Pišeta: dr. Milica Antić Gaber in dr. Jasna Podreka
Ob gledanju posnetkov razburjanja, verbalnega nasilja in groženj v situacijah, ko bi morali varnostnikom ali drugim za to zadolženim osebam pokazati potrdilo o PCT, ob eskalacijah nasilja na sredinih protestih, ob nasilnem vdoru proticepilcev v prostore javne RTV, ob verbalnih in fizičnih napadih na novinarke in novinarje, snemalce, ob čezmerni uporabi sile s strani policije na protestih – in še bi lahko naštevali – se nam nujno zastavi vprašanje, zakaj se nam to v »razviti in civilizirani Sloveniji«, tukaj in zdaj, dogaja.
Kako je mogoče, da še do včeraj mirna soseda, ki je bila do zdaj (vsaj na videz) prijazna, zmerja in ponižuje študenta na črpalki ali da uglajen kolega iz službe grozi medicinski sestri, da jo bo po službi počakal in ji pokazal, kar ji gre? Od kod grožnje zaposlenim v zdravstvu, gostinstvu, trgovinah, da vedo, kje jih bodo srečali? Kako to, da jih zmerjajo z ovcami in jim celo grozijo, da jih bodo pobili, samo zato, ker izpolnjujejo navodilo nadrejenih, da pri strankah preverjajo izpolnjevanje pogoja PCT?
Kaj je vodo prelilo čez rob
Kaj se dogaja z nami, da kot ljudje izgubljamo občutek za sočloveka, da ne zmoremo več pretehtati teže lastnih besed? In kako to, da lahko med nami nasilje postaja legitimen modus operandi? Kako je mogoče, da smo postali tako tolerantni do nasilja, do nasilnih besed in nasilnih verbalnih izbruhov? Zakaj jih razumemo kot legitimno sredstvo komunikacije oziroma zakaj ne reagiramo, ko naletimo na take primere?
Podpisani verjameva, da so razlage, ki se zaustavijo pri sicer upravičenem in empirično potrjenem opozarjanju, da gre za reakcije na nezaupanje v vlado ali neuspešno vladno vodenje epidemije, ali za utrujenost ljudi od ukrepov in zahteve po svobodi, ali za nezadovoljne množice, ki ne zaupajo znanosti, sicer povsem na mestu, a nezadostne. Ob nujnosti poglobljene analize vsega omenjenega namreč ne kaže spregledati vsaj še dejstva, da so se predpriprave zgoraj omenjenih dejanj začele bistveno pred epidemijo in da potihoma tlijo že vrsto let. Logika tistega prej in tega danes ima ob različnih pojavnostih skupno zgodovino. Zdi se, da smo potrebovali le še pandemijo in vse prej kot za javno dobro delujočo vlado, da je vrtinčenje vode pred jezom našlo pot čez rob.
Ameriška umetnica in knjižna ilustratorka Florence Scovel Shinn z začetka 20. stoletja je nekoč zapisala: »Človek, ki se zaveda moči besede, postane zelo pazljiv pri svojih izjavah. Samo opazovati mora reakcijo na svoje besede, da bi spoznal, da se besede ne vračajo prazne.« Z izgovorjeno besedo človek nenehno ustvarja lastne zakone. In lahko bi dodali, da na ta način oblikuje lastne norme in vrednote, oblikuje »naše normalno, sprejemljivo« itd.
Zavedati se namreč moramo, da imajo izrečene besede moč, zato nemalokrat vodijo in usmerjajo tudi naša dejanja in kreirajo družbeno realnost. Besede, ki ponižujejo, razčlovečijo, odvzamejo dostojanstvo, postavljajo v podrejen položaj, vplivajo na to, kakšen položaj v družbi bodo imeli ljudje, proti katerim so usmerjene, kako bodo živeli, kako bodo z njimi ravnali drugi ljudje, in nenazadnje na to, kako bodo razumeli sebe in druge. Sovražnost v besedi je ne le družbeno dejstvo, je zgovorno družbeno dejanje. Kot takšno pomembno sodoloča družbeni položaj tistih, ki jih naslavlja.
Visoka stopnja tolerantnosti do nasilja
Svetovni splet je, ob številnih pozitivnih posledicah, omogočil tudi, da je sovražna beseda dobila globalne razsežnosti, da ljudje še redkeje pretehtajo svoje besede in jih še z dodatno lahkotnostjo izrečejo. Meja dopustnega in nedopustnega se je izbrisala. Verbalno nasilje, ki se bohoti na spletnih omrežjih, pa, kot ugotavljajo različne raziskave, vpliva tudi na ustvarjanje kulture, v kateri so sovraštvo, poniževanje in dehumanizacija drugih ljudi sprejemljivi. Nekatere raziskave so, na primer v Nemčiji, ugotavljale, da so bili napadi na begunce pogostejši tam, kjer je več uporabnikov Facebooka, in takrat, ko so politiki gibanja Far Right na svojih straneh delili vsebine, ki so bile naperjene proti beguncem. Na ta način se ustvarja tudi vzdušje, v katerem sovraštvo in nasilje zoper določene skupnosti postaneta povsem legitimna. Vzporednice z dogajanjem v Sloveniji se ponujajo kar same od sebe.
