo zbirko zgodb, ki jim je sicer skupna predvsem tema osvobajanja, poseljujejo raznoliki junaki v fragmentih svojih življenj, ki pa jih avtor, kljub temu ali pa ravno zato, spretno vpenja v širše kontekste njihovih življenj. Tako med njimi najdemo mamo, ustvarjalno in liberalno, vse dokler njen sin ne postane žrtev nekega precej naključnega napada, ki iz mame izjemno hitro izbeza neke druge poteze, ki ne pričajo toliko o potencialu človeške divjosti kot predvsem o vzvodih našega delovanja, ki uhajajo logiki razumnega. Po drugi strani pa v eni od zgodb spremljamo Elliotta Spencerja, ki si prav skozi razumnost, skozi prisvajanje jezika in misli (za razliko od prisvajanja besed), povrača lastno preteklost, spomin in svobodo biti drugače.
Zgodbe tako razodevajo pripetljaje vsakdanjih življenj, ki se kot banalni lahko kažejo zgolj tistim, ki jih v danem trenutku ne živijo. V njih se na eni strani odvijajo vsakdanja osvobajanja od bremen, dela, prihodnosti, pričakovanj, želja in odgovornosti pa tudi osvobajanja do – jezika, ljubezni, misli in preteklosti, pri čemer so praviloma polna nelagodij, ki v zadnjem stoletju izzivajo tudi družboslovno misel. Na drugi strani pa se skoznje izrisujejo ključna družbeno-politična vprašanja današnjih družb, vprašanja naših odgovornosti in naše pasivnosti, ki jih v zgodbi Love letter vnuk zastavlja dedku, vprašanja “prave” in “napačne” strani zgodovine in tanke lončnice, ki eno razlikuje od druge.
Za tiste, ki radi premlevajo družbo, je Saunders vaja v prihodnosti, vaja v distopijah, vaja v utopistiki in utopičnosti človeškega. Njegove zgodbe so eksperiment in igrišče za pretresanje obstoječih miselnih orodij, vaje v sociološki imaginaciji, vaje v ponižnosti za tiste, ki vedo vse.
Med Elliottom Specncerjem, starim alkoholikom, ki so mu možgane oprali zato, da lahko na protestih v imenu revnih in ubogih vzklika BastardTurdCreepIdiots ter tistimi, ki mislijo družbo, so sicer velike razlike, obstajajo pa tudi pomembne podobnosti: v svetu brez junakov gremo po poteh lahko samo počasi, vendar se nanje moramo podati.
Know: night, star, moon
Know: walk, know hide
Know: path and little bit smiling take it.
Maj 2024
Marko Hočevar, Fakulteta za družbene vede UL
Ivo Andrić, Priča o kmetu Simanu i druge pripovetke. Prosveta, 1971.
Branje zgodb, povesti ali romanov znamenitega Iva Andrića predstvlja vedno izziv. Poleg slikovitih zgodovinskih opisov, tematizacije kompleksne balkanske in jugoslovanske realnosti, sobivanja večetničnih skupnosti in protislovij, najdemo v njegovih delih tudi več zelo zanimivih socioloških in politoloških tematik in vprašanj. V Zgodbi o kmetu Simanu, ki je relativno kratka zgodba, se zgosti precej veliko število politoloških in socioloških elementov.
V Zgodbi o kmetu Simanu je Andrić zajel pomembne elemente, tudi za razumevanje družbenih in političnih odnosov, ki jih je okupacija Bosne 1878 s strani Habsburške monarhije prinesla navadnim ljudem, predvsem pa analizira razredni odnos med kmeti in agami ter med različnimi verskimi/etničnimi skupinami. Okrog tega problema se zgostijo številne različne prigode in dogodki v zgodbi, ki pa dodatno poglabljajo razumevanje kompleksnega odnosa.
Temeljna os zgodbe je odnos kmeta Simana in age Ibrage Kološa, ter upor kmeta zoper ago po habsburški okupaciji, saj je bil prepričan, da je okupacija prinesla tudi konec tlačanstva. Ko odkrije, da se to ni zgodilo, Siman v daljšem monologu oriše nepravičnost in nevzdržnost razmer kmetov, pozneje pa ob poskusih pritožbe naleti na povsem okosteneli in nepopustljiv birokratsko-sodni aparat. Kmet na koncu uporabi še zadnjo obliko upora – obliko stavke -, in sicer neobdelavo zemlje, kar mu prinese še dodatne probleme, izgubo dostopa do zemlje, družinsko kalvarijo in osebni zdrs v alkoholizem.
