Nagovor predsednice društva na otvoritvi letošnjega sociološkega srečanja

V Cankarjevem domu danes, 6. novembra 2015, poteka prvi dan letnega srečanja Slovenskega sociološkega društva, ki je letos še posebej slovesno, saj društvo praznuje 50. letnico obstoja.

Objavljamo nagovor predsednice društva dr. Milice Antić Gaber in nekaj prvih fotoutrinkov.

milicaSpoštovane kolegice, spoštovani kolegi, dragi gostje!

V čast mi je, da lahko ob pričetku tega sociološkega srečanja, s katerim med drugim obeležujemo tudi 50. obletnico Slovenskega sociološkega društva, spregovorim nekaj besed.

Ustanovitev Slovenskega sociološkega društva leta 1965 sodi v »pionirski čas« – kot pravi njen prvi predsednik akademik Zdravko Mlinar – »uvajanja, legitimacije, institucionalne graditve, profesionalizacije, širjenja in členitve sociološkega delovanja pri nas.« Na prvem plenarnem srečanju društva 14. decembra l. 1965 so začeli nadvse delovno – z 31 referati na dvodnevnem posvetovanju o družbeni diferenciaciji.

Če se nekoliko ozremo v obdobje ustanovitve in prva leta delovanja društva, vidimo, da se je to dogajalo v času, ki ga je zaznamovala vrsta, za sociologijo pomembnih dogodkov v mednarodnem merilu. Naj omenim le nekatere:
– Ch. W. Mills je leta 1959 napisal znamenito „Sociološko imaginacijo“, ki smo jo v prevodu v enega od takratnih jugoslovanskih jezikov dobili že leto pred ustanovitvijo društva;
– Peter L. Berger in Thomas Luckmann sta leta 1966 izdala še vedno eno najbolj referenčnih socioloških del Družbena konstrukcija realnosti;
– 1963 leta je Betty Friedan objavila svoje delo The Feminine Mistique, knjigo, za katero pravijo, da je zagnala drugi val feminističnega gibanja;
– na področju sociologije vzgoje je bila jeseni leta 1965 izvedena, po obsegu in ambicioznosti, največja sociološka raziskava o razlikah med učenci in učenkami v ZDA – v ozadju te raziskave je leta 1966 izšlo t. i. Colemanovo poročilo.
Zdi se, da je bil to čas oblikovanja stabilne socialne države in čas, ko se je krepila vera v moč znanosti kot so-ustvarjalke upravljanja družb. T. i. »policy sciences« so namreč nastale po drugi svetovni vojni kot poskus prispevati k racionalnemu urejanju družb. Ker je prevladalo prepričanje, da se je treba ukvarjati z vprašanjem, kako znanost vpeti v konstrukcijo smiselnega sveta, se je odprl prostor tudi za sociologijo.

To je bil čas iskanja rešitev na številnih področjih: od poskusov vzpostavitve novih razmerij med delom in kapitalom, prek procesov dekolonizacije in omogočanja novih načinov sobivanja. Ko je ob tem eden od sociologov skoval še novo formulo mogoče alokacije ljudi na delovna mesta in funkcije v družbi – torej znamenito meritokracijo, se je zdelo, da bi lahko z izobraževanjem za vse in z dodeljevanjem služb ljudem glede na njihovo zaslužnost (talente, s katerimi so se rodili in glede na trud, ki so ga vložili) rešili več zagat na en mah. Družbe z več izobraženimi naj bi bile namreč manj podvržene manipulacijam a la nacizem, fašizem, stalinizem ipd. Izraba vseh potencialov družbe pa naj bi do te mere povečala produktivnost nacije, da bi lahko financirala socialno državo.
Glede na našteto ne čudi, da je bil to tudi čas pospešenega vlaganja v izobraževanje vseh vrst. Ob razcvetu visokošolskega študija so se postopoma oblikovale tudi profesionalne skupine, katerih cilj je bil tudi medsebojno povezovanje. To naj bi zadovoljilo željo po druženju s tistimi, ki delijo podobna prepričanja, vpoglede ipd. in – vsaj pri mlajših in manj uveljavljenih disciplinah – tudi željo po uveljavitvi.
Na ozadju naštetih in seveda za Slovenijo specifičnih premen podobnega in socialistično specifičnega se je oblikovalo sociološko društvo.

