Posvet Evropske sociološke zveze o raziskovanju in poučevanju

6. novembra 2014 je v Parizu potekal posvet Evropske sociološke zveze (ESA) Posveta Evropske sociološke zveze z naslovom Raziskovanje in poučevanje v Evropi. Udeležilo se ga je dvajset predstavnic in predstavnikov nacionalnih socioloških društev in združenj iz različnih evropskih držav. Poleg predsednice Slovenskega sociološkega društva Milice Antić Gaber so se srečanja udeležile tudi predstavnice in predstavniki združenj iz Velike Britanije, Finske, Francije, Nemčije, Švice, Norveške, Danske, Češke, Estonije, Grčije, Španije, Litve, Izraela, Italije, Madžarske, Turčije, Romunije, Portugalske in Rusije.

Namen posveta je bil predstaviti trenutno stanje na področju raziskovanja in poučevanja, s katerim se v Evropi in širše sooča sociologija kot disciplina. Zbrane je uvodoma nagovorila predsednica ESA Carmen Leccardi in poudarila pomen raziskovanja in poučevanja sociologije. Zbrane je nagovoril tudi podpredsednik Mednarodne sociološke zveze (International Sociological Association) Sari Hanafi, ki je opozoril na velik pomen javnih raziskovalnih institucij. Položaj družboslovja in humanistike znotraj programa Evropske komisije Obzorje 2020 je predstavil Lionel Thelen, zadolžen za omenjeni področji pri Evropskem raziskovalnem svetu (European Research Council – ERC). Glede na višino sredstev, ki se namenja družboslovju in humanistiki znotraj tega programa, bi lahko sklenili, da ta razporeditev sredstev odraža, pa tudi reproducira, aktualno družbeno percepcijo (in stanje) disciplin, ki se jim namenja proporcionalno bistveno manj finančne podpore glede na druge discipline. Predstavljeni so bili tudi raziskovalni programi ERC in možnosti za prijavo individualnih raziskovalnih projektov (več o tem v PPT predstavitvi).

Prispevki predstavnic in predstavnikov nacionalnih socioloških združenj so se dotikali poučevanja sociologije na visokošolskem področju in raziskovanja, pa tudi objavljanja znanstvenih dognanj. Večina držav, ki je izvedla bolonjsko reformo, se je soočila z upadom kakovosti študija ter z masifikacijo in internacionalizacijo visokega šolstva. Velika večina držav se sooča s problemom upada ugleda sociologije kot discipline, kar spodbujata zlasti zaposlitveni pogled na visoko šolstvo ter množična brezposelnost mladih. Vzrok pa leži tudi v vse bolj razširjenem mnenju o sociologiji kot o neuporabni znanosti za spopadanje z izzivi, ki jih prinaša družbeno-ekonomska kriza. Navedeno različne evropske visokošolske ustanove občutijo kot zmanjšan vpis na študij sociologije na račun porasta študentov naravoslovnih disciplin in področij, ki veljajo za bolj perspektivna z vidika zaposlitvenih možnosti.

O transformacijah visokošolskega sistema je v svojem plenarnem predavanju razmišljal tudi predsednik Mednarodnega inštituta za sociologijo (International Institute of Sociology) in direktor London School of Economics Craig Calhoun, ki je opozoril na unifikacijo visokošolskega polja, kar ima za negativno posledico masifikacijo terciarnega izobraževanja in rangiranje visokošolskih zavodov, ki silijo druge visokošolske zavode v podobne strategije za doseganje višje umeščenosti na lestvicah uspešnih in uglednih visokošolskih zavodov v svetovnem merilu. To vodi, tako Calhoun, v upad ugleda sicer uspešnih nacionalnih visokošolskih ustanov, ki zaradi različnih družbeno-kulturnih dejavnikov ne uspejo kotirati na najvišjih mestih takih lestvic. Ob tem masifikacija visokošolskega študija po njegovem postavlja pred izziv tudi javno financiranje sistema izobraževanja in terja vse več zasebnih donacij in financiranj izven javno-finančnega sistema. To so temelji, ki omogočajo in spodbujajo instrumentalizacijo znanosti in neusmiljeno vodijo v kratkoročno zasnovane strategije. Calhoun je kot izhod iz take situacije predlagal namenjanje več pozornosti poučevanju. To je zaradi naštetih dejavnikov postaja več kot zgolj poučevanje, ampak, kot opažamo tudi pri nas, zahteva prav tako resne raziskovalne in projektne angažmaje. Ravno poučevanje je po njegovem mnenju tisto, ki lahko prek dostopa do večjih populacij vodi v zmanjševanje instrumentalizacije znanosti.
Področje raziskovanja se, sodeč po poročilih socioloških društev in združenj, v večini držav sooča s podobnimi težavami – npr.
– z upadanjem višine financiranja iz javnih sredstev,
– z zmanjševanjem števila objav v ne-angleških oziroma nacionalnih znanstvenih in strokovnih revijah.

Nekatere države so poročale o težavah z naborom dovolj velikega števila člankov za izdajo revij, tudi zaradi tega, ker tovrstne objave prinašajo manj točk ter o porastu bibliometrične logike presojanja kakovosti in vpliva raziskav, ki sicer presega meje sociologije ali družboslovnih in humanističnih znanosti. Posebej francoski kolegi zelo zadržano pristopajo k sistemu metrike in se zavzemajo za raznolike sisteme evalvacije znanstvenih dognanj.

Tudi predsednica Slovenskega sociološkega društva Milica Antić Gaber je razpravljala o sociološkem raziskovanju in predstavila stanje na tem področju v Sloveniji, kot tudi prizadevanja našega društva za preoblikovanje obstoječih meril vrednotenja znanstvenega in raziskovalnega dela. Ob tem je podala pobudo za tesnejše sodelovanje med članicami ESA in medsebojno izmenjavo dobrih rešitev. To pobudo je v svojih sklepnih besedah pozdravila predsednica ESA Carmen Leccardi in ob pregledu stičnih točk glede položaja sociologije v različnih državah opozorila, da so potrebna okrepljena prizadevanja za izboljšanje vidnosti našega dela in zato predlagala, da bi ob drugi podobni priložnosti nacionalna sociološka društva in združenja predstavila najpomembnejša znanstvena dognanja.