V zgodbi najdemo več ključnih družboslovnih vprašanj, ki jih Andrić razkriva: razredno izkoriščanje in vztrajanje tlačanstva/fevdalnih primesi v tedaj že vse bolj kapitalistični Evropi, vprašanje upora zoper razredno izkoriščanje, vprašanje protislovnega odnosa med ljudmi v večnacionalni/večkonfesionalni Bosni, neusmiljen odnos brikratskega aparata v odnosu do Simana, vprašanje strategij različnih vladajočih razredov, iskanje soglasja in aktivnega sodelovanja begov in muslimanskih veleposestnikov (neodprava tlačanstva kot temelj za, z Gramscijem rečeno, gradnjo hegemonije), vprašanje upora zoper izkoriščanje (»sabotaža«).
Zgodba o kmetu Simanu tako ni le slikovit opis dogajanj v okupirani Bosni, temveč v njej Andrić prikazuje ključna družbena, ekonomska in politična vprašanja tistega časa.
Ana Kralj, Fakulteta za socialno delo UL
Siegfried Kracauer, Uslužbenci: poročilo iz najnovejše Nemčije. Ljubljana: Založba /*cf., 2013.
Kracauerjevi Uslužbenci sicer niso leposlovna knjiga, a je ta »reportažna sociološka študija«, kot ji pravijo, mikavna zmes med literarno esejistiko in sociologijo. Nič ne bi bilo narobe, tudi če bi jo predstavljali kot sociološki metodološki učbenik. V njej se Kracauer požvižga na znameniti »spor o metodi« v družbenih vedah med pozitivisti in historicisti, med idiografskim in nomotetičnim pristopom, in pokaže, kako se lahko dela informativna, zanimiva, duhovita in ironična sociologija vsakdanjega življenja množic ljudi, ki so preplavljali berlinske ulice v dvajsetih letih 20. stoletja in o katerih se je takrat vedelo manj kot o življenju t.im. primitivnih ljudstev. Eksotike njihovega življenja tudi radikalni intelektualci niso prepoznali.
Kracauer sam pravi, da se ni namenil pisati zgledne teorije, pač pa o zgledih dejanskosti, se pravi o težavah, ki tarejo uslužbence. To je naredil tako, da je upošteval statistične podatke, pa tiste iz anket o porabi gospodinjstev, pogovarjal se je z uslužbenci in z vodji podjetij, bral reklamne brošure, glasila podjetij, časopisne članke, govore sindikalistov, itd.
Branje te tanke knjižice iz časa weimarske republike danes deluje nekako nelagodno, ker zveni tako sodobno, tako domače. Naj navedem nekaj primerov:
Izbor/sprejem v službo: ko je delojemalcev preveč, spričevala o izobrazbi, celo odlični, ne štejejo tako rekoč nič več. Kaj pa je tisto, kar zares šteje? Odločilna je moralno-rožnata polt, je povedal šef kadrovskega oddelka. Se pravi ti, ki so videti naši, ki se do strank vedejo prikupno in ustrežljivo in so hkrati prav prusko vojaško podredljivi do šefov (in veliko šefov je bilo v resnici vojnih veteranov). Gubice in rahlo osiveli lasje so bili definitivno out, zato si je bilo treba barvati lase in se ukvarjati s športom, da bi bili videti vsaj za silo primerni.
Kdo pa so dekleta mlada? Se pravi tiste z rožnato moralno poltjo, ki so službo dobile? Precej nezahtevna bitja, ki živijo pri starših in si jih je zlahka mogoče podrediti. Seveda vedo, da bi pri svojem nizkem dohodku morale imeti prijatelja, če bi bile brez svojcev. Toda zaenkrat svojce še imajo in prijatelj je večinoma zaročenec, s katerim ob nedeljah kje šotorijo. Hrepenijo po tem, da bi bile videti čedne in da bi živele veselo.
Kako se da živeti veselo? Dva načina sta najpogostejša, ukvarjati se ali vsaj zanimati se za šport, v katerem vse ljudi združuje svobodna in skupna volja in pa obiskovanje fantazijskih palač, kasarn zabave in nakupov, kakršna je bila takrat v Berlinu Haus Vaterland.
