Do ustanovitve društva je prišlo v času najbolj dinamičnega vzpona sociološkega delovanja v Sloveniji in Jugoslaviji. To je bil pionirski čas uvajanja, legitimizacije, institucionalne graditve, profesionalizacije, širjenja in členitve sociološkega delovanja pri nas. V Jugoslovanskem merilu je že delovalo sociološko združenje (JUS), katerega prvi predsednik in prvi urednik revije Sociologija, je bil Jože Goričar. 1959 l. je bil ustanovljen Inštitut za sociologijo in filozofijo, 1960 se je začel študij sociologije na Filozofski fakulteti in sredi 60. let so začenjali delovati prvi diplomirani sociologi in tudi diplomanti VŠPV. Prav tedaj, ko je bilo najmanj sociologov, so bile tudi najmanj izražene potrebe po sociologih, kar je terjalo ozaveščanje javnosti o socioloških potencialih.
Najbolj aktivno jedro sociološkega delovanja v 60. letih v Sloveniji in izhodiščna točka mojega delovanja, je bil Inštitut za sociologijo in filozofijo. Tu smo že opravili nekaj pionirskih empiričnih socioloških raziskav (o množičnih komunikacijah, družbeni participaciji, Velenju idr.), pripravili posvetovanja (npr. o Komuni) v Jugoslovanskem merilu in se hkrati začeli vključevati tudi v mednarodne primerjalne sociološko-politološke raziskovalne projekte (P. Jacob, R. Agger, S. Verba idr.). 1964. l. je začela izhajati Teorija in praksa in glede na to smo bili sociologi večinoma zadržani ob snovanju nove revije Anthropos, ki je začela izhajati 1969. l. in se je tako bolj osredotočila na humanistiko. Kot društvo pa v šestdesetih letih še nismo uspevali s pobudami pri založbah za izdajanje knjižnih socioloških del, pri čemer smo prav v Sloveniji še posebej zaostajali.
V ta čas sodi tudi naše vzpostavljanje stikov z mednarodnimi organizacijami (ISA – kongres v Evianu in v Varni, Evropski koordinacijski center na Dunaju, 1963, prvi svetovni kongres za ruralno sociologijo, 1964 idr.). Nasploh je torej šlo za zelo zgoščeno dogajanje, ki smo ga želeli organizirano usmerjati in uveljavljati profesionalno identiteto sociologije. Že po prvih korakih pa smo se spopadali z ozkostjo ideoloških usmeritev in dnevne politike. Pri vseh zastavljenih programih pa smo se soočali tudi z dejstvom, da je bilo treba vabiti zelo širok krog ljudi, če smo hoteli zagotoviti vsaj skromno udeležbo.
Skupno nastopanje s filozofi ni zaživelo in tako sem dal pobudo za ustanovitev Društva sociologov Slovenije (kasneje žal preimenovano v Slovensko sociološko društvo). Pri tem sem največ sodeloval s kolegom Nikom Tošem (potem podpredsednikom in naslednjim predsednikom), s katerim sva si že od leta 1958 dalje v Beogradu ustvarila široke stike z drugimi akterji v Jugoslovanskem prostoru. V prve aktivnosti se je vključeval tudi mlajši kolega Peter Jambrek, ki je prevzel vlogo tajnika društva. V prostorih SZDL (vogalna stavba Komenskega in Resljeve ul.), smo imeli 14. decembra 1965 ustanovno skupščino hkrati z dvodnevnim posvetovanjem o družbeni diferenciaciji, za katero je bilo pripravljenih 31 referatov. Med udeleženci so bili le trije (ravnokar) diplomirani sociologi, dva z diplomo filozofsko sociološkega študija, velika večina pa raziskovalci, ki so v sociologijo vstopali iz bližnjih disciplinarnih področij – prava, psihologije, filozofije, demografije, agrarne ekonomije, književnosti. Torej že tedaj široka interdisciplinarnost, h kateri se po 50 letih z velikim poudarkom vračamo prav danes.
