Revni upokojenci_ke so verjetno ekonomsko najbolj ranljiva skupina v sodobnih družbah, saj je njihova zmožnost, da se povzpnejo iz revščine, dejansko zelo omejena. Pokoj je še vedno precej enosmerna ulica: trg dela ponuja zelo malo možnosti upokojencem_kam, ki bi se morda želeli_e vrniti na delo, tako da skorajda ni načina, kako bi lahko izstopili_e iz revščine.

V četrtek, 7. decembra, je v organizaciji Zavoda Opro in Sekcije za sociologijo časa Slovenskega sociološkega društva v Knjižnici Otona Zupančiča potekala okrogla miza z naslovom Starostna revščina v Sloveniji: Odgovornost posameznika ali družbeni problem?  Uvodoma je moderator pogovora dr. Otto Gerdina predstavil nekaj ključnih izhodišč za nadaljnjo debato. Poudaril je, da mednarodne organizacije kot so Organizacija združenih narodov, Evropska Unija in Svet Evrope že vrsto let opozarjajo na problem revščine in so se boju proti revščini vsaj na papirju zavezale z vrsto dokumentov. Toda podatki kažejo, da je bila stopnja tveganja revščine v EU27 leta 2022 (16, 5%) praktično enaka kot leta 2008 (16, 6%). Pri tem izstopa podatek, da je bilo v Sloveniji leta 2022 skupno tveganje revščine 12, 1 %, za starost 65+ pa 18, 9 % (SURS).  Toda revščina v starosti ni spolno nevtralna: »Za ženske v starosti 65+ je bilo lansko leto tveganje revščine 22, 2 %, za moške pa 14, 6 %«, je še povedal Gerdina, preden je besedo predal sogovornicam dr. Vesni Leskošek s Fakultete za socialno delo UL, dr. Majdi Černič Istenič iz ZRC SAZU in dr. Barbari Lužar, vodji medgeneracijskega programa na Slovenski Filantropiji.

Na sliki so (iz leve proti desni) : Dr. Vesna Leskošek, dr. Barbara Lužar, dr. Majda Černič Istenič in dr. Otto Gerdina. (Foto:Brin Gerdina)

»Revščina se redko zgodi šele v starosti. Pravimo, da se revščina v starosti akumulira.« je ob začetku okrogle mize povedala Leskošek in poudarila, da je pokojnina v največji meri odvisna od dejavnosti ljudi v aktivni dobi življenja: kakšno delo so opravljali_e, kakšni so bili njihovi dohodki, ali so bili_e pogosto na bolniški odsotnosti itd. Sogovornice so se strinjale, da so tveganju revščine podvržene zlasti ženske. Te najpogosteje opravljajo skrbstvena in prekarna dela ali pa zaradi skrbi za otroke izpadejo iz trga delovne sile. Tako se je denimo dogodilo povojnim generacijam žensk, saj so zaradi pomanjkanja storitev kot je varstvo otrok v vrtcih,  bile primorane ostati doma. Černič Istenič je izpostavila problematiko staranja na podeželju, ki je v njenih besedah »kot prostor akumulacije kapitala od nekdaj podvrženo izkoriščanju.« Starajoča se populacija na podeželju ima svoje specifike; zlasti kmetje si zaradi narave njihovega dela pogosto ne morejo privoščiti pokojninskega zavarovanja. Posledično se najpogosteje zavarujejo moški, ko se upokojijo ženske pa so odvisne od pomoči drugih.

»V kmečkem okolju moški zelo težko priznajo, da imajo težave in še težje prosijo za pomoč. Ta problem se kaže tako v Sloveniji kot na svetovni ravni, da je stopnja samomorilnosti  med kmeti skrajno visoka.« Dr. Majda Černič Istenič (Foto: Brin Gerdina)

Kmetje so tako nazoren primer tega, kaj se zgodi, ko država ne odreagira in prepušča stare same sebi. Pomemben udarec so prejemniki najnižjih pokojnin doživeli leta 2011, ko so ukinili varstven dodatek k pokojnini in ga izenačili z ostalimi socialnimi pomočmi, za katere je treba posebej zaprositi. Tako je število prejemnikov tega dodatka v enem letu padlo s cca. 45 000 na dobrih 7000. Država starostne revščine ne pripozna kot problem, je še opozorila Leskošek: »Če država ne prepozna, da ima človek pravico do dostojnega življenja, potem imamo velik problem. Mi tega pripoznanja nimamo, stari ljudje so pozabljeni. Nihče se z njimi ne ukvarja. Kadar imamo ukrepe, so zelo splošni, niso osredotočeni na specifično družbeno skupino starih ljudi.«

»Država se umika iz zagotavljanja kakovosti življenja. Pomemben vpliv v zadnjih letih ima tudi zviševanje življenjskih stroškov – to je dodaten pritisk na stare ljudi.« dr. Vesna Leskošek (Foto: Brin Gerdina)

Lužar je kot eno izmed možnosti reševanja slabega gmotnega položaja starih ljudi navedla prostovoljstvo, za katerega se izplačujejo določeni dodatki, vendar to pride v poštev zgolj za fizično bolj zmožne stare ljudi. Kot primer dobre prakse je navedla projekt Pomoč, v sklopu katerega so se povezali pari starih ljudi in prostovoljk_cev, ki so jim pomagali_e pri vsakdanjih opravkih in jim delali_e družbo. Po internih raziskavah naj bi se kvaliteta življenja starih ljudi v tem času dvignila tudi za 80 %. Kljub temu, da obstaja obilo iniciativ, ki skušajo z dobrodelnostjo reševati problem revščine, to nikakor ni dovolj. Prostovoljci_ke lahko nekoliko ublažijo probleme najbolj revnih starih ljudi, ne morejo pa rešiti problema, ki je strukturen. Prav tako je prostovoljcev vedno manj, saj se tudi baza prostovoljstva stara, problemov pa je vedno več. »Mislim, da je blazno pomembno dostojno plačilo za dostojno delo. Ne moremo pomagati z dobrodelnostjo, to nikoli ni rešitev. Tako je vedno nekdo izključen. Potrebne so strukturne rešitve.« je zaključila Leskošek.