In še zadnji navedek, ki tudi zveni zelo znano: »Pred časom se je v Nemčiji, predvsem v Berlinu, oblikovala mlada radikalna inteligenca, ki v revijah in knjigah precej ostro in enoglasno nastopa proti kapitalizmu/…/ Toda naj je njen protest pristen in pogosto ploden, jemlje ga preveč zlahka. Navadno se namreč razvname zgolj ob ekstremnih primerih – vojni, skrajno napačnih sodbah, majskih nemirih itn. – ne da bi doumela vsakdanje življenje v njegovi neopazni grozljivosti. H gesti vstaje je ne prižene sama organizacija tega življenja, temveč zgolj in samo nekaj njegovih na daleč vidnih izžarevanj. /…/ Radikalizem teh radikalcev bi bil več vreden, če bi res prodrl skozi strukturo realnosti, namesto da nanjo gleda zviška. Kako naj se vsakdanje življenje spremeni, če se niti tisti, ki bi bili poklicani za to, da ga razburkajo, zanj ne zmenijo?« (2013, 115-116).
In čeprav Kracauer in njegovi kolegi, pripadniki frankfurtske šole kritične teorije, vedo, da skupne stiske ne vodijo k oblikovanju skupne fronte, so leta 1930 govorili o zori revolucije. Prišla pa je vojna.
Ruth Levitas, zaslužna profesorica University of Bristol
William Morris, News from nowhere. Thames and Hudson, 2017.
Umetnik, pisatelj in socialist William Morris je svoj utopični roman News from Nowhere napisal leta 1890. Prvič je bil objavljen v seriji v Commonweal, časopisu Socialistične lige, katere ustanovni član je bil Morris, in ki je bil namenjen kot proti-vizija tako kapitalizmu kot hiper-reguliranemu državnemu socializmu, ki ga je zagovarjal Edward Bellamy v svojem romanu Looking Backward iz leta 1888.
Zgodba je v treh delih. Najprej potovanje iz Kelmscott House, Morrisovega londonskega doma v Hammersmithu, vzhodno čez preoblikovani London. Reka Temza je dovolj čista za plavanje, samo mesto je serija vasi, britanski parlament pa je skladišče za gnoj: obstajajo, pravi Morris, slabše vrste korupcije kot gnoj. Drugi del je pogovor z zgodovinarjem v Britanskem muzeju o prehodu iz kapitalizma v socializem. Tretji del je potovanje z ladjo po Temzi iz Kelmscott House do Kelmscott Manor, Morrisovega podeželskega doma v Oxfordshireu, le nekaj kilometrov od najvišje plovne točke reke. Še danes je mogoče to potovanje opraviti, kot je to storil Morris, ali prehoditi 137 milj dolgo pot po vlečni poti, obe hiši pa sta odprti za javnost.
News from Nowhere sem prvič prebrala leta 1966, ko sem bila stara sedemnajst let. To je bila osnova mojega zanimanja za utopianizem in njegovo razmerje do sociologije. Morris piše z globoko sociološko imaginacijo, ki izpostavlja povezave med ekonomsko organizacijo, socialnimi odnosi, grajenim okoljem in naravnim svetom. Ta vprašanja in Morrisovi odgovori nanje še nikoli niso bili bolj relevantni.
April 2024
Michael Kimmel, zaslužni profesor Stony Brook University
Mario Puzo, The Godfather. G. P. Putnam’s Sons, 1969.
Če želite razumeti Ameriko, morate prebrati Botra (1969). V njem je Mario Puzo obravnaval praktično vsako glavno temo klasične sociologije, vse znotraj najširšega razpona ameriške izkušnje 20. stoletja. (Edina očitna izpustitev je seveda rasa; družina Corleone jo omenja le mimogrede, in to zaničljivo. Knjiga je »bela« knjiga).
