»Ničesar ne jemljem smrtno resno, tudi sebe ne,« je v svojem zadnjem intervjuju za časopis Delo pred dvema letoma dejal sociolog Stane Saksida. Prejšnji teden se je v triindevetdesetem letu starosti za večno poslovil, a če gre soditi po njegovi javni besedi, zadovoljen in pomirjen z življenjem, ki mu je bilo odmerjeno. Hodil je po neutrjenih poteh, a to je, kot bi rekel Robert Frost, naredilo vso razliko. Zadnjih petnajst let je preživel v taborski enoti Doma upokojencev Center v Ljubljani, kjer je lahko počel to, kar mu je bilo najljubše: branje knjig in svobodno razmišljanje. Do konca svojega življenja je ostal kritičen intelektualec, občutljiv na vse pojavne oblike avtokracije in kršenja človekovih pravic, na katere je dosedno opozarjal kot grožnjo svobodi. »Zame sta najpomembnejši svoboda razmišljanja in svoboda ustvarjanja,« je dejal ob svoji devetdesetletnici. Bil je med podpisniki javnega pisma petinsedemdesetih intelektualcev ob nastajanju Janševe koalicije leta 2020 in nedavnega javnega poziva k takojšnji ustavitvi vojne v Ukrajini.
Stane Saksida se je rodil maja 1931 v Ljubljani. S svojimi starši, ki so zaradi fašizma pribežali v Ljubljano s Primorske, je živel na Gornjem trgu v starem delu Ljubljane. V svojih spominih na otroštvo, o katerih je leta 2010 pripovedoval v radijski oddaji Moje ulice na Radiu Študent, vojno sicer omenja zgolj kot faktično kuliso, ki je sicer še kako opredeljevala vsakdanja življenja takratnih meščank in meščanov, a sam svojega otrošta in zgodnjega odraščanja ni občutil kot bistveno prikrajšanjega ali omejenega zaradi vojne. Njegov starejši brat je bil partizan, sam pa je pri šestnajstih letih postal profesionalni mladinski funkcionar. Po vojni se je vpisal na študij filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pozneje pa še na študij psihologije na Univerzi v Münchnu.
Konec leta 1959 se je zaposlil na novoustanovljenem Inštitutu za sociologijo in filozofijo (pozneje Inštitut za sociologijo). Ob podpori profesorja Jožeta Goričarja je uveljavil izviren in v takratnih jugoslovanskih razmerah evropsko primerljiv program empiričnega družboslovnega raziskovanja. Tak pečat je Inštitutu za sociologijo dokončno dala raziskava Množična komunikacijska sredstva (1962), čeprav je bila namera ustanoviteljev inštituta, da postane šola »socialističnih intelektualcev«. Omenjena raziskava je bila prva vzorno zasnovana sociološka empirična raziskava v Jugoslaviji, bila je neke vrste metodološka šola, ob kateri se je zbrala vrsta pozneje vidnih sociologinj in sociologov, raziskovalcev in profesorjev. Stane Saksida je bil v tem času vodilni raziskovalec inštituta, ki ga je v sedemdesetih letih kot direktor tudi vodil.
Kljub temu, da je bil eden od utemeljiteljev ljubljanske šole sociologije, nikoli ni doktoriral. »Kadarkoli sem začel z doktoratom,« je povedal v intervjuju za Delo, »sem našel bolj zanimivo nalogo.« Ta akademska vrata so torej zanj ostala zaprta, a prav ta ista vrata je odpiral drugim. Ne samo študentom in študentkam sociologije, ki jim je rad svetoval pri njihovih raziskavah, pač pa je do doktorata pomagal tudi številnim sodelavcem, danes uveljavljenim sociologom in sociologinjam. Še več, vrata Inštituta za sociologijo je na široko odprl tudi vrsti intelektualcev disidentov, ki jim je Univerza v Ljubljani zaradi kritične drže do takratnega političnega sistema odrekla profesorsko mesto. A za Inštitut je bila to, kot je menil Saksida, odlična pridobitev, saj je šlo za kritične intelektualce, ki so bili vsi po vrsti sposobni in zelo inovativni. Inovativnost je sploh zaznamovala njegovo akademsko pot. Kot rečeno – hodil je po neutrjenih poteh. V kontekstu sociologije je to pomenilo odpiranje prostora za do tedaj skorajda neobstoječe ali slabo razvitvo empirično raziskovanje. S tem je v slovenski in jugoslovanski prostor vnašal sodobne epistemologije družboslovnega raziskovanja. Vedno je, kot je povedal ob svoji devetdesetletnici, strmel k razvoju sociologije kot celote, kot znanstvene vede, osebni prispevki posameznikov so bili zanj manj pomembni. Gradil je torej akademsko sociološko skupnost, ker je verjel, da do ključnih znanstvenih prebojev lahko pridemo le ob sodelovanju in soraziskovanju.
Na Inštitut za sociologijo je vodil vrsto pomembnih raziskovalnih projektov, povezanih z življenjskimi stili, mobilnostjo, stratifikacijo, delikvenco med mladostniki, prostim časom delavcev, vrednotami in podobnimi temami. Sodeloval je tudi pri zasnovi velikega migracijskega projekta »Slovenci v Nemčiji«. Ob širokem metodološkem znanju sta ga odlikovala predvsem smisel za operacionalizacijo in analizo. Posebej velja omeniti njegove pionirske raziskave na področju medijev v šestdesetih letih, s katerimi je vzpostavil temelje za poznejše sociološko, kulturološko in komunikološko polje raziskovanja teh tematik. Ukvarjal se je tudi s strategijami družbenega razvoja Slovenije in se dejavno vključil v priprave strokovnih podlag za tako imenovano Kavčičevo reformo »Slovenija 2000«.
Kot direktor Inštituta za sociologijo je skrbel, da ta ni ostal zaprt v svoj domačijski svet. Na Inštitut so v času njegovega vodenja prihajali številni tuji gostujoči raziskovalci in raziskovalke, skupaj z moskovsko univerzo Lomonsov pa so preučevali tudi generalno teorijo sistemov in kibernetiko. Tudi sam se je izobraževal, raziskoval in predaval v tujini, na sociološki katedri Univerze v Edinburgu, na Bradfordski univerzi, na Univerzi v Chicagu, kot ekspert UNICEF-a za socialno planiranje pa je deloval tudi v Mehiki.
Leta 1977 je za tri leta prevzel vodenje Slovenskega sociološkega društva, ki mu je leta 2009 podelilo tudi naslov častnega člana.
Stane Sakdisa je v svojem življenju – zasebnem in akademskem – pogosto izbiral neutrjene poti. A za slovensko sociologijo za seboj pušča utrjeno pot. Brez dvoma je zaslužen za razvoj sociologije na Slovenskem. Naj počiva v miru.
Niko Toš
Roman Kuhar