O spolnem nadlegovanju v akademskem polju*
zasl. prof. dr. Maca Jogan
1) Kako ti vidiš dogajanja v tem zgodovinskem okviru od 90. let do danes? Kaj se je spremenilo in kaj se ni, pa bi se lahko/moralo; smo naredili kakšen napredek in kje?
2) Kako daleč je po tvojem mnenju pri reguliranju razmerij in posledično pri formalnem sankcioniranju ravnanja SN mogoče oz. pametno oz. treba iti?
3) Kako ti razumeš SN v kontekstu pedagoškega razmerja v univerzitetnem okolju?
Odgovor na prvo vprašanje (napredka) je odvisen od izhodiščnega gledišča. Glede na obseg organiziranih prizadevanj za oblikovanje in krepitev občutljivosti ter za ukrepanje zoper SN je bil očiten napredek, učinki teh akcij pa niso ustrezni pričakovanjem. Pri pojasnjevanju tega neravnovesja se moramo opreti na sociološki uvid v širše okoliščine, ki prispevajo k trdovratnemu obstoju SN. Glede na časovno omejitev zato najprej nekaj besed o samem pristopu.
Sociološko ukvarjanje s spolnim nadlegovanjem pomeni, da je notranje vsebinsko raznolik pojav umeščen v družbene strukturne okoliščine in zgodovinsko dinamiko spreminjanja odnosov med spoloma. Glede na dolgotrajno seksistično, androcentrično družbeno urejenost je razumljivo, da je ta pojav postal viden, in družbeno priznan ter označen s posebnim pojmom šele sredi druge polovice 20. stoletja, ko je diskriminacija žensk postala tudi globalni (politični) problem in predmet političnih razprav ter sistematičnega ukrepanja OZN za vzpostavljanje enakih možnosti. Za doseganje tega cilja je kot ena od nujnih, in v tem stoletju tudi prednostnih, nalog spoznano odpravljanje mnogovrstnega spolnega nasilja, kamor sodi tudi spolno nadlegovanje. K razkrivanju SN v javni sferi so najprej prispevale manjše raziskave konec 70-tih let v ZDA, tem pa je v različnih okoljih po svetu ̶ zlasti v 90-tih ̶ sledilo več raziskav in tudi različnih kampanj za ozaveščanje in ukrepanje zoper ta pojav.
Naj poudarim, da je zmanjševanje SN, katerega večinske tarče so ženske, dolgotrajen proces, ki zahteva vzpostavljanje nujnih in zadostnih pogojev. V razmerah (razredno in) spolno asimetrične razporeditve družbene moči, oblasti (na vseh področjih in ravneh delovanja) je za ustvarjanje obeh vrst pogojev potrebno organizirano prizadevanje (najprej pretežno) prizadetih družbenih kategorij. Celovito uresničevanje načela nedopustnosti SN v zasebnem in javnem območju delovanja ne poteka brez ovir, kajti nosilci moči pogosto niso naklonjeni strukturnim spremembam, ki pa so potrebne za doseganje zadostnih pogojev. V takšnih razmerah kljub vzpostavitvi prvih nujnih pogojev, npr. pravno zavezujočih pravil in vzorcev obnašanja, pojavnost SN ni bistveno zmanjšana, saj so v prevladujočih vzorcih kulture vsakdanjega življenja še trdno ukoreninjene podobe »prave« moškosti in ženskosti, ki skozi stoletja niso bile izbirne, temveč prisilne. Zato je potrebno pričakovanja o zmanjšanju in odpravi SN opreti na neprekinjeno spoznavanje (z vedno bolj podrobnim in poglobljenim raziskovanjem), nadzorovanje in vrednotenje doseženega glede na cilje: enako obravnavanje Ž in M in zagotavljanje varnega okolja za vse.
O tem, da »pravičniški darovi« na padajo z neba in da je zmanjševanje SN (kot tudi vseh vrst spolnega nasilja) počasno, lahko ponazorimo z razvojem odnosa do spolnega nasilja v slovenski družbi. Emancipativni dosežki v javni sferi so na Slovenskem prispevali k temu, da je bilo spolno nasilje v zasebnem prostoru spoznano in družbeno priznano kot kaznivo dejanje že v 70-tih letih 20. stoletja (npr. v zakonski zvezi: prisilna spolnost, posilstvo moža nad ženo, itd.). Zanimanje za spolno nasilje se je v 90-tih usmerilo predvsem na SN na delovnem mestu (SNDM), k čemur je (verjetno) prispevalo več dejavnikov: z naraščanjem brezposelnosti ogrožena skoraj polna zaposlenost žensk zunaj doma ob še vedno dokaj močno navzoči predstavi, kje je »pravo« mesto žensk in kaj pomeni praktično kršenje tega »naravnega« reda, katerega uveljavljanje je po odpravi socialističnega družbenega sistema postalo bistvena sestavina repatriarhalizacijskih teženj; vedno bolj izobražene in ozaveščene ženske, ki niso hotele (več) prenašati različnih oblik poniževanja in nasilja ter so organizirano branile pridobljene pravice (npr. do razpolaganja s svojim telesom že ob pripravi Ustave RS 1991); omeniti pa je treba tudi vpliv drugega vala feminizma v zahodnem svetu.
