Kaj imajo skupnega Patricia Arquete, politična arhitektura in družba prihodnosti

Na neenakost žensk in moških že dolgo ne opozarja več le peščina zgrizenih feministk, ki si jih mnogi zmotno predstavljajo kot militantne borke za pravice žensk (dostikrat tudi kot sovražnice moških in lezbijke), ampak precej široka paleta predstavnic ženskega spola. In treba je priznati, da se jim v zadnjem času pridružujejo tudi nekateri moški, ki iz različnih zornih kotov opominjajo ne samo na očitno diskriminatorno ravnanje državnih in drugih institucij, temveč tudi na vrsto diskriminatornih praks, seksističnih izpadov, aktivnega onemogočanja, neenakega obravnavanja, neenakega nagrajevanja, marginaliziranja in podobnih, za sodobno družbo nesprejemljivih praks. Med glasnimi zagovornicami enakosti žensk in moških najdemo na primer raziskovalke in profesorice na univerzah in inštitutih in njihove mlajše kolegice, študentke na univerzah; gospodarstvenice, menedžerke v gospodarstvu; umetnice v različnih umetnostnih institucijah in izven njih; v zadnjem času se jim pridružujejo tudi nekatere estradnice in medijske zvezde (slednje žal ne vedno v najboljšem feminističnem duhu). Ne gre torej le za ženske z malo moči (kulturnega, socialnega in političnega kapitala) in ugleda (simbolnega kapitala) v družbi, ampak tudi za tiste z nekoliko ali veliko več tega. To še zdaleč niso (več) le redke ženske, ki se jim pripisuje nekakšna »feministična« , »teoretska« ali »ideološka« zaslepljenost, ampak številne, različno misleče ženske, različnih svetovnih nazorov, kulturnih ozadij in profesionalnih usmeritev.

V vseh osrednjih medijih je završalo kmalu potem, ko smo lahko na podelitvi ameriških Oskarjev spremljali zahvalni govor nagrajene igralke Patricie Arquete, ki je je svojo nagrado posvetila vsem ženskam in poudarila, da je potem, ko so se ženske borile za vse druge “…zdaj napočil čas za nas, da zagotovimo enake plače za enako delo enkrat za vselej in tudi enake pravice za ženske v ZDA …“.

Ne glede na kritične odzive nekaterih komentatorjev in ne glede na to, da bi bilo mogoče to, na kar je hotela opozoriti, mnogo bolj subtilno formulirati, naj na tem mestu opozorim samo na enega od pomembnih poudarkov te njene geste:
– na prestižnem mestu in v pravem trenutku, ko so bile vse kamere uprte v posameznico, prejemnico prestižne nagrade s področja filmske industrije, je opozorila na problem žensk kot družbene skupine;
– na prestižnem mestu in v pravem trenutku (in res, to nagrado predvsem dobivajo belci, belke, tudi na to je bilo letos opozorjeno) je opozorila na problem, ki je prisoten pri vseh skupinah žensk (izobraženih in neizobraženih, vernih in nevernih, bogatih in revnih, starih in mladih) in na vseh celinah;
– na prestižnem mestu in v pravem trenutku je opozorila na to, da si ne smemo dopustiti odpraviti s tem, da gre za osebni problem vsake posameznice, če ne uspe, ne zna, ni uspešna pri tem, kako se postaviti zase.

Ne, to ni individualni problem, gre za globlji, strukturni problem, torej problem organizacije in delovanja (sodobnih) družb. Gre za vprašanje posedovanja in ohranjanja moči na skoraj vseh področjih družbenega življenja, ki jo imajo v rokah (predvsem starejši, beli, heteroseksualni) moški; in to je problem moške dominacije, ki jo jemljemo kot nekaj naravnega, samoumevnega, danega; kot nekaj, česar ne preizprašujemo in česar ne moremo ali ne gre spreminjati. Temu je tako zato, ker še vedno (večinsko) pristajamo na modele hegemone moškosti in zato, ker se tudi tisti moški, ki od tega nimajo skoraj nič ali pa zelo malo koristi, temu ne uprejo, ampak uživajo v »dividendah«, ki jih dobijo od tako urejene družbe, od takšnega »svetovnega spolnega reda«, kot pravi Raewyn Connell.

