Recenzija dela “Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?”

Ob 50-letnici Slovenskega sociološkega društva je izšla knjiga “Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?”, ki jo je zasnoval in uredil akademik Zdravko Mlinar. Objavljamo recenzijo dela, ki jo je pripravil prof. dr. Franc Mali.

»KAKŠNA SOCIOLOGIJA? ZA KAKŠNO DRUŽBO?« (Urednik zbornika in avtor uvodne študije: akad. prof. dr. Zdravko Mlinar, Založba FDV in SAZU, Ljubljana, 2016)
Prof. dr. Franc Mali, Fakulteta za družbene vede

Zbornik z naslovom »Kakšna sociologija ? Za kakšno družbo«, ki ga je zasnoval in uredil eden izmed nestorjev povojne sociologije na Slovenskem, akad. Zdravko Mlinar, in ki je tudi napisal uvodno študijo k zborniku, predstavlja unikatno delo na področju te osrednje družboslovne discipline na Slovenskem. Je najbrž tudi eno redkih takšnih del na področju sociologije v svetu nasploh. Urednik zbornika je namreč uspel zbrati na enem mestu bogato paleto avtobiografskih pričevanj 120 slovenskih sociologov oziroma znanstvenikov, ki so doma ali v našem zamejstvu (in tudi v tujini) v teku njihove profesionalne kariere na takšen ali drugačen način vstopali v polje sociologije, črpali prepotrebna znanja iz nje za reševanje lastnih raziskovalnih ali praktičnih problemov. In predvsem utirali in razvijali to disciplino, ki, kot pravi akad. Mlinar v predgovoru h knjigi, »mora prevzeti nase integrativno vlogo v odnosu do vseh družboslovnih disciplin« (Kakšna sociologija, str. 14). Že samo širina pristopa, ki ji je akad. Mlinar sledil (zbornik obsega več kot šesto strani), da ne omenjam bogastvo vsebine, ki ga prinaša to delo, predstavlja monumentalno delo na področju slovenske sociologije. Brez jasne konceptualne zasnove dela, ki ga akad. Mlinar na luciden in (kot običajno) teoretsko izredno artikuliran način predstavlja bralcem v svojem predgovoru, delo najbrž ne bi bilo to, kar je, namreč sijajna retrospektiva povojne zgodovine slovenske sociologije vse do današnjih dni, in sicer skozi individualne poglede njenih, tudi kar zadeva nazorske in idejne poglede nikakor ne enako mislečih ljudi. Ta raznolikost pogledov v zborniku zastopanih predstavnikov starejše in (deloma) srednje generacije sociologov na Slovenskem, ki so utirali pot sociologiji in skrbeli za njen razvoj v smeri različnih socioloških subdisciplin, predstavlja za bralca še posebej zanimivo branje. V zborniku lahko vsako individualno pričevanje prebiramo kot zase zaključeno zgodbo (avtobiografski opisi kariernih poti slovenskih sociologov, ki delujejo oziroma so na svoji poklicni poti delovali znotraj ali zunaj sociologije), vendar daje neko smiselno celoto tem mozaiku individualnih zgodb ravno uvodno razmišljanje akad. Mlinarja. Namreč vsa ta množica subjektivnih pogledov na takšen ali drugačen način zarisuje osnovne »strukturne« značilnosti polpreteklega in tudi današnjega razvoja slovenske sociologije. Te strukturne značilnosti, na katere akad. Mlinar v uvodu opozarja, zadevajo vprašanja vzpostavljanja in preseganja institucionalnih okvirov sociološkega delovanja, lokalne in internacionalne usmerjenosti sociologije v pogojih delovanja majhne znanstvene (in širše profesionalne) skupnosti, izbire kriterijev vrednotenja in ocenjevanja sociološke produkcije, sociologije kot vede, ki deluje na presečišču zahtev stroke in (ne)interesa širše družbene javnosti, odnosa med sociologijo in politiko v različnih političnih režimih, v katerih so sociologi kot raziskovalci in eksperti delovali, itd.
