Nesprejemljive seksistične prakse in mobing na slovenskih univerzah

Izjava predsedstva Slovenskega sociološkega društva

V zadnjem času smo priča nekaterim zaskrbljujočim seksističnim praksam in nadvse neprimernim odzivom najbolj odgovornih posameznikov na najvišjih mestih dveh slovenskih univerz, ki zagotovo terjajo širši in bolj poglobljen odziv strokovne javnosti.
Pri tem verjamemo, da tovrstno dogajanje ni nov fenomen, temveč stalno prisoten mehanizem reproduciranja spolno zaznamovanih asimetričnih razmerij moči, ki v zadnjem času pridobiva tudi prepotreben medijski prostor, ne pa (še) tudi pričakovane resnosti pri obravnavanju teh dogajanj.

Najpomembnejšo vlogo pri tem imajo osebe, ki se tovrstnemu agresivnemu seksizmu na različne načine intenzivno upirajo. Takšna dogajanja potrjujejo in konkretizirajo to, kar dokazujejo številne raziskave o prisotnosti seksizma v akademskem prostoru. Namreč to, da akademski prostor ni (le) prostor produkcije institucionalnega znanja oziroma vednosti, temveč (tudi) prostor, ki je prepreden z razmerji moči, ki sovpadajo s širše družbenimi pozicijami de/privilegiranosti in neenakosti.
Dejstvo, da sta se v zadnjem času dve slovenski univerzi spopadli oziroma se spopadata z javno izpostavljeno in problematizirano prisotnostjo seksizma, mobinga in seksualnega nadlegovanja, je izjemno problematično, še posebej pa je zaskrbljujoče dejstvo, da so v obtožbe vpletene osebe, ki zasedajo višje ali celo vodstvene pozicije moči, a čigar stabilnost formaliziranih pozicij, ki jih zasedajo, ni z obtožbami na noben način zamajana.

Ravno nasprotno: zdi se, da ceno za seksistična delovanja drugih oseb še vedno plačujejo zgolj tiste osebe na katere so bila ta dejanja usmerjena oz. ki nanj na različne načine opozarjajo. Od oseb na formalnih pozicijah moči (ki pogosto sovpadajo tudi z neformalnimi) se pričakuje, da zaposlene osebe s svojim delovanjem obravnavajo na ne-diskriminatoren in korekten način in da učinkovito prepoznavajo institucionalizirane, sedimentirane mehanizme, ter mehanizme na mikro-ravni, ki v relacijah med samimi zaposlenimi, reproducirajo obstoječe (spolne) neenakosti. Sklicevanje v poskusu samo- opravičevanja oziroma samo-legitimizacije na to, da seksizem pravzaprav producira univerza kot institucija, je povsem neprimerno.

Osebe, na najvišjih vodilnih in vodstvenih položajih imajo namreč vse možnosti v teh institucijah inicirati organizacijske in druge spremembe (formalne in neformalne prakse) ter uvajati nove ne-diskriminatorne standarde delovanja teh institucij ter z lastnim zgledom delovanja te tudi utrjevati. »Podružbljanje« odgovornosti pomeni v teh primerih pravzaprav izmikanje odgovornosti za lastno neaktivnost in utrjevanje obstoječega stanja.

Namesto, da se obtožbe zaposlenih oseb v akademskem polju jemljejo izredno resno kot se pričakuje od institucij, ki v družbenem življenju zavzemajo tako pomembno vlogo, se zdi, da so izpovedi in pripovedi teh oseb, ter komentarji in razmisleki oseb, ki opozarjajo na problem prisotnosti seksizma v akademskem polju, popolnoma razvrednoteni in de-realizirani.
Omenjena primera naravnost kličeta po tem, da se v akademskem prostoru končno začnemo z vprašanji neenakosti spolov, seksizmom, spolnim nadlegovanjem, mobingom in drugimi diskriminatornimi praksami ukvarjati nadvse resno in strokovno, tako kot to delajo na najboljših univerzah drugod v Evropi in v svetu, kjer so med drugim sprejeli različne Načrte za enakost spolov in mehanizme, ki bdijo nad uresničevanjem teh načrtov.