Resnično, Boter bi lahko bil najboljši uvodni učbenik iz sociologije, kar je bil kdaj napisan. Mi ne verjamete? Kaj je vaše področje specializacije? Razredna neenakost in mobilnost? Oglejte si, kako družina Corleone poskuša utrditi svoje mesto v razredni hierarhiji. Družina? Opazujte različne pomene besede »družina« – nuklearna družina s svojimi določenimi spolnimi vlogami, dinamike med očetom in sinovi, ter bratstvo organiziranega kriminala. Spol? Opazujte, koliko vrat se zapre pred ženskami, ko moški opravljajo svoje delo. Statusne razlike? Primerjajte Kateino zadržano WASP [belo, anglosaksonsko, protestantsko] držo z bučno italijansko etničnostjo priseljencev Corleone. Moškosti? Oglejte si razlike med brati: strastni, nasilni Sonny; hladen, preračunljiv Michael, ter vesel in nazadnje pokvarjen Fredo. Politična sociologija? Oglejte si, kako družina poskuša postati legitimna. Religija? Opazujte, kako Michael stoji pri krstu svojega nečaka, medtem ko njegovi vojaki usmrtijo vodje nasprotnih kriminalnih družin. Kriminologija? No, to je saga o prizadevanjih organov pregona, da bi ustavili organizirani kriminal v New Yorku, gre za napeto kriminalno dramo, v kateri so policisti pokvarjeni bolj kot kriminalci. Urbana sociologija? Droge in alkohol? Deviantnost? Je potrebno še kaj povedati?
Sociološko srce zgodbe je seveda weberjanski prehod iz tradicionalne v racionalno avtoriteto. Knjiga se začne na poroki hčere Vita Corleoneja, glave newyorške mafijske »družine«, leta 1945. Vito je tradicionalen, patriarhalen in dobrohoten do tistih v svojem krogu, neomajno zvest in vidno ljubeč do svojih starih prijateljev in družine, vendar neusmiljen in brezobziren do tistih zunaj. Vito ima tri sinove: vročekrvneža Sonnyja, Freda, razvojno oviranega nepridiprava, ter Michaela, najmlajšega, najpametnejšega sina, ki ga je Vito zaščitil pred družinskim poslom.
Vito uteleša tradicionalno avtoriteto. Ko ga druga družina prosi za zaščito pri trgovini z drogami, Vito zavrne, čeprav ve, da se lahko zasluži velike dobičke, vendar zanj trgovina z drogami predstavlja grdo dejavnost, ki ni dostojna za njegov družinski posel. (Njegova tradicionalna oblast se brez težav združi z njegovim rasizmom, ko predlaga, da se trgovina z drogami prepusti črni skupnosti.) Ta zavrnitev sproži zaplet: poskus atentata na Vita, umor Sonnyja in Michaelov končni vzpon na mesto Botra.
Michael ni obremenjen s tradicionalnimi omejitvami, je bolj racionalen in premišljen kot njegov oče, na koncu pa tudi bolj neusmiljen in morilski. Stare zvestobe pusti pred vrati; vse žrtvuje za družinsko dejavnost. Je ultimativni izraz racionalnega, preračunljivega kapitalista, pred katerim je svaril Weber. Ne glede na človeške stroške je Michaelov odgovor vedno “to je samo posel”. Ta fraza zajame prehod od družinskega dobrohotnega patriarhata do racionalnega »podjetja«, od tradicionalne do legalno racionalne oblasti. Michael je hladen, preračunljiv, birokratski in uspešen. Racionalna avtoriteta je bolj razširjena in močna kot bi tradicionalna avtoriteta kadarkoli lahko bila. Z umestitvijo svoje moči v formalna pravila se moč izjemno poveča in je lahko veliko bolj neusmiljena, saj je odgovorna nikomur drugemu kot sama sebi. To, kar Michael imenuje “le posel”, je lahko tudi zelo krivično.
Na koncu ima Michael več moči, kot bi si njegov oče lahko kadarkoli predstavljal – in več, kot bi kadarkoli čutil, da jo potrebuje. In za kaj? Knjiga se konča z elegičnim weberjanskim tonom. Michael, obupan, da bi racionalna družinska dejavnost postala zakonita, se je racionalno izračunal v železno kletko. V njej sedi sam, mož z ogromno močjo, a znotraj prazen, ujet v stroj, ki ga je sam ustvaril.
Maca Jogan, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani
Lado Kralj, Ne bom se več drsal na bajerju. Beletrina, 2022.
V letu 2023 je Lado Kralj posmrtno prejel priznanje Kresnik za roman Ne bom se več drsal na bajerju. Dobre izkušnje z deli slovenskih avtoric in avtorjev, ki so v preteklosti že bila deležna take časti, so me v juliju spodbudile k nakupu in začetku branja tega romana.