Zagotavljanje enakosti žensk in moških (ne glede na katerokoli dodatno osebno okoliščino) zato ni stvar posameznice ali posameznika, temveč vseh nas, države in njenih institucij, celotne družbe. Ker je to problem globoko strukturne narave, se ga tudi ne moremo lotiti posamično, vsak(a) zase, ampak skupaj, in država mora tukaj opraviti svoj del naloge.
Zelo pomembno pri tem je, da se tisti, ki vodijo državo, zavedajo tega, da gre pri zagotavljanju enakosti žensk in moških za izziv celotne družbe in še posebej države ter njenih institucij, in da so pri tem pro-aktivni in ne le re-aktivni. Ključno je, da se ne zadovoljimo le s prepovedjo diskriminacije, z zakonodajo, ki sankcionira take prakse, ampak da delujemo v smeri uveljavljanja povsem drugačnih praks in afirmacije enakosti žensk in moških. Prava smer je zato spodbujanje dobrih praks in nagrajevanje pozitivnih premikov; kakor tudi vgrajevanje načela enakosti spolov v vsak premislek o nadaljnjem razvoju družbe na vseh področjih in ravneh, k čemur naj se zaveže najvišje vladne, parlamentarne in druge javne funkcionarke in funkcionarje.
Slovenija je v 90. letih na tem področju naredila pomembne korake, ki so jo postavljali v ospredje ne le med tranzicijskimi srednje- in vzhodno-evropskimi državami, ampak tudi širše. Naj spomnimo, da je vlada dr. Janeza Drnovška leta 1991 ustanovila Komisijo za žensko politiko (v tedanji tri-domni skupščini), leta 1992 vladni Urad za žensko politiko in leta 1995 Urad varuha človekovih pravic. Mnogi poskusi re-tradicionalizacije in re-patriarhalizacije družbe so bili takrat zaustavljeni in nekatere zakonodajne rešitve, ki so pomembno prispevale k enakosti spolov, so bile sprejete tudi zaradi delovanja omenjenih institucij, ki so zlagoma postajale del nove politične arhitekture.

Videti je, da je v Sloveniji političnemu razredu, po začetnem zagonu v 90. letih, za nadaljnje uveljavljanje in krepitev enakosti spolov pošla sapa. Storjeni so bili mnogi koraki nazaj: »ponik« parlamentarne komisije za žensko politiko in njeno zlitje v druga parlamentarna delovna telesa s širšim naborom pristojnosti in nalog; preimenovanje Urada za žensko politiko (2001) v Urad za enake možnosti (pri čemer je šlo tudi za simbolni umik žensk in širše tematike spola v ozadje); ukinitev Urada za enake možnosti (2012) in njegova umestitev s precej zoženimi možnostmi delovanja v strukturo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (in enake možnosti, 2014).

Namen tega zapisa ni nostalgično obujanje spominov na stare dobre čase ali pa glorificiranje kakšne osebe ali skupine ljudi. Namen je opozoriti na (potencialno) moč države, na moč (političnih) institucij sistema, na to, kaj bi morale te institucije narediti za nas; na to, kaj lahko od njih zahtevamo in na kritičen pregled tega, kar je bilo narejeno, česa niso naredile, pa bi morale, in seveda najpomembnejše, kaj v prihodnje od njih lahko zahtevamo in pričakujemo. Poveden primer, ki ilustrira moč države, je način obravnavanja problematike nasilja v družini, ki se ga je dolgo pometalo »pod preprogo« in opredeljevalo kot zasebni problem. Ko so predvsem pod pritiskom ženskih in feminističnih nevladnih organizacij, država in njene institucije do tega spremenile stališče in ga začele obravnavati kot družbeni (politični) problem in je bila zato sprejet tudi ustrezen zakonodajni okvir (zaščita žrtve, odstranitev povzročitelja nasilja, ipd.), je to deloma vplivalo tudi na spreminjanje odnosa širše družbe do te problematike in do rešitev, ki so bile v korist šibkejših, tistih, ki jih država mora zaščititi. To seveda ni edini primer, podobno je bilo tudi z uzakonitvijo spolnih kvot za volitve ali z uvedbo očetovskega dopusta.

Tematika enakosti spolov nikakor ne bi smela biti samo stvar žensk. Takšno razmišljanje je že zdavnaj presežno. Gre za našo skupno stvar: če bomo dosegli, da bodo ženske in moški enako preskrbljeni s finančnimi, časovnimi in drugimi viri; če bomo dosegli približno enako prisotnost žensk in moških pri sprejemanju pomembnih odločitev (ekonomskih, političnih, širše družbenih, zasebnih) in če bodo obenem moški in ženske v zasebnem življenju delili enake deleže obveznosti in skrbi, bodo s tem prišla tudi zadovoljstva in užitki in bomo zato vsi živeli bolj polno in človeka vredno življenje. Morda je samo na kratek rok videti, da pri tem kdo izgublja, na dolgi rok pa, verjamem, lahko vsi samo pridobimo.

Milica Antić Gaber

Kolumna je bila objavljena v Delu (Gostujoče pero), 5. 3. 2015.