Tudi za slovenski in jugoslovanski prostor je veljalo, da je bil to čas pospešenega vlaganja v izobraževanje, v dvig standardov poučevanja na univerzi, ob posebnem poudarku na izobraževanju vseh slojev prebivalstva in še posebej žensk:
– v študijskem letu 1953/54 je, za primerjavo, delež vpisanih študentk na univerzo znašal 29,4 odstotkov, v študijskem letu 1969/70 pa že 42,4 odstotkov; leta 1966 je bilo na primer promoviranih 28 doktorjev znanosti, med njimi samo 5 žensk; (vir: Tašner, Rožman 2014);
– pomen izobraževanja, ki so mu ga pripisovali v Sloveniji, se kaže tudi v tem, da je imela takrat na tem področju kar dva človeka v političnem vrhu: to sta bila Janez VIPOTNIK (zvezni minister za izobraževanje in kulturo) in Tomo Martelanc, ki je bil takrat slovenski minister za izobraževanje.

Ob 30. obletnici Društva so kolegi ugotavljali, da je bila sociologija na začetkih univerzitetnega študija na Slovenskem, »tako rekoč sumljiva in dvomljiva veda«. Pri nas so jo z ene strani gledali kot znanost, ki je v privilegirani zvezi s socializmom, tisti, ki naj bi jo privilegirali, pa so jo dejansko videli kot buržoazno znanost« (Kerševan, 1995). Oboje – gledano tudi skozi današnje oči – verjetno pomeni, da je bila sociologija, ki se je zanašala na svojo notranjo raziskovalno moč, dejansko vedno odveč, vedno v napoto in vedno moteča.

Društvo se je torej od vsega začetka ukvarjalo z aktualnimi družbenimi vprašanji. Pri tem so sociologinje in sociologi izsledke svojih tako teoretskih, kakor tudi empiričnih raziskav poskušali »uporabiti« pri interpretaciji obstoječega stanja, torej tudi pri razgaljanju neprijetnih plati, neželenih podatkov in zamolčanih dejstev vsakokratnim »oblastnikom« in politiki, kakor tudi nekaterim delom javnosti. Med takšne zagotovo sodijo vsaj začetki raziskovanja javnega mnenja, proučevanje konfliktov in mesta žensk v družbi. Pri tem so običajno poudarjali kompleksnost problematik, položajev in stanj in bili najverjetneje tudi zaradi tega mnogokrat preslišani.
Kako močno se je angažiralo društvo pri soustvarjanju sodobne slovenske družbe, je na primer razvidno iz njegovega udejstvovanja konec 80. let prejšnjega stoletja, ko je ob razmislekih o nadaljnjem ustavnem razvoju Slovenije ustanovilo posebno delovno skupino za ustavni razvoj, sodelovalo z ustavno komisijo Društva slovenskih pisateljev in skupaj z njimi pripravilo teze za novo slovensko ustavo (Mlinar DR 51, 2006, 19.). To je sicer širši javnosti znano kot pisateljska ustava, manj pa je znan delež, ki ga je pri tem nosilo naše društvo.