Že na prvih straneh me je pritegnil barvit in podroben opis šišenskega območja in dogajanja v okolici gradu Jama v Ljubljani, kjer so, podobno kot povsod v Ljubljanski pokrajini v času druge svetovne vojne in italijanske okupacije, vznikale uporniške akcije zoper raznovrstno nasilje. Za red so skrbeli italijanski vojaki in karabinjerji, ki so vsi po vrsti izpolnjevali Ducejevo zapoved: CREDERE, OBEDIRE, COMBATTERE. To so počenjali v prepričanju, da med barbare v zasedeni slovanski pokrajini prinašajo civilizacijo in da je treba, kot je veleval Veliki Vodja, pokoriti »to uporno ljudstvo«; visoki civilni komisar Ljubljanske pokrajine je še »operacionaliziral« ta splošni vrhovni ukaz (»če jih ne bodo postrelile vojaške oblasti, jih bom postrelil jaz«), dopolnil pa ga je komandant 11. korpusa italijanske vojske v Ljubljanski provinci, general Mario Robotti z izjavo, ki so jo vsako jutro prebrali vojakom pri državljanski vzgoji: »še premalo jih pobijemo« (str. 114). Da bi učinkoviteje izpolnjevali etnocidne cilje fašistične oblasti, so mesto spremenili v taborišče: od 22. februarja 1942 naprej je bilo v celoti obdano z žičnim obročem, stražarnicami in redkimi bloki za prehod zastražene meje.
Največji del Kraljevega romana prepričljivo prikazuje mnogostransko uresničevanje okupatorskih morilskih zapovedi, o tem zločinskem početju pričajo pretresljive zgodbe posameznikov, opisi nezamisljive okrutnosti nad nedolžnim prebivalstvom, ki naj bi ga sestavljali sami »gverilci«, zlasti mladi; zato se vrstijo nova in nova grozodejstva, zato se streljajo talci, zato se množično pošilja ljudi v Gonars, na Rab in drugam, zato se požigajo cela naselja, večkrat z ljudmi v hišah. Uporniki v okviru Osvobodilne fronte, »gverila« pa deluje naprej, v mestu in zunaj obroča, organizirano, ciljno natančno usmerjeno v pomembne osebe okupatorske oblasti in domačih pomočnikov. In zato se okupatorsko nasilje krepi, pobijanje se nadaljuje …
Moje zmogljivosti za vsrkavanje opisov raznolikih srhljivih dogajanj so sredi romana odpovedale: za nekaj mesecev sem odložila branje, saj so se na te zgodovinske podobe lepile sveže podobe vojaških posegov v Evropi, hkrati pa se je stalno vzpostavljala primerjava med zgodovinskim realnim dogajanjem in popolnim zanikanjem teh grozodejstev, ki je v Italiji ̶ ̶ zlasti v zadnjih dvajsetih letih ̶ postalo prevladujoče in splošno (uradno) stališče. Jedrnato to izraža državni praznik slavljenja spomina na fojbe, ki temelji na popolni reviziji zgodovinskih dejstev: z nenehnim povečevanjem obsega maščevalnih ukrepov »gverile« po zmagi nad fašističnim nasiljem upravičuje (splošno) prakso, ko se »slavi« razglašajo za krvoločne in krute zločince nad »dobrimi ljudmi«, Italijani. Uradno priznano spregledovanje povezave med vzroki in posledicami ter neenakosti v razpolaganju s sredstvi vojaške prisile, potrjuje Millsovo trditev (1964: 194), da ljudje ustvarjajo svojo zgodovino, vendar so »pri tem nekateri v veliko ugodnejšem položaju kot drugi«.
Roman sem do konca prebrala šele konec februarja 2024; pripovedi o grozodejstvih pred kapitulacijo in o obračunu s fašističnimi nasilniki sledi (v eni sedmini besedila) zelo skrčeno predstavljeno vživljanje nekdanjih uporniških sodelavcev v čas, ko so vsakdanje življenje po osvoboditvi (maja 1945) krojile nove oblasti. Takrat se je postopno začelo oddaljevanje nosilcev novega družbenega reda od nekdanjih bojevniških tovarišev, ki niso brez zadržkov podpirali odpravljanja vsega starega, pa bodisi da je šlo za ohranjanje vira z »najboljšo vodo na Spodnjem Krajnskem« na samostanskem vrtu, za grad Na Jami, ki ga je visoko cenil že Valvasor, ali pa za bajer, kjer so se poleti hladili, pozimi pa drsali predvsem otroci in mladi. Tik pred koncem romana se razkrije pravzaprav dvojni pomen naslova: v času okupacije so prav ob bajerju italijanski karabinjerji polovili veliko mladih in jih pošiljali v taborišča (po Berlusconiju »letovišča«), zato se je bilo treba tega kraja izogibati; v času novega reda pa je žabje regljanje ponoči motilo bližnje stanovalce, med njimi tudi pomembnega tovariša oblastnika, zato je bil uresničen sklep, da se bajer zasuje, čeprav so nekdanji borci za svobodo temu odločno nasprotovali. Ampak oni v mirnem času niso bili v oblastniško »ugodnem položaju«, zato se pozimi nihče več ni mogel drsati na tem bajerju.
