V torek, 26. marca 2013 ob 18. uri je SSD v Galeriji ŠKUC v Ljubljani pripravilo drugo okroglo mizo iz cikla Slovenija na razpotjih na temo »Ekonomska demokracija«. Namen cikla je dvigniti strokovno raven predlogov alternativnih politik, da bi ti lahko postali izvedljivi, in s tem narediti korak naprej od medijskih zbiralnikov predlogov. Zato smo na okroglo mizo povabili predlagatelje zanimivih alternativnih predlogov za reorganizacijo upravljanja podjetij, Mitjo Sveteta, Marka Kržana in Niko Kozjak, ter strokovnjakinjo dr. Aleksandro Kanjuo-Mrčela s FDV.
Okrogla miza se je osredotočala na alternative sedanjemu ekonomskemu sistemu na mikro ravni, kjer je mogoče takoj začeti uvajati spremembe, ne da bi morali pri tem drastično spremeniti makro ekonomsko politiko, izstopiti iz EU in tvegati pretres mednarodnega položaja države. Bistvo demokratizacije podjetij je v tem, da se spremeni prevladujoči režim konvencionalnih podjetij, ki jih zaznamuje prepad med finančnimi lastniki ter delavci in ostalimi deležniki. Finančnih lastnikov ne zanimata vodenje podjetij in njihov dolgoročni razvoj, temveč maksimalna izplačila profitov ne glede na položaj delavcev in učinke na naravno in družbeno okolje. Demokratična podjetja pa sledijo zadovoljevanju širšega spektra interesov, vključno z zadovoljstvom in blaginjo zaposlenih in trajnostnim ravnanjem z viri, in so ob tem dokazano enako uspešna kot konvencionalna.
Moderator dr. Gorazd Kovačič s FF je poudaril dva razloga za uvedbo alternativnih modelov podjetij. Prvič, sedanja kriza kapitalizma je posledica več desetletij porušenega ravnotežja med delom in kapitalom pri vplivu in delitvi BDP. In drugič, v Sloveniji so spričo procesa primarne akumulacije kapitala razvojno uspešna praviloma le tista podjetja, ki niso imela finančnih lastnikov, poskusi sanacije izčrpanih podjetij z nadaljnjim intenziviranjem dela pa vodijo v revščino, zato bi bilo treba olajšati delavske prevzeme podjetij.
Ekonomska demokracija zajema vrsto različnih praks in ukrepov. Mehkejše oblike ohranjajo pretežni vpliv zasebnih lastnikov podjetij in ga dopolnijo z vključevanjem delavcev in politične skupnosti v soupravljanje podjetij in s soudeležbo delavcev v delitvi dobička. To stabilizira podjetja, dvigne motivacijo delavcev ter preprečuje dolgoročno škodljive poslovne odločitve lastnikov in eksternalizacijo stroškov. Radikalnejše oblike ekonomske demokracije temeljijo na spremembi lastninskih razmerij in na novi opredelitvi lastnine kot odločilnemu sredstvu za spremembo razmerij moči med zasebnimi lastniki kapitala in drugimi deležniki.
Na ravni malih in mikro podjetij bi morali, kot je poudarila dr. Aleksandra Kanjuo-Mrčela, reformirati institucionalno okolje tako, da bi spodbujalo ustanavljanje zadrug, npr. na področju storitev in fleksibilnega dela, in socialnih podjetij. Na ravni srednjih in velikih podjetjih pa Mitja Svete iz Mreže za neposredno demokracijo predlaga uvedbo skupnostne lastnine, katere delež bi delavec užival, dokler bi bil zaposlen, ne bi pa ga mogel prodati ali obdržati po odhodu iz podjetja. Zagovarja to, da bi bila vsota lastninskih deležev delavske skupnosti in politične skupnosti (lokalne in državne, odvisno od dometa vpliva dejavnosti podjetja) vsaj 51 %.
Marko Kržan iz Delavsko-punkerske univerze je predstavil idejo demokratičnega socializma in jo teoretsko utemeljil na zamenjavi kriterija uspešnