Družboslovne razprave 57 (XXIV)

Režimi blaginje in vprašanje razvrščanja držav v skupine v razširjeni EU

Srna Mandič

IZVLEČEK: Članek obravnava različna razumevanja »režimov (države) blaginje« v sodobnem družboslovju, ki segajo od poenostavljenega in domnevno univerzalnega pojmovanja do bolj reflektirane uporabe, ki priznava različne tipologije režimov blaginje, njihovo pojasnjevalno moč pa kritično preverja. Članek podaja pregled teh pristopov in išče njihove izvorne nastavke v delih Esping-Andersena. Avtorica postavlja tezo, da se sodobni pristopi k tipologiji režimov blaginje razločujejo glede na to, ali so naravnani bolj induktivno ali bolj deduktivno. Zagovarja tezo, da ima v primeru postsocialističnih držav deduktivni pristop, ki izhaja iz idealnotipsko opredeljenih režimov blaginje, številne omejitve in pomanjkljivosti, zato se poteguje za uporabo tudi bolj induktivno naravnanih, enostavnejših analitičnih konceptov.

KLJUČNE BESEDE:  režim blaginje, režim države blaginje, tipologija, Evropska unija, postsocialistične države

>> Prenesite celotno besedilo

Nestrpnost in sistemi blaginje

Maša Filipovič, Tatjana Rakar

IZVLEČEK: Kohezivna družba je tista družba, v kateri vsi njeni deli pripomorejo h kolektivnemu družbenemu projektu in blaginji, konflikti med družbenimi cilji in skupinami pa so zmanjšani na najmanjšo mogočo mero. Na kohezivnost sodobnih družb imajo poleg drugih dejavnikov nedvomno vpliv tudi sistemi blaginje, ki so se izoblikovali v zgodovinskem razvoju posameznih družb. Obstoječi blaginjski sistemi kot so konservativno-korporativistični, socialno-demokratski, liberalni, katoliški ter nekdanji državno-socialistični temeljijo na različnih hierarhijah sfer (kot so trg, država, civilna družba in skupnost) iz katerih posamezniki pridobivamo sredstva za zagotavljanje socialne varnosti in blaginje. Razlike v hierarhiji sfer v zagotavljanju socialne varnosti in blaginje pa imajo za posledico različno stopnjo dekomodifikacije v družbi. Ta se zdi še posebej pomembna pri proučevanju nestrpnosti v družbi kot možni perspektivi opazovanja družbene kohezije, saj sistemi blaginje s svojim delovanjem posegajo v odnose med različnimi skupinami v družbi in lahko nanjo pomembno vplivajo. V članku avtorici analizirata stopnjo (zaznane) nestrpnosti med naslednjimi skupinami: starimi in mladimi, bogatimi in revnimi, delavci in menedžmentom ter moškimi in ženskami. V okviru primerjalne analize med izbranimi državami Evropske unije ugotavljata kako se proučevane države razvrščajo glede na stopnjo nestrpnosti v družbi in v kakšnem odnosu je ta stopnja s sistemi blaginje, ki so značilni za obravnavane države.

KLJUČNE BESEDE: sistemi blaginje, družbene skupine, nestrpnosti

>> Prenesite celotno besedilo

Organiziranost izobraževalnega sistema kot dejavnik integracije mladih na trg delovne sile

Angela Ivančič

IZVLEČEK: Novejša komparativna preučevanja vstopov na trg delovne sile in prehodov iz izobraževanja v zaposlitev privzemajo, da so pri razmeščanju na delovna mesta v industrijskih država nedvomno pomembni individualni resursi, vendar prihaja med državami do razlik v izražanju njihovega pomena. Te razlike in podobnosti kažejo na vtkanost prehodov iz izobraževanja v zaposlitev in njihovih izidov na trgu delovne sile v specifične institucionalne kontekste in s tem na potrebo po vključevanju institucionalnih razlag v njihovo preučevanje. Po mnenju avtorjev so značilnosti izobraževalnih sistemov ter povezanost izobrazbenih kvalifikacij in delovnih mest skupaj z zaščito delovne sile in sistemi socialne varnosti najbolj vidni institucionalni dejavniki, ki vplivajo na razlike med državami v povezavah med izobraževanjem in delom in še posebej v vzorcih prehodov iz izobraževanja v zaposlitev. Glede na dosedanja preučevanja se kažejo kot posebej pomembni: obseg priložnosti, ki so na razpolago vzdolž različnih ravni izobraževalnega sistema; relativne prednosti izobraževalnih sistemov, ki zagotavljajo pretežno splošno izobraževanje v primerjavi s tistimi, ki razvijajo poklicno specifične spretnosti; način organiziranosti poklicnega izobraževanja (šolski vs. dualni tip); razvrščanje mladih v zgodnji izobraževalni karieri na različne tire izobraževalnih kurikulov in različnih šolskih zahtev; ovire pri napredovanju do najvišjih ravni izobraževanja; fleksibilnost izobraževalnih povezav; stopnja standardizacije izobraževalnih programov.