Kot družba smo pospešeno postali zelo tolerantni do različnih oblik nasilja, čeprav smo verjeli, da smo glede njih po drugi svetovni vojni dosegli družbeni konsenz o ničelni toleranci. Naj spomnimo zgolj na primer voditeljice ene od televizijskih oddaj, ki je brez kakršnihkoli zadržkov izrekla številne ksenofobne, rasistične in homofobne trditve. Kako je mogoče, da v 21. stoletju katerakoli medijska hiša daje prostor takšnim izjavam, in kako je mogoče, da takšne izjave spustimo v eter? Enako velja za zapis profesorja in ekonomista, ki je v eni od svojih kolumn iskal znanstvene potrditve in razloge za upravičenost podrejanja žensk s strani moških.
Društvo Amnesty International Italije že četrto leto zapored opravlja tako imenovani barometer sovražnega govora in sovražnosti na spletu, ki meri njuno pojavnost. Čeprav ugotavljajo, da je količina sovražnega govora nekoliko upadla, pa pravijo tudi, da se je sovražni govor močno radikaliziral in še bolj usmeril v določene družbene skupine. V času pandemije so zaznali 40-odstotno povečanje sovražnosti zoper povsem določene skupine ljudi. Številne raziskave tudi ugotavljajo, da so ženske daleč najpogostejše tarče sovražnosti in sovražnega govora na spletu, še posebej so njihove tarče političarke, novinarke, znane ženske iz medijskega sveta in aktivistke, ki se ukvarjajo z nasiljem ali zaščito in pomočjo migrantom ter migrantkam. Tarče sovražnosti so torej ženske, ki so bile v javnosti na neki način glasne in vidne. A ne samo ženske. Po vsebini seksistična, homobitransfobična, rasistična, ksenofobna, islamofobna, antisemitska, antiromska, antirazredna in celo sovražna usmerjenost proti političnim tekmecem razkriva širok diapazon tistih, ki so čedalje pogosteje predmet napadov v različnih okoljih in še posebej pogosto v tako imenovanih novih medijih.
Podobne sistematične analize pojavnosti sovražnega govora na spletu v Sloveniji žal nimamo. Je pa raziskava Mirovnega inštituta z naslovom »Sovražni narativi v spletnih medijih in spletni komunikaciji v Sloveniji« iz leta 2020 na primer pokazala, da je sovražni govor uperjen zlasti zoper manjšinske družbene skupine, njegove glavne značilnosti pa so prikazovanje teh družbenih skupin kot manjvrednih, širjenje dezinformacij in žaljivih stereotipov ter s tem stopnjevanje »drugačnosti« do te mere, da se jo obravnava kot odklonsko, celo nevarno in škodljivo. Prav tako poročajo, da se sovražni narativi pojavljajo tudi v izključno političnih razpravah, v katerih je diskreditacija političnih nasprotnikov glavno orodje. Ugotovitve torej potrjujejo tezo, da je tudi pri nas sovražnost do določenih družbenih skupin v javnosti močno prisotna in da teže izrečenih besed ne pretehtajo niti tisti, ki so na pozicijah moči in so v prvi vrsti odgovorni za oblikovanje javnega mnenja ter kreiranje družbene realnosti.
Zavedati se namreč moramo, da nobena izrečena sovražnost nikoli ni nedolžna. V družboslovju nas ni malo, ki opozarjamo, da sovražnost, izrečena na spletu, močno povečuje tveganje za izključitev in diskriminacijo tistih, ki so v družbi že tako ali tako najbolj ranljivi.
Prezrti, razžaljeni…
Sočasno lahko opazimo tudi, da isti ljudje pod pretvezo potrebe po politični korektnosti nemalokrat poskušajo utišati tiste, ki se aktivno zavzemajo za popravljanje krivic v družbi. Njihov argument je teza, da so takšne govorke ali govorci politično pristranski. Vse to se je v času pandemije še poglobilo in tako je že prej močno razklana družba dobila dodaten izziv za razkol ter sovražnost znotraj sebe.
Zato se ne gre čuditi pestri množici naših sodržavljank in sodržavljanov, ki se čutijo prezrti, razžaljeni, pozabljeni, ki jih razjedata strah in nezaupanje, ki jih obdaja negotovost in zato jemljejo »oblast/pravico/resnico v svoje roke«. To počnejo tudi tako, da prestopijo mejo dopustnega in dostojnega vedenja v vsakdanjem življenju do soljudi, ki mislijo drugače in se z njimi ne strinjajo. Morda bi bilo prav, če bi tu parafrazirali misel M. Foucaulta, ki je nekoč dejal nekako tako: ljudje vedo, kaj počnejo, pogosto vedo tudi, zakaj počnejo to, kar počnejo; tisto, česar ne vedo, je, kaj to, kar počnejo, prinese.
V časih povečanih stisk je večja tudi potreba po odgovornosti za pozorno in razumljivo navajanje argumentov ter za opozarjanje na vse oblike sovražnosti v javnem diskurzu in delovanju. Vztrajno prizadevanje za omenjeno lahko pomembno prispeva tudi k vzpostavitvi smiselnega delovanja naše družbe. Če tega ne zmore vladajoča politika, je prav, da smer razuma, strpnosti in sožitja kaže vsaj civilna družba in kot njen del tudi njena akademska skupnost. Kajti različnost mnenj kaže sprejeti in razumeti, nikoli pa ne gre zagovarjati žaljenja in verbalnega nasilja pod pretvezo svobode govora ali ju upravičevati zaradi nestrinjanja oziroma različnosti stališč.
*Besedilo je bilo prvotno objavljeno kot kolumna časnika Dnevnik, ki je dostopna na tej povezavi: https://www.dnevnik.si/1042975104/objektiv-nova/normalizacija-nasilja