Prvim spoznanjem o pojavnosti SNDM na podlagi podatkov SJM (1993) in izsledkov manjših raziskav (1997: diplomska naloga o SNDM S. Bec in telefonska anketa M. Dobnikar) je sledila večja raziskava na reprezentativnem vzorcu (1999: M. Jogan). Poglobljeno raziskavo SNDM je v okviru (znanstvenega) magistrskega dela kasneje opravila S. Robnik (2006), Š. Vučajnk pa je z manjšo kvalitativno raziskavo v okviru diplomske naloge razkrila SN v osnovnošolski populaciji (2016).
K širšemu prebujanju in vznikanju zanimanja ter občutljivosti (senzibilizaciji) za SNDM je proti koncu devetdesetih let pripomoglo več širše zastavljenih akcij, ki jih je spremljalo tudi dokaj obsežno medijsko poročanje (privlačno, včasih tudi nekoliko senzacionalistično naslavljanje); izobraževanje za praktično ukrepanje pa je potekalo v okviru projekta Kako reči šefu ne (1997). V letu 1998 so potekali seminarji Ženske to zmoremo.
V prvih dveh desetletjih 21. stoletja je bilo za uveljavljanje enakih možnosti že marsikaj storjenega na različnih področjih, zlasti na ravni zavezujočih zakonov (Zakon o enakih možnostih žensk in moških – 2002) in širše strategije (resolucije, zadnja Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015-2020). Ob lastni bogati dediščini prizadevanj za odpravo diskriminacije po spolu pred vzpostavitvijo samostojne države, je pri ohranjanju doseženih pravic žensk in za njihovo dopolnjevanje odigravala pomembno vlogo (zlasti po letu 2004) strategija za izenačevanje možnosti žensk in moških, ki jo je od začetka 80-tih uresničevala EU. Ta strategija je v skladu s sklepi Četrte svetovne konference o ženskah (Peking 1995) usmerjala prizadevanja za odpravljanje diskriminacije na prej manj vidna področja; preprečevanje vseh vrst (spolnega) nasilja je bilo zlasti po letu 2010 (Listina žensk) tudi stalnica med prednostnimi nalogami ukrepanja.
Do ukinitve Urada za enake možnosti je bilo veliko storjenega za ozaveščanje najširše javnosti o SN z zloženkami (npr. Spolno nadlegovanje na delovnem mestu, 2004), ki so ob tem usmerjale pozornost na druga ključna področja odpravljanja diskriminacije (npr. enakost na delovnem mestu: Moje pravice – 2003, Nediskriminacija – 2005; stereotipi, 2004, 2005). V prvem desetletju je bilo še precej drugih aktivnosti, ki so odigrale pomembno vlogo v ozaveščanju, naj omenim le nekatere: Izjava o politiki proti SN (Ministrstvo za obrambo, 2006); konferenca Enake možnosti žensk in moških: gibalo evropskega in slovenskega razvoja (UEM, 21. 6. 2006) in delavnice (npr. GZS, 2008). Tudi v drugem desetletju je veliko različnih akcij in (tudi) publikacij, ki se ob drugih pojavih družbene neenakosti spolov ukvarjajo tudi s SN, kot je npr. Feministični manifest 2014 (Ženski lobi Slovenije), Aktivni vsi (2018), itd.
Odgovor na drugo vprašanje (Kako daleč je po tvojem mnenju pri reguliranju razmerij in posledično pri formalnem sankcioniranju ravnanja SN mogoče oz. pametno oz. treba iti?) je odvisen od vrste SN, ki se razteza od neželenega (moralno nedopustnega) do prepovedanega in zakonsko kazensko varovanega. Normativno urejanje za vsako vrsto temelji na načelu, da je potrebno zavarovati integriteto žrtve in je ne izpostavljati sekundarni viktimizaciji, predvsem pa usmerjati prizadevanja na preprečevanje odklonskega (spolnega) ravnanja. Zlasti skrajne oblike spolnega nasilja (npr. prisiljevanje v spolno delovanje, posilstvo) vsekakor morajo biti natančno in celovito definirane v zakonu. Raznolike druge oblike SN pa bi morale bite natančno opredeljene (definirane) v etičnih kodeksih posameznih institucij in dopolnjene z navodili za praktično ukrepanje prizadetih oseb (žrtev) in z dolžnostmi/odgovornostmi nadrejenih instanc in oseb po prijavi SN.
