Janez Kolenc Gregorčič (1955-2012) – In Memoriam

  • Post category:Dogodki
  • Reading time:6 mins read

V začetku meseca maja nas je nepričakovano zapustil dr. Janez Kolenc  Gregorič, znanstveno-raziskovalno in  družbeno angažiran član slovenskega sociološkega društva.

Prijatelji smo ga poznali kot toplega in razumevajočega človeka, ki si je ob srečanjih vedno našel čas za pogovor. Sogovorniku je znal prisluhniti, si vzeti čas zanj, kar je v današnjem hitrem življenjskem ritmu tudi v akademskem svetu pri nas že prava redkost. Tudi moje, v zadnjih letih vse preredko  srečevanje z Vančem, kot smo klicali Janeza  njegovi prijatelji, saj življenje nikomur ne prizanaša s takšnimi in drugačnimi obvezami in skrbmi,  je vedno delovalo blagodejno in pomirjujoče.  Bil je pristaš dialoga, odprt za različne  poglede, vendar nikoli človek, ki bi kar tako, zaradi ljubega miru, v pogovorih odstopil od svojih stališč in pogledov na svet.  Ti njegovi  življenjski nazori so bili vseskozi  zavezani filozofiji socialne pravičnosti in  libertalnosti  v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Diplomiral in magistriral je na Fakulteti za družbene vede, doktorat je dokončal na Filozofski fakulteti. Na Paris-Lodron univerzi v Salzburgu se je leta 1993 strokovno izpopolnjeval  na podiplomskem študiju sociologije.  Njegova profesionalna pot ni bila nikoli enosmerna, kar je včasih značilnost slovenskih znanstvenikov in univerzitetnikov, ki svojo poklicno kariero začnejo in končajo na isti ustanovi. Janez je prehodil več poklicnih poti, začel je kot asistent na Fakulteti za družbene vede, delal strokovno v knjižničarstvu, se za krajše obdobje preizkusil tudi v enem izmed gospodarskih podjetij  in se končno posvetil več kot dve desetletji dolgemu raziskovalnemu delu na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Na tej poklicni in siceršnji življenjski poti je moral premagati marsikatero oviro, saj mu življenje ni v ničemer prizanašalo.  S svojim blagim in strpnim značajem, ki  ga je prinesel  v Ljubljano še v študentskih letih iz svoje rodne mirenske doline na Dolenjskem, je znal premagati tudi te težave.  Vedno je našel veliko oporo pri svoji ženi Almiri. Po svoji raziskovalni naravi je bil resnično pravi sociolog, saj je znal skrbno opazovati in pronicljivo presojati družbene  pojave, ne glede na to, kje trenutno je deloval in katerim temam se je posvečal.  Znanstveno-raziskovalno pa je deloval na različnih področjih, od  sociologije vzgoje in izobraževanja, politične kulture, socialne in kulturne antropologije, zanimalo ga je tudi vprašanje metodologije v družbenih raziskovanjih.  Metodološko plat svojega raziskovanja je dodobra izbrusil v številnih nacionalnih  (Državljanska vzgoja in etika,  Antropološko raziskovanje politične kulture in šole,   Temeljni dejavniki učenja in motivacije za učenje v šoli,   Evalvacija vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, itd.) in mednarodnih (SIMS- Second International Mathematics and Science Study, International Comparative Research and Political Socialisation, Computres in Education, Anthropological  Research in Political Culture and Scool, Crisis, Compromise, Collapse, Contemporary approaches to motivation and competition in selfconcepts, itd.) projektih,  v katerih je sodeloval ali jih koordiniral na Pedagoškem inštitutu. Je avtor treh samostojnih znanstvenih monografij: Politična kultura Slovencev (1994), Računalniki v izobraževanju (1994), Politična kultura na prehodu v demokracijo (2002).  S sodelavci na Pedagoškem inštitutu je soavtor štirih znanstvenih monografij: Samopodoba med motivacijo in tekmovalnostjo (2004), Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami (2006), Dualni sistem poklicnega izobraževanja (2007), Kakovost v poklicnem in strokovnem izobraževanju (2008). Njegova znanstvena bibliografija vsebuje seveda tudi več deset objav v družboslovnih znanstvenih revijah in zbornikih referatov doma in v tujini.  Bil je  pridružen urednik znanstvene revije Anthropological Notebooks in član uredniškega odbora znanstvene revije Šolsko polje.