Vir: Mills, C. W. (1964). Sociološka imaginacija. Beograd: Savremena škola.
Samo Uhan, Fakulteta za družbene vede UL
Albert Camus, Kuga, 2020. Beletrina.
Izbrati literarno delo, ki me sociološko ‘nagovarja’, se je izkazalo za težjo nalogo, kot je sprva kazalo. Pravzaprav za zagato. Lahko bi namreč začel s celotnim mladinskim opusom Ericha Kästnerja, ki je v generacijah mladih bralcev uspel zanetiti iskrice upora proti družbenim krivicam in nadaljeval z gimnazijsko fascinacijo z negativnimi utopijami Orwella, Zamjatina in Huxleya. Lahko bi se zatekel tudi h klasikom in večnim tematizacijam ‘ponižanih in razžaljenih’. Zamikalo me je, da bi izbral Levitana Vitomila Zupana, ki mi s svojo obešenjaško kritiko neumnosti totalnih institucij pomagal prebroditi lastni izkušnjo bivanja v vojski bivše države.
Na koncu sem se odločil za Camusa in njegov roman Kuga. Pravzaprav me je pritegnil stavek, s katerim Camus začenja svoje razmišljanje o življenju v zaprti skupnosti v času, ko jo ogroža usodna bolezen v prispodobi kuge. Takole pravi: »Svet sam po sebi ni razumen – to je vse, kar je o njem mogoče reči.« Za boljše razumevanje je treba povedati, da je Camus roman začel snovati v začetku leta 1941, ko sta bila Evropa preostanek sveta pahnjena v totalno človeško morijo, pred katero je odpovedalo vse, kar je do tedaj etičnega in razumnega ustvaril človeški um. Osnovno Camusevo izhodišče je v tem pogledu nedvoumno: razmerje med svetom in človekom je absurdno, ker je človekovo hrepenenje po popolnem in umno urejenem svetu nesmiselno.
Vprašanje, s katerim nas Camus izziva, je, ali je glede na povedano življenje posameznika smiselno? Camus odgovarja pritrdilno in pri tem dodaja značilen miselni obrat – življenje je smiselno, če se upremo absurdu lažnive morale in prividu razumnega sveta. Upor proti absurdu človeka hkrati osvobaja in zavezuje k razmisleku o odgovornosti za svoja dejanja.
Camusev roman glede na čas v katerem živimo, prerašča v neposredno metaforo o stanju sveta. Je izjemna pripoved o tem, kako človeška psiha reagira v času epidemije, zaprtosti in strahu pred smrtjo. Liki v Camusovi zgodbi odslikavajo cel vedenjski spekter – od znanstvenega pristopa zdravnika Rieuxa, ki se bori proti kugi, ki je opustošila alžirsko mesto Oran, do prefinjenega Cottarda, ki uživa v kolektivni nesreči in na koncu znori ter patra Panelouxa, ki išče uteho v nečem, kar prepozna kot ‘božjo voljo’ in seveda konča v praznini kot vsi drugi. Camsova Kuga je oda človeštvu v njegovih najmračnejših časih in trajno vabilo k razmišljanju o tem, kako deluje skupnost.
Marec 2024
Nina Vombergar, raziskovalka in gledališka ustvarjalka Dušan Čater, Džehenem. Beletrina, 2012.
»Še kaj hujšega smo preživeli«, se nenehno bodri lik v eni izmed Čatrovih zgodb. Dokler ne pride do točke, ko pomiritvene besede nimajo več moči.
Ioane Teitiota je pred dobrimi desetimi leti vložil prošnjo za azil na Novi Zelandiji, saj je njegovo vas (na otoku Kiribati) morje zalilo do te mere, da tam ni bilo več mogoče živeti. Poskus, da bi postal prvi podnebni begunec, je spodletel. V omenjenem primeru so številni pravniki izražali skrb, da bi pozitivno razrešena prošnja za azil lahko sprožila poplavo novih. Kljub nemogočim življenjskim razmeram zaradi podnebnih sprememb, s katerimi se spopadajo na mnogih koncih sveta, do danes niso podelili še nobenega statusa podnebnega begunca. Bojazni tistih pravnikov, da bi človeštvo delovalo solidarno, se torej niso uresničile.
