Raziskovalna, publicistična in pedagoška dejavnost zasl. prof. dr. Zdenka Roterja (1926) se razteza čez razdobje petih desetletij – če jo zamejimo s časom njegovega diplomiranja v zgodnih šestdesetih in zaključevanjem pisanja obsežnih spominov v letošnjem letu.

Osrednja tematika je vseskozi religija, kakor jo more in zna obravnavati sociološka znanost. Roter je tako ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih postavil dva temelja slovenski znanstveni obravnavi religijskih pojavov: (1.) S sodelovanjem v projektu Slovensko javno mnenje je uvedel redno merjenje različnih vidikov (ne)religioznosti slovenske populacije, ki je bilo primerljivo s takrat najbolj razvito empirično sociologijo v zahodni Evropi. (2.) Izoblikoval je teoretsko poglobljen raziskovalni model obravnave oz. analize odnosov med (socialistično) državo in Cerkvijo (RKC).

Na teh dveh temeljih je nastala vrsta člankov, poročil, razprav, monografij (pa tudi diplomskih del, magisterijev in disertacij), ki z različih vidikov in v različnih časovnih presekih obravnavajo sociodemografske značilnosti verne in neverne populacije, (de)sekularizacijska gibanja, javnomnenjske zaznave političnega delovanja RKC in delovanja politike do RKC, sociološke vidike odnosa socialistične države do RKC  in obratno – RKC do socialistične države, marksizma in ateizma. Ker sta bila oba temelja postavljena v duhu sociološko nevtralnega pristopa, ki je (politično) angažiran le v interpretaciji, sta prestala zahteven preizkus časa – razpad države in ideološko-političnega sistema. Tako se slovenska sodobna sociologija, še posebej pa sociologija religije, lahko opira na empirično in teoretsko tradicijo, s kakršno se ne more pohvaliti marsikatera večja evropska država. Upravičeno je trditi, da na osnovi bogatega podatkovja o religijskih pojavih in v luči Roterjevih socioloških spoznanj o družbenih determinatnah in dejavnikih odnosov med državo in RKC strokovnjaki in laiki lažje razumemo tozadevna sodobna vprašanja.

Roter je s številnimi krajšimi članki in kolumnami strokovno posegal še na nekatera področja. Zdi se, da prepoznamo tri valove intelektualne zavzetosti: Na prehodu v sedemdeseta leta vzbujata njegovo zanimanje porajajoča se politična liberalizacija in vračanja v ideološki dogmatizem; ukvarja se tudi z analizo podobnih nasprotnih tokov v pokoncilski RKC. V začetku osemdesetih ga zanimajo nekateri vidiki odnosa med znanostjo in vero, kar doseže vrh v mednarodnem kolokviju, ki je po dialoškosti presegal izkušnje tedanjega socialističnega sveta. Na predhodu v devetdeseta oz. v osamosvojeni Sloveniji se kritično odziva na tranzicijska oklevanja in družbene anomalije. Pri tem so vse bolj v ospredje prihajali tudi povsem osebni pogledi, ki jih je zaznamovala težka izkušnja vojne. S tem se je že približal memoarskemu žanru, ki ga je zaposloval v minulih letih.

Marjan Smrke