Janez Kolenc Gregorič je bil raziskovalec, ki je cenil tako teoretsko kot  empirično delo v sociologiji. Če je po eni strani rad posegal po originalnih delih najbolj zahtevnih socioloških teoretikov, kot so Juergen Habermas, Niklas Luhmann, Max Weber in pri tem njihove koncepte tudi inovativno uporabljal  v marsikateri izmed svojih razprav o socializacijskih agensih, učnih procesih, izobraževalni politiki, je po drugi strani ravno tako dosledno in sistematično zbiral in interpretiral empirične podatke s tega področja.  To zadnje,  spoštovanje do eksaktnosti in z empiričnimi dejstvi podprtim racionalnim znanstvenim diskurzom,  ki navsezadnje daje sociološkim teoretiziranjem  trdnost izrečenih argumentov, mu je najbrž ostalo še od časov, ko je  leta 1979 na Fakulteti za družbene vede,  skupaj s Tonetom Krambergerjem, Alojzom Kavašem in Francom Žižkom pod mentorstvom prof. Stanislava Južniča izdelal diplomsko delo »Prekmurje: premiki delovne sile h kapitalu, vzroki z nasprotnim učinkom«, ki je tudi zaradi vseh zbranih podatkov na terenu v tisti generaciji diplomantov FDV-ja predstavljalo kar neke vrste unikum. Škoda, da ta zanimiva mini sociografska študija naše najbolj vzhodne  pokrajine ni bila nikoli dodelana in kasneje objavljena.  Intelektualno ga je še posebej strastno zanimalo vprašanje politične kulture Slovencev.  V okviru najinih razgovorov se mi je vedno zdelo, da je imel to področje za svoj osebno nedokončan projekt, v katerega bi želel, tudi potem ko je  že izdal dve monografiji,  (Politična kultura Slovencev in Politična kultura na prehodu v demokracijo), neredko citirani tudi zunaj stroke, med novinarji, kolumnisti in drugimi, še in še vlagati svoj intelektualni in raziskovalni napor. V svojih kritičnih analizah  agentov politične socializacije Slovencev je opozarjal na prisotnost in zgodovinsko pogojenost tradicionalnih elementov politične kulture, kot so omejena lojalnost, patriarhalnost, uniformnost in ekskluzivizem v načinih mišljenja.  V enem svojih zadnjih prispevkov na to temo, ki ga je naslovil Prihodnost politične kulture na Slovenskem in ga izdal v  zborniku »V razmislek: strategije naše prihodnosti« (2011), je zapisal, da se utegnejo nekatere prvine avtoritarnega karakterja v politični kulturi Slovenije krepiti,  kar bo vodilo v večji antiintelektualizem v slovenski politiki, demagoško obravnavanje in zavračanje kritičnih civilnih pobud in večjo nestrpnost v politiki in družbi nasploh.   Žal se danes marsikaj ali kar večino od tega uresničuje.

Dragi Vanč, nate me vežejo številni lepi spomini še iz naših skupnih študentskih let. Najbolj sem cenil  tvoj neposreden in odprt pristop do sočloveka. Ravno ta tvoja odkritost in nenarejenost v vzpostavljanju osebnih stikov te je vodila k številnim in trajnim  prijateljevanjem. Drago mi je, da sem bil del te tvoje tovarišije tudi jaz in da sem te lahko spoznal predvsem kot dobrega in iskrenega prijatelja.  Odšel si mnogo prezgodaj od nas.

Prof. Franc Mali, Fakulteta za družbene vede