KLJUČNE BESEDE:  zaposlovanje, izobraževalni sistem, poklicna kariera, prehod iz izobraževanja v delo, razporejanje na delovna mesta

>> Prenesite celotno besedilo

Arhitekture bolečine – izkustvo bolečine in uveljavljanje telesu neprilagojenih družbenoprostorskih estetskih praks

Uršič Matjaž

IZVLEČEK: Članek se ukvarja z načini in procesi vključevanja posameznikovih vsakdanjih telesnih življenjskih potreb v različne modele družbenoprostorskih estetskih praks. Zlasti s primeri iz arhitekture in urbanizma so prikazane razsežnosti telesnodisciplinatornih procesov, ki se odražajo v ideji: »Če telo ne ustreza zahtevam arhitekturnega dizajna, toliko slabše za telo.« Problem t. i. neživljenjske arhitekture se odraža v neprimernih bivanjskih pogojih, kjer pomeni uvajanje določenih estetskih zakonitosti v prostor izreden fizični in psihični napor za njene stanovalce. V takih prostorih prihaja do ekstremnih, nevsakdanjih življenjskih situacij, ki nujno zahtevajo telesno prilagajanje posameznika oz. sprožajo prisilne psihofizične spremembe, ki se odražajo v izkustvu bolečine. V prispevku so med drugim prikazani načini odpora posameznikov oz. stanovalcev proti standardizaciji bivanjskih izkušenj, ki jih zahtevajo telesno dekontekstualizirane prostorskoestetske prakse. Najbolj značilen primer odpora proti enodimenzionalnim prostorskoestetskim praksam je individualizacija oz. personalizacija neživljenjske arhitekture oz. spreminjanje in predrugačenje bivalnega okolja, pa čeprav za ceno rušenja edinstvenih estetskih načel in zakonitosti.

KLJUČNE BESEDE:  nevrastenija, Charles-Edouard Jeanneret-Gris (Le Corbusier), dekontekstualizirani urbanizem, dekontekstualizirana arhitektura, individualizacija bivalnega okolja

>> Prenesite celotno besedilo

Kritična diskurzivna analiza v kontekstu sodobnih diskurzivnih teorij

Andreja Vezovnik

IZVLEČEK: Namen prispevka je predstaviti kritično diskurzivno analizo, ki je danes ena pomembnejših in prodornejših šol znotraj kvalitativnih pristopov k analizi tekstov. V prvem delu prispevka skuša avtorica sistematizirati kaotično in heterogeno področje pristopov k diskurzivnim analizam ter mednje umestiti tudi šolo kritične diskurzivne analize. V drugem delu se posveti nekaterim odprtim teoretskim, metodološkim in epistemološkim dilemam kritične diskurzivne analize, s poudarkom na kritikah, ki prihajajo iz sorodnih pristopov. V obdelavo vzame tudi nekaj temeljnih teoretskih konceptov, s katerimi operirajo pristopi znotraj šole kritične diskurzivne analize. Koncepti, kot so diskurz, kritika ideologije, hegemonija in intertekstualnost, so pri kritični diskurzivni analizi mestoma problematični. Avtorica se osredotoči predvsem na pristop Normana Fairclougha in trdi, da temelj kontradiktornosti njegovih konceptov izhaja iz razločevanja med diskurzivnimi in zunajdiskurzivnimi družbenimi elementi. Svojo tezo avtorica podpre s primerjavo kritične diskurzivne analize z diskurzivno teorijo Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe, ki omenjeno delitev zavračata. Sklepna sinteza obeh pristopov pokaže, da sta tako na teoretski kot tudi na analitični ravni pristopa komplementarna, predvsem pri združevanju konceptov hegemonije, diskurza in intertekstualnosti.

KLJUČNE BESEDE: kritična diskurzivna analiza, diskurzivna teorija, diskurz, kritika ideologije, hegemonija, intertekstualnost

>> Prenesite celotno besedilo

Dejavniki gibanja števila redovnic v Sloveniji v 20. stoletju

Sonja Bezjak

IZVLEČEK: S prispevkom bomo odprli prostor za sociološko analizo fenomena ženskega redovništva. Ker bo vključevala pomen družbenih dejavnikov pri sprejemanju odločitve za vstop v samostan, bomo nadgradili obstoječe teološke in zgodovinske analize. Videli bomo, da v prvi polovici 20. stoletja število redovnic silno raste, medtem ko v drugi polovici 20. stoletja silno upada. Redove bomo v specifični družbeni situaciji razumeli kot legitimno izbiro za ženske, ki jim širši družbeni sistem ni mogel zagotoviti pričakovanega ali želenega življenjskega poteka. Posebno pozornost bomo namenili demografskemu neravnovesju, ki se je ob prehodu iz 19. v 20. stoletje odražalo v velikem manjku moških. Hkrati pa uspeh ženskih redov povezali z družbenimi okoliščinami, ko so imele ženske v javni sferi minimalne možnosti za udeležbo.

KLJUČNE BESEDE:  ženske, redovnice, redovi, redovni poklici, demografija.

>> Prenesite celotno besedilo