Ta resnična zgodba ima veliko skupnega s Čatrovimi zgodbami. V njih se prepletajo življenja ljudi, ki so iz takega ali drugačnega razloga zapustili svojo domovino in se v iskanju boljšega življenja znašli v Sloveniji. Kjer je vsak ujet v svojem koščku pekla. Kjer svetovi trkajo drug ob drugega in se ne zmorejo razumeti. Igre moči na dno vedno pahnejo prišleke, katerih odnosi s tu-rojenimi so prežeti z izkoriščanjem, sovraštvom in predsodki.
Pekel si ustvarjamo z zatiskanjem oči pred tem dejstvom, da s trenutnimi življenjskimi izbirami neizpodbitno višamo temperaturo Zemlje do te mere, da na njej na bo več mogoče živeti. In pekel si ustvarjamo z vzpostavljanjem odnosov, prežetih s cepetavim sovraštvom do nepoznanega.
Ding-dong, se je oglasila ura … Škripajoč so se odprla vratca in ven sta priplesala dva vesela narodnjaka.
Ding-dong. Čas je, da se nehamo pijano premikati po svetu z razglašenim petjem »kaj nam pa morejo, morejo, morejo«, kot Čatrova lika. Čas je, da od-rastemo.
Milica Antić Gaber, Filozofska fakulteta UL
Elena Ferrante, In the Margins: On the pleasures of reading and writing. Europa Editions, 2022.
Knjige Elene Ferante so zame nagrada, čas branja njenih knjig pa praznik. Prebrala sem vse pri nas prevedene njene knjige. Niso mi bile vse enako všeč. Najbolj me je navdušila Neapeljska tetralogija. V njih je toliko bogastva, toliko referenc, toliko primerov za pojasnjevanje socioloških konceptov, da se seveda temu nisem mogla izogniti.
Knjigo In the Margins (Znotraj robov), pa sem kar nekako odlagala, ker ne gre za leposlovje, ampak za štiri predavanja na temo njenega dela kot pisateljice, njene poetike, njene pripovedne tehnike in nasploh o tem, kar bi lahko zanimalo bralke_ce. Ferrante je predavanja seveda napisala, prebrali pa sta jih igralka Manuela Mandracchia in znanstvenica in kritičarka Tiziana de Rogatis.
Vse tiste, ki vas zanima, kako je začela pisati, kaj jo je pri pisanju vodilo; zakaj je nehala pisati in se znova k pisanju vrnila. Kako veliko pri pisanju dolgujemo drugim, skupnosti, ljudem okrog nas. Kakšne razmisleke je imela okrog jezika in narečja, jezika njenega izvornega okolja; grobosti v njem; o vsem, kar je prebrala pri drugih avtoricah_jih; o nujnosti branja del drugih pisateljic_jev, a tudi o pomenu prisluhniti tistim, ki imajo kaj povedati – o pomenu pripovedovanja zgodb; o odnosu “zgodovina in jaz”. In še o marsičem.
Samo za pokušino nekaj izbranih misli:
“More generally, I believe that the sense I have of writing – and all the struggles it involves – has to do with the satisfaction of staying beautifully within the margins and, at some time, with the impression of loss, of waste, because of that success” (str.21).
“In fact, a first big step forward, in the matter of writing, is to discover exactly the opposite: that what we triumphantly consider ours belongs to others” … “We have to accept the fact that no word is trully ours” (str. 71-72).
“And I should emphasize that every book read carries within itself a host of other writtings that, consciously or inadvertently, I’ve taken in” (str. 72-73).
“A woman who wants to write has unavoidably to deal not only with the entire literary patrimony she’s been brought up on and in virtue of which she wants to and can express herself but with the fact that that patrimony is essentially male and by its nature doesn’t provide true female sentence” (str. 77).
“I love my city, and it seemed to me that Naples couldn’t be written without its language” (str. 79).
Izjemno navdihujoče branje!
Diane Reay, Faculty of education, Cambridge University
Édouard Louis, A woman’s battles and transformations. Farrar, Strauss and Giroux, 2022.