Na osnovi svojega hkratnega pedagoškega vključevanja ter poznavanja razmer in možnosti na Filozofski fakulteti in na VŠPV sem prišel do spoznanja, da bi sociologija imela ugodnejše možnosti za svoje uveljavljanje v povezovanju s študijem politologije in novinarstva (kasneje komunikologije) na novi lokaciji, kot pa v zelo konkurenčno omejenem prostoru številnih disciplin humanistike na FF. Le-te so po močno prisotni logiki inercije že a priori podaljševale svoj prednostni položaj in zamejevale perspektive za razmah sociologije. Zato sem kot predsednik društva dal pobudo, da smo sprožili vrsto aktivnosti, ki naj bi privedle do koncentracije družboslovnega študija in kadrov v novi instituciji. Le-ta naj bi prerasla Visoko šolo za politične vede in postala ˝civilna˝ fakulteta v okviru Univerze v Ljubljani. Na osnovi kritične ocene politično zasnovanega programa VŠPV in naših profesionalnih usmeritev, smo – še posebej s prizadevanji kolega Toša – pridobili podporo politologov in novinarjev, za združitev treh študijev, ki so jo izrazili tudi v posebni študijski komisiji Društva. Tako smo sprožili dolgoročni proces krepitve sociološkega in družboslovnega delovanja v osrednji matični ustanovi, v kateri je kasneje našel svoje mesto tudi Inštitut ter knjižnica in dokumentacija. To pa je nadgrajevala vizija, da se bo za Bežigradom postopoma – vsebinsko in prostorsko – oblikoval večfakultetni družboslovni center UL.
Upravni odbor društva je (že 6. VI. 1966) podal pomembne kritične ocene učnega načrta Visoke šole in nakazoval vsebinske usmeritve za pouk (socioloških) predmetov, ki so vodile do njene preobrazbe in do pravnega priznanja FSPN (december 1966). Pri tem smo opozorili na prevelik obseg zgodovinskih predmetov, pretežno deskriptivnega značaja in takih z ozko politično zasnovano vsebino ali pa splošno izobraževalnega značaja. S tem pa smo razširjali prostor za bolj analitične obravnave (metodologija in statistika) in za uvajanje večje življenjske relevantnosti in raznovrstnosti posebnih sociologij, ob močnem opiranju na izkušnje iz razvitega sveta.
Drugi sklop akcij je zadeval uvajanje posebnih socioloških disciplin v učne načrte vseh visokih šol in fakultet ljubljanske univerze. Pobuda društva, da bi predmet ˝temelji marksizma˝ oz. ˝uvod v družbene vede˝ in ˝družbena ureditev SFRJ˝ zamenjali s posebnimi sociološkimi disciplinami, ki se funkcionalno povezujejo z delovnimi področji njihovih diplomantov (tehniko, arhitekturo, medicino, agronomijo, idr.) je bil sprejet in uveljavljen, tako da smo s tem razširjali domet sociologije na UL, jo diverzificirali in približali problemom v praksi.
Tretji sklop aktivnosti (upravnega odbora) društva je temeljil na kritični oceni pouka sociologije v srednjih šolah, ki je bil shematičen in ni temeljil na poznavanju življenjskih razmer pri nas. Kot tak ni vzbujal zanimanja, ampak prej ustvarjal odpor tako pri dijakih kot pri učiteljih. To je bil izziv za naše društvo in izhodišče za številne aktivnosti za preseganje takšnega stanja.
Sicer pa je društvo organiziralo posvetovanja in razprave o pomembnih širše družbenih problemih, kot npr. o družbenih konfliktih, o demokratizaciji družbe in javnem mnenju, o improviziranem uvajanju 42 urnega delovnika, ki ni temeljilo na predhodnih analizah. Spopadalo se je s težnjami politike, ki je terjala konformistično sprejemanje vsakokratnih političnih odločitev. Skupaj s politološkim društvom pa je 1968. l. tudi protestiralo proti Sovjetski okupaciji Češkoslovaške in sploh proti političnem podrejanju znanosti hkrati s tem, ko se je zavzemalo za svobodo znanstvenega delovanja. (več v Z.M., Družboslovne razprave, XXII (2006), 51: 7-31).
Zdravko Mlinar, prvi predsednik društva