Z žalostjo sporočamo, da je umrl dr. Anton Kramberger, častni član Slovenskega sociološkega društva, dolgoletni raziskovalec, pedagog in angažirani javni intelektualec.
Anton Kramberger je bil kritičen in predan sociolog že od svojih študentskih dni. Med letoma 2002 in 2004 je vodil Slovensko sociološko društvo kot njegov predsednik, med letoma 2001 in 2005 pa je bil glavni in odgovorni urednik osrednje slovenske sociološke revije Družboslovne razprave. V tem obdobju je odločilno prispeval k vključitvi revije v mednarodne znanstvene indekse ter tako k večji prepoznavnosti slovenske sociologije v svetu.
V javnosti je bil prepoznaven kot angažirani intelektualec, ki je v različnih obdobjih naslavljal pomembna družbena vprašanja – od nerešenega agrarnega vprašanja in lastniških razmerij, do protislovij med šolstvom in trgom dela ter kritik bolonjske reforme. Ukvarjal se je tudi z okoljskimi vprašanji in pogosto opozarjal na pomen dolgoročno vzdržnega razvoja.
Kot raziskovalec in predavatelj na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani je pomembno prispeval k razvoju slovenske sociologije – tako s teoretskimi inovacijami kot z organizacijskimi izboljšavami ter z odmevnimi evalvacijami javnih politik. Bil je med pionirji raziskovanja politične kulture in elit v Sloveniji, med začetniki integriranega telefonskega anketiranja ter soustanovitelji treh pomembnih raziskovalnih področij: družboslovne informatike, metodologije družboslovnega raziskovanja in razvojnih študij.
S svojim delom je pomembno vplival tudi na razvoj moderne poklicne teorije, teorij profesionalizacije ter empiričnih raziskav strukturnih sprememb v postindustrijski družbi.
Leta 2011 mu je Slovensko sociološko društvo podelilo naziv častnega člana za izjemne prispevke k razvoju slovenske sociologije.
Dr. Anton Kramberger za sabo pušča globoke sledi – kot znanstvenik, pedagog, urednik, mislec in človek, ki je s svojo predanostjo stroki oblikoval generacije sociologinj in sociologov. Njegov prispevek bo ostal trajno vpet v temelje naše skupnosti.
Svojcem in bližnjim izrekamo iskreno sožalje.
***
Objavljamo zapis, ki ga je ob odhodu prof. dr. Antona Krambergerja pripravil prof. dr. Stanislav Južnič:
Sociolog Tone Kramberger.
Smrt je med vsemi najbolj dokončna. Starke s koso pač ne moreš prepričati, da naj se vrne ob letu osorej, ker imaš letos še veliko dela za postoriti.
Izmed legendarne peterice tvorcev zgledne diplome »Prekmurje« iz leta 1979 nam tako ostaja le še eden…
Tone je hotel biti fizik. Med najboljšimi svoje generacije je zameril profesorju, ki je zvedavim študentom tožečim nad zapletenostjo fizikalnih zakonov na vprašanje »Zakaj je tako?« rad odvrnil: »Zato, da je težje!« Kljub narejenim pogojem za v naslednji letnik je Tone začel dvomiti v smiselnost študija… Zdelo se mu je, da bi raje postal guru. Malo očetove pridige in še več realnih danosti so Toneta le prepričale, da je postal sošolec svojega lastnega mlajšega brata.
Sociologija mu je bila pisana na kožo: kot nesojeni fizik je izjemno obvladal računalniške in statistične prijeme, ki so se na FSPN šele uvajali. Tako ni le omogočil preboja matematičnega družboslovja, temveč je nesebično pomagal tudi kolegom, ki so jim bili računalniški pristopi španska vas, med njimi danes že znamenitemu leksikografu Roku Kraigherju.
Tone je rad postavljal zagatna vprašanja, visokih političnih funkcij pa se je otepal kot hudič križa. Svoje mladostne muljavske spomine je prelevil v kritiko tekoče kmetijske politike, ki je v marsičem prekašala J. Pučnikovo. Zanimanje za podeželje je botrovalo Tonetovim prispevkom k Prekmurski diplomi, ki se je nato prelevila v trideset let družnih pronicljivih objav o ekološkem socialnem kmetovanju, zapisanih z ramo ob rami s sošolcem Ferijem.
Tone je sestavil rodoslovje svojih muljavskih prednikov s pomočjo najbolj merodajnih virov v prid svojemu vnučku, ki si je rad brisal roke ob hlače rekoč: »Saj je dedi rekel, da se sme!« Kot prepričan patriot je Tone skušal dokazati, da je slovensko ime mnogo starejše od zadnjih stoletij. V ta namen je preučeval pogajanja ob koncu Tridesetletne vojne in cesarske podpise pod njimi, ki dejansko navajajo slovensko ime, vendar v nekakšni simbiozi s podobo zvenečo Slavonijo.
Svakinjin Slovenji Gradec si se Tone izbral za poslednje zatočišče polno zbranih a še neprebranih knjig. Njegovi mladostni spomini pa so veljali Kopru, kamor se je vedno znova rad vračal, čeravno je to Kapo Istre sestra nejevoljno zamenjala za Galske Peteline. Ko smo tam modrovali ob okrogli a malce zašiljeni mizi Sociološkega društva, je Tone postajal guru, kot si je pač želel v zgodnjih študentskih letih. V sinovem inovativnem pristopu k karieri je uvidel svoja lastna mladostna stremljenja. Postaven, kot je bil, je sedaj že oprt na nepogrešljivo palico razglabljal o pravilni prehrani, kjer mora imeti maščoba svoj delež. Učenosti, ki jih je izseval, so bile odmev njegovega lastnega soočanja z minljivostjo, ki mu je dala misliti…
Če je bil Josip Jurčič leposlovec in bard muljavskih gričev, je bil Tone njegova reinkarnacija na znanstvenem piedestalu kot urednik Družboslovnih razprav v njihovi najboljši petletki 2000-2005.