Ob 50-letnici začetka prizadevanj za enakost možnosti med ženskami in moškimi v slovenskem akademskem prostoru objavljamo pismo, ki ga je poslala takratna asistentka na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, dr. Maca Jogan, univerzitetnemu svetu Univerze v Ljubljani.
Pismo univerzitetnemu svetu 1971*
Datum: 24. 2. 1971
Univerzitetni svet
Univerze v Ljubljani
Gornji naslov prosim, da bi ob razpravah o spremembah Statuta Univerze v Ljubljani obravnaval tudi naslednje vprašanje, ki zadeva dejansko neenake pogoje ob ponovnih volitvah za asistentke mater.
Doba, za katero je asistent(ka) izvoljen, traja tri leta. Tistim asistentkam pa, ki v tem času rodijo otroka, se ta doba skrajša za eno šestino; to je za čas, ko so na porodniškem dopustu (105 dni) in ko imajo skrajšan delovni čas (okoli pet mesecev), kar je s prvim skupaj šest mesecev. V tem času so sicer v delovnem razmerju, de facto pa so z vidika dejavnosti na fakulteti »v mirovanju« – odsotne. Vendar pa opravljajo družbeno priznano in koristno funkcijo (reprodukcija človeškega rodu), ki jo naša družba tudi sicer prizna (plačan porodniški dopust, denarno nadomestilo za skrajšan delovni čas). Ker se ta odsotnost ne upošteva (kot se recimo odsotnost zaradi služenja vojaškega roka pri moških) pri reelekcijski dobi, so torej pri ponovni izvolitvi v primerjavi z drugimi v neenakih pogojih. Ob enakih merilih sposobnosti, učinkovitosti ob reelekciji pa je potrebno zagotoviti vsaj približno enake pogoje za vse.
Univerzitetnemu svetu zato predlagam, da razmisli o normativni ureditvi tega vprašanja. Če ta zadeva sodi v Statut Univerze, potem bi se mogoče lahko dopolnil 97. člen; v kolikor pa morajo to urejati drugi normativni akti, bi jih bilo potrebno dopolniti.
V upanju, da ta predlog, ki ne vsebuje nikakršnih zahtev za privilegije, ne bo zavržen, se v imenu vseh prizadetih zahvaljujem za razumevanje.
Matilda Jogan, asistentka na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana, Titova 102
*Opomba: Pismo je bilo z ustreznim kratkim dopisom poslano predsedniku US dr. M. Osredkarju, članici US dr. A. Kornhauser in rektorju UL dr. M. Grudnu. Predlog je bil sprejet in UL je bila prva akademska ustanova na svetu (in še več desetletij edina), ki je tako začela odpravljati ovire – neenake možnosti za ženske v znanosti. V začetku devetdesetih mi je dr. F. Vreg povedal, da so v neformalnem pogovoru to možnost imenovali »Macin zakon«.