Z vidika razumevanja polpretekle in današnje vloge slovenske sociologije v širšem družbenem okolju so zlasti zanimiva pričevanja teoretikov in praktikov o razlogih, ki zavirajo večji pretok njihovih spoznanj v družbeno prakso. Vsebinsko pester mozaik njihovih odgovorov je zanimiv vsaj iz dveh plati. Po eni strani razkriva nekatere blokade, ki izhajajo iz deficitov sociologije same. Ena izmed takšnih blokad, na katero v svojih razmišljanjih opozarjajo zlasti člani slovenske sociološke srenje, ki delujejo zunaj sfere akademske znanosti in zato pogosto lahko podajo bolj objektivno sliko stanja stvari, je, da se sociologi, ki delujejo na univerzi in drugih akademskih institucijah, preveč držijo svojih ozkih » intelektualnih vrtičkov« in se ne znajo med seboj povezovati s ciljem ustvarjanja in širjenja znanja za reševanje kompleksnih družbenih vprašanj. Pogosto izražena stališča, ki jih srečujemo v zborniku, so, da se ne samo v sociologiji, temveč v znanosti nasploh v Sloveniji krepijo zgolj individualni, ne pa tudi družbeni strukturni elementi. Zato je težko doseči bolj močne preboje na področje širše družbene uporabe znanstvenih spoznanj. Druga plat zgodbe, ki pa jo lahko ravno tako izluščimo ob prebiranju pričevanj posameznih sociologov v zborniku, je nezainteresiranost ali celo negativni odnos do ekspertnih socioloških znanj s strani širšega družbenega okolja, še posebej politike. Na ta pogosto negativni odnos politike do visoko profesionalizirane, avtonomne in raziskovalno usmerjene sociologije v zborniku so nenazadnje naleteli številni sociologi najstarejše generacije, ki so velik del svoje profesionalne kariere delovali v času enopartijskega političnega sistema in ki so pri obrambi avtonomne znanstvene drže tudi neredko plačali kar visoko ceno (prisilni umik iz mest, kjer bi s svojo dejavnostjo lahko ogrožali takratno oblastveno ideologijo, itd.). Razmerje med družboslovci kot nosilci ekspertnega znanja in političnimi akterji je tudi še danes pogosto zelo zapleteno. Ni ga mogoče izpeljati samo na en skupni imenovalec, niti mu ni mogoče dati samo enega predznaka. Tukaj ni časa niti prostora za citiranje misli številnih avtorjev prispevkov v zborniku, ki razmišljajo na to temo. Zato tudi ni mogoče ilustrirati vse raznolikosti njihovih pogledov. Je pa zato vseeno zanimivo, da so zlasti (posamezni) sociologi, ki jih je pot zanesla na visoke politične ali uradniške položaje, bistveno manj obremenjeni z dilemo ali sociologijo razvijati – če zadevo nekoliko poenostavim – kot temeljno ali kot uporabno družboslovno znanost. Je ta dilema resnična ali zgolj navidezna? Sam bi težko dal nek nedvoumni odgovor. Se pa strinjam s stališči, da izražanje kakršnekoli vzvišene drže nad domnevno »utilitarnostjo« sociologije ali pa – nasprotno – zanikanje avtonomije in svobode sociološke imaginacije pomenita v današnjem času anahronizem »par excellence«.
Za sociološko imaginacijo je potrebna odprtost znanstvenega duha. Tudi in predvsem odprtosti v mednarodni raziskovalni prostor. Akad. Mlinar je v uvodu k zborniku zapisal, da je zamejevanje sociološkega raziskovanja v nacionalne okvire majhnega naroda pogubno ne samo za razvoj temeljnega vedenja na tem področju, temveč tudi njegove uporabe v lokalnem družbenem okolju, saj kot pravi, »nacionalna zamejenost pomeni predvsem zaostajanje v prepoznavanju družbenih smernic znanstvenega razvoja nasploh« (Kakšna sociologija, str.36). Naj sociologi vidimo svoje poslanstvo še tako v povezavi z reševanjem problemov lokalnega okolja, ne bi smeli nikoli pozabiti, da smo hkrati del širše mednarodne skupnosti. Sistem vrednotenja dosežkov na področju sociološkega raziskovanja je še kako povezan s tem temeljnim vprašanjem, zato v zborniku socioloških pričevanj ne manjka kritičnih misli na to temo.
