IZVLEČEK: Ena izmed najbolj utrjenih tez v sociološki teoriji je teza, da sta posledici “modernizacije” prehod iz lokalne skupnosti v globalno družbo (iz partikularizma v univerzalizem) in zamenjava “teritorialnih korenin” z neprostorskim (funkcionalnimi) sistemi interakcije. Vendar pa so od šestdesetih let dalje temu pogledu oporekali številni fenomeni, ki jih včasih označujejo s skupnim imenom “novi lokalizem”: 1) rast gospodarskih regij, ki v sebi zadržujejo majhnost, široko razpršenost in lokalno ukoreninjenost tovarn z izrecno globalno orientacijo, tako glede inputa (visoke tehnologije), kakor tudi glede outputa (tržišča): npr. Benetton v Benečiji; 2) konec rasti velikih mest in razcvet majhnih in srednje velikih mest, navadno v imenu “čarov in privlačnosti” slednjih; 3) ponovna oživitev “etičnega regionalizma” (manjšega nacionalizma, itd.), kije dolgo časa miroval v številnih naprednih in po splošnem mnenju unitarnih evropskih nacionalnih državah 4) naraščanje ekoloških gibanj v obrambo lokalnega okolja. Ta nepričakovani “novi lokalizem”se pojmuje kot poglavitna komponenta “postmoderne družbe”, v kateri globalizma, ki se ga vsilili svetovni komunikacijski sistemi, dialektično sproža ponovno odkrivanje pomembnosti neposrednega “sveta življenja”, ki je obenem tudi kompenzacija za sam globalizem. Po vsem videzu globalne vključenost ne izenači “prizadevanj za lokalno skupnost”, čeprav utegne spremeniti nekatere njene značilnosti. Teza o koeksistenci navezanosti na lokalno okolje in širših interakcij ter obzorji v postmoderni družbi je očitno potrjena.

KLJUČNE BESEDE: globalizacija, lokalizem, kozmopolitizem, prostor, postmoderna družba

>> Prenesite celotno besedilo