Da bi izsledki socioloških in drugih družboslovnih raziskovanj našli pot do širše strokovne in laične javnosti, je bil potreben razmislek, kako te vednosti in spoznanja razširiti. Revija Družboslovne razprave je začela izhajati že leta 1984 na pobudo Inštituta za sociologijo. Vendar sta bila revija in društvo tesno povezana in prepletena, kar je mogoče razbrati iz seznama glavnih urednikov revije, med katerimi so bodisi aktualni bodisi nekdanji predsedniki društev (F. Adam, D. Kos, A. Kramberger, I. Bernik). Posamezne številke revije so bile vse do leta 2005 tematske, odpiranje v svet pa se je kazalo tudi v tem, da je bila vsako leto ena številka izdana v angleškem jeziku. Leta 2006 je revija postala klasična družboslovna revija, ki izhaja trikrat letno, v kateri objavlja vse več avtorjev in avtoric iz drugih držav in je prosto dostopna.
Tudi na socioloških srečanjih je društvo javnosti posredovalo izsledke svojih teoretskih in empiričnih raziskovanj in preizprašavanj o njihovi relevantnosti in tehtnosti. Pregled tem v devetdesetih letih razkrije, da se je društvo najprej obrnilo vase in v lastno znanstveno teoretsko – morda v preteklosti ne toliko izpostavljeno – produkcijo, potem pa se je znova osredotočilo na problematiko socialnega okolja z analizo stanja, v katerem se je Slovenija znašla po osamosvojitvi. Posvetilo se je izbranim temam, ki so bile takrat v družbi odrinjene na rob: temam, kot so družbena neenakost in manjšine, vsakdanje življenje in revščina. V začetku novega tisočletja je društvo v središče premislekov postavilo tematike, kot so družbena gibanja in civilna družba; bolonjska reforma v Sloveniji, sociološki pogledi na prenovo visokošolskega študija; varnost in tveganja v sodobni slovenski družbi; novi srednji razred in družbene spremembe v Sloveniji ter družba med solidarnostjo in tekmovalnostjo.

Ob preizpraševanju odnosa med sociološko znanstveno skupnostjo in širšim okoljem kolega Marko Kerševan ob 30. obletnici društva ugotavlja, da je v sociološkem znanstvenem polju obstajala možnost dveh skrajnih tipov usmeritev: v prvi tip naj bi sodili tisti sociologi, ki so bili usmerjeni skoraj izključno v svoja socialna okolja in so bili brez t. i. mednarodnih referenc in povezav; v drugi pa tisti, ki naj bi se dojemali kot del mednarodne sociološke znanstvene skupnosti; ti naj bi domače okolje videli bolj kot »provincialno izpostavo svetovne znanosti oz. stroke«. Avtor ugotavlja, da tega drugega tipa v slovenski sociologiji takrat ni bilo in da so prevladovali modusi produktivne interakcije med mednarodno znanstveno skupnostjo in domačim socialnim okoljem. (Kerševan 1995).
Deset let kasneje je do sociološke produkcije v Sloveniji Zdravko Mlinar veliko bolj kritičen, ko zapiše, da se je akademska sociologija preveč zaprla v svoje akademske kroge in ne najde pravega stika s sociologi v praksi in na terenu, ki raje kot da pišejo članke, rešujejo konkretne družbene probleme (ZM 2005, DR, 52).