Za oblikovanje odgovora na tretje vprašanje (Kako ti razumeš SN v kontekstu pedagoškega razmerja v univerzitetnem okolju?) sem najprej poskušala ugotoviti, ali je in kako je normativno urejeno obvladovanje SN na Univerzi v Ljubljani. Pregledala sem nekaj etičnih kodeksov in ugotovila, da spolnemu nadlegovanju ni nikjer namenjena posebna pozornost. To pa niti ni tako presenetljivo, če upoštevamo relativno kratkotrajno družbeno priznavanje obstoja in javno vidnost (pa tudi slišnost) SN. Odsotnost te tematike v akademskem prostoru (ki je bil stoletja obvarovan pred dvospolnostjo z izključevanjem žensk, večinoma do začetka 20. stoletja) je gotovo tudi vezana na domnevo, da se v »najvišjem hramu učenosti« kaj takega ne more dogajati, saj da so nosilci razuma tudi moralno vzorna bitja, ki jim je treba brezpogojno zaupati.
V posameznih kodeksih ostajajo pravila dostojnega obnašanja in medsebojnih odnosov med zaposlenimi v glavnem na splošni ravni (določanje enakopravnosti, nediskriminacije na osnovi spola in drugih osebnih okoliščin, npr. EK za raziskovalce UL, 2014); bolj natančna so pravila za delovanje na raziskovalnem področju, predvsem glede (ne)dopustnega odnosa do predmeta raziskovanja (posebej, če gre za živa bitja). Pedagoško področje delovanja, v katerem so udeležene osebe izrazito asimetrično razporejene glede na dejansko razpolaganje z močjo, ostaja glede SN zunaj obvezujoče regulacije tudi v primerih zelo popolnih (sedanjih) kodeksov (npr. EF na UL, 2015, ki vsebuje med drugim: eksplicitno načelo o nediskriminaciji na osnovi spola; polno odgovornost oseb akademske skupnosti za neetična dejanja; priporočilo o izogibanju žalitvam in nedostojnemu, nestrpnemu govoru). Praznino glede SN, ki se kaže v nepopolni regulaciji medsebojnih izrazito hierarhičnih odnosov v pedagoškem procesu (študent/ka : učno osebje), bi bilo potrebno ustrezno nadomestiti s specifičnimi opredelitvami postopka obravnave in preprečevanja SN, posebej z dolžnostmi nadrejenih oseb (glede celovitega informiranja, varovanja žrtev, itd.). Ker SN ni navzoče le v nekaterih okoljih, temveč je splošna sestavina (že dolgo obstoječe) kulture, lahko v slovenskem akademskem prostoru kot zgled za celovitejše urejanje upoštevamo dobre prakse v drugih državah, npr. svežo prakso univerze v Barceloni (ki je tudi vodilna v obsežnem mednarodnem projektu Addressing Sexual Harassment in Research Organizations).
Naj še dodam, da bi bilo potrebno ustvariti tudi pogoje, da bi odgovorni in potencialne »priče« SN v akademskem okolju pravočasno reagirali na pojav, to pomeni, da je potrebno ustrezno (dodatno) izobraževanje zlasti učečega osebja (od najvišje, akademske do ravni OŠ, za kar so pristojni državni organi, MIŠZ); skrbeti za pretok spoznanj iz raziskovanj v prakso (politike preprečevanja SN), zagotoviti nadzorovanje uresničevanja ukrepov, itd. V akademskem okolju je seznanjanje raziskovalno-izobraževalnega osebja s SN možno v okviru pedagoškega usposabljanja (visokošolska didaktika), uresničevanje pravil o dostojnem obnašanju pa preverjati tudi z ustreznimi vprašanji v letnem ocenjevanju pedagoškega osebja.
*Odgovori na vprašanja so bili originalno objavljeni v sklopu pogovora “Spolno nadlegovanje v akademskem polju”, ki sta ga soorganizirala Slovensko sociološko društvo in Sekcija za spol in družbo (17. 2. 2021). Uvodna vprašanja je postavila moderatorka prof. dr. Milica Antić Gaber.