IZVLEČEK: Moj prvi namen je bil prikazati kategorije slovenskih krajev s profesionalno, starostno in izobrazbeno strukturo njihovih prebivalcev ter z njihovim materialnim in bivalnim standardom. Ugotovili smo, da je za Slovenijo značilno relativno veliko število manjših središč, ki imajo »mestne« značilnosti in so v razvojnem vzponu. Mednje so se uvrstila predvsem občinska lokalna središča neregijskega pomena. Pokaže se, da je za slovensko prebivalstvo značilnejša industrijska stratificiranost (poklic, izobrazba), kot pa regionalno razlikovanje (kraj bivanja). Za razlike je pomembna tudi politična aktivnost, kajti ugotovili smo, da je urbani razvoj povezan z lokacijo političnega in družbenega upravljanja. Za slovensko podeželje, kjer še vedno živi več kot polovica Slovencev, so po drugi strani značilne razpršenost poselitve ter netradicionalno usmerjene dejavnosti. Problem podeželja ni le v revni kmečki populaciji in prevelikem številu ostarelih ljudi (to je deloma problem slabe socialne politike), ampak predvsem v pomanjkanju aktivnega dela prebivalstva. Podeželje ima premalo razvojnih možnosti, njegovo prebivaltsvo pa je slabo plačano in opravlja (pretežno) težja fizična dela. Obstaja substancialna razlika med bivalnim standardom in infrastrukturno opremljenostjo med mesti in podeželjem. Na podeželju ni zaslediti alternativnih oblik razvoja v skupnem družbenem standardu. Zaradi teh razlogov ugotavljamo, da sta za slovensko podeželje značilni materialna pavperizacija ter politična in družbena alienacija. Kljub temu je tudi res, da manjši del podeželske populacije živi relativno dobro in bi lahko govorili o »podeželski« eliti. Zanjo ni značilen le dober osebni standard, ampak tudi kvalificiranost, boljša izobrazba in politična aktivnost. Na podeželju torej obstajajo možnosti za razvoj, ki so premalo izkoriščene.

KLJUČNE BESEDE: urbanizacija, bivalni standard, socialna politika

>> Preberite celotno besedilo