Na pogovoru z naslovom Meje pravne odgovornosti institucij sistema in nosilcev oblasti – o moči in nemoči prava, ki ga je vodila dr. Barbara Rajgelj,so se sogovornice dr. Neža Kogovše, dr. Polona Kovač in dr. Špela Mežnar strinjale, da moč prava ni neomejena, da pa od njega ni mogoče pričakovati, da bi nadomestilo tisto, kar je v demokratičnih državah sicer v domeni politične kulture in ostalih mehanizmov družbenega sankcioniranja.
Dr. Neža Kogovšek je poudarila, da v slovenskem pravnem redu manjkajo določbe, ki bi natančneje urejale odškodninsko odgovornost v primerih množičnih kršitev človekovih pravic, saj so se instituti splošnega odškodnisnkega prava izkazali kot nezadostni. Zlasti se to kaže v sodbah rednih sodišč v primeru izbrisanih, ki kljub odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu odškodnine izbrisanim še vedno zavračajo zaradi zastarajanja.Dr. Špela Mežnar je predstavila pogoje za odškodninsko obveznost, ki morajo biti podani, da posameznik od državnega organa ali javnega uslužbenca lahko zahteva poplačilo škode. Zlasti je težko dokazljiva protipravnost ravnanja, saj vsako napačna odločitev organa ne more biti podlaga za odškodnino. Izpostavila je, da slovenska sodišča svoje odločitve vedno pogosteje naslanjajo na temeljna pravna načela, vendar pa je ena od pomembnih značilnosti sodne veje oblasti njena konservativnost, ki je nujna za predvidljivost odločitev in delovanje pravnega sistema.
Dr. Polona Kovač je analizirala največje težave na področju upravnih zadev, saj ugotavlja, da največji problem slovenske uprave ni slabo odločanje, ampak neodločanje. Pri tem se v primerih molka organa zavzema za odškodninsko odgovornost države, nasprotuje pa domnevi, da če o zahtevi posameznika ni odločeno, to pomeni, da ji je ugodeno. V upravnih zadevah je namreč posameznikov interes soočen z javnim interesom, ki ga zastopajo državni organi, zato je popolnoma neprimerno, da bi javni interes ne bi bil zaščiten zgolj zaradi počasnega delovanja institucij.