Kaj o tem lahko rečemo ob 50. letnici društva?
Zdi se, da se je med že omenjenima točkama kontinuuma, ki jih je pred 20 leti zarisal Kerševan, v zadnjem času izkristaliziralo nekaj dodatnih usmeritev, do katerih je prišlo zaradi sprememb pri načinih vrednotenja našega znanstveno-raziskovalnega, pedagoškega in širšega družbenega angažmaja.
V zadnjem desetletju se je namreč močno okrepila tista usmeritev, ki močno preferira objavljanje člankov v visoko indeksiranih mednarodnih revijah, močno pa podcenjuje objavljanje monografij ali delov monografij v slovenščini. Še bolj je razvrednoteno poseganje v domačem ali širšem družbenem prostoru, ko gre za aktualne družbene problematike. Zato lahko rečemo, da so se v tem času tudi v sociološkem znanstvenem polju v boju za pozicije in različne vrste kapitalov med agenti v njem izkristalizirale naslednje strategije:
1. usmerjenost v raziskovanje novih ali zanimivih ali aktualnih (»kurantnih«) tem in objavljanje znanstvenih člankov v priznanih in indeksiranih revijah;
2. usmerjenost v preučevanje lastne družbene realnosti, prevladujoče objavljanje znanstvenih člankov in/ ali monografij v slovenskem prostoru in/ ali poseganje v javne razprave v nacionalnem okviru;
3. usmerjenost v raziskovanje predvsem za potrebe razvoja lastne discipline in/ ali pedagoškega dela ob hkratni šibki usmeritvi k objavljanju v znanstvenih revijah.
V sociološkem polju sicer med agenti najdemo široko paleto in različne kombinacije zgornjih strategij, ki so odvisne od različnih pozicij nas, sociologinj in sociologov, pa tudi, ali pa predvsem, od starosti in spola. Kakšne bodo posledice nakazanih premikov v sociološkem polju (če so sploh pravilno zaznani), bomo lahko ocenjevali šele čez nekaj časa. Vendar pa že zdaj lahko slutimo, da zanemarjanje ali podcenjevanje nekaterih pomembnih oblik in načinov dela, kot je odzivanje na povsem konkretne lokalno-globalne tematike, objavljanje kompleksno zasnovanih monografij ali bolj poglobljeno in problemsko zasnovano pedagoško delo, ne bo ostalo brez posledic za ocenjevanje dometov sociologije kot znanosti in tudi za stopnjo reflektiranosti pri iskanjih poti – kot pravi skupina svetovno odmevnih sociologov v delu Ali ima kapitalizem prihodnost – v obdobju dolgega prehajanja v svet onstran popolne dominacije trga in kapitala.

Kako se je v tem zadnjem obdobju na potrebe okolja odzivalo društvo?
Eno od stalnic v delovanju društva zagotovo predstavljajo posegi v javne razprave na aktualne problematike konkretnega časovnega obdobja. Ker ne bi želela ničesar izpustiti, konkretnih posegov ne bom navajala, zagotovo pa je v tem času nastal zajeten seznam okroglih miz, pogovorov, pozivov, protestov, predlogov, ipd., s katerimi smo, podkovani s sociološkim znanjem, opozarjali na napake, pomanjkljivosti, nevarnosti in stranpoti tako politične akterje, odločevalce v različnih poljih in ravneh, kakor tudi širšo javnost.
Društvo je v zadnjih desetih letih širilo tudi nabor oblik svojega delovanja. Nastajale so nove sekcije, ki so bile plod našega znanstvenega angažiranja in poseganja v javne razprave, v katerih smo iskali odgovore na izzive konkretnega časa in prostora. Tako so bile v zadnjih desetih letih ustanovljene sekcije: za medkulturne študije, za spol in družbo, za razvojne strategije, Edukacijska sekcija, sekcija za socialno delo, sekcija Ekonomija in družba, in Sekcija za študije vsakdanjega življenja.
Povezovanje društva kot profesionalnega združenja in ne zgolj njenih članic in članov v evropskem prostoru je bila ena od prednostnih nalog sedanjega vodstva. Obnovili smo članstvo v Evropskem sociološkem združenju, na srečanjih smo uvedli mednarodni panel in s tem zagotovili tudi nekoliko širšo odmevnost delovanja društva.
Še posebej pa smo delali na tem, da bi v naše vrste vključili tudi sociologinje in sociologe iz prakse, torej vse, ki delajo, delate izven akademskih krogov, saj smo prepričani, da je pretoka idej in izkušenj, predvsem pa skupnega dela še vedno premalo.
In ne nazadnje, morda celo najpomembneje – močno smo okrepili vključenost študentskih socioloških društev ter z njimi vzpostavili tesno sodelovanje pri različnih aktivnostih, kajti dobro se zavedamo, da je to naša naložba za prihodnost.

Hvala za pozornost.