Kot sociologa znanosti, ki se ukvarja tudi z epistemološkimi vprašanji družbenih ved, ne morem na koncu te svoje kratke predstavitve mimo osnovnega sporočila, ki ga prinaša zbornik. Zbornik se v svojem bistvu dotika vprašanja zgodovinske interpretacije razvoja (katerekoli) družboslovne (ne samo sociološke) discipline. Gre za naslednjo klasično epistemološko (kuhnijansko) dilemo v razumevanju razvoja znanosti: ali je res potrebno izhajati iz načela (generacijske) diskontinuitete, kot da se zgodovina znanosti dogaja samo po poti radikalnih in totalnih prelomov, znotraj katerih si naslednja generacija znanstvenikov prizadeva potisniti na margino, če ne kar v pozabo nakopičeno znanje predhodnih generacij znanstvenikov?
Akad. Mlinar v uvodniku zbornika opozarja, da je na področju razvoja sociologije takšna pot nereflektiranega izključevanja izkušenj in dosežkov iz preteklosti intelektualno izredno neproduktivna in nadaljuje: »Najstarejši sociologi imamo z vidika poznavanja in mogočega vključevanja različnosti in preteklosti določene prednosti, nekakšen ‘zgodovinski kapital’, ki pa pretežno ostaja neizkoriščen. Ob odmikanju pretekle prakse, ki hkrati zabrisuje razlike, kadar so te pomembne za nadaljnji razvoj, imamo tu starejši pričevalci vsaj do neke mere možnost bolj osebnega doživljajskega in diferenciranega povzemanja preteklosti, ki presega druge vire in tudi enostranskosti sedanjosti« (Kakšna sociologija, str.25).
S predhodno citirano mislijo akad. Mlinarja se v celoti strinjam. Ta misel opozarja na nevarnost intelektualne zablode novo prihajajočih, mlajših generacij sociologov, ki še posebej v univerzitetnih okoljih kot je naše, tudi zato, ker danes, kot je zapisal v svojih pričevanjih ravno tako eden izmed prvih povojnih sociologov, prof. dr. Niko Toš, »ne narašča usmerjenost k spoznanju in znanju, temveč interes k osebni promociji« (Kakšna sociologija, str. 73), hitro pozabljajo na eno pomembnih vrednot profesionalnega etosa znanosti (o temeljnih načelih profesionalnega etosa je pisal zlasti ameriški sociolog Robert Merton), to je o priznavanju intelektualnega dolga predhodnim znanstvenim generacijam. To načelo profesionalnega etosa je lepo izražen v diktumu, ki ga pripisujejo velikanu zahodne znanosti Isaacu Netwonu in ki se glasi: »Za to, da zmorem videti tako daleč, se moram zahvaliti dejstvu, da sem stal na ramenih velikanov«. Mlajše generacije sociologov na Slovenskem bi se morale zavedati, da brez zmožnosti avtentične refleksije preteklih razvojnih poti sociologije tudi ni možen njen prihodni razvoj.
V zaključku naj še enkrat izpostavim, da predstavlja pričujoči zbornik na področju slovenske sociologije eno bolj zanimivih branj zadnjih let. »Kolektivna sociološka avtorefleksija«, ki jo prinaša delo, predstavlja dober temelj za nadaljnji razmislek in medsebojni dialog o prehojeni poti sociologije v Sloveniji v preteklosti in tudi njenih razvojnih perspektivah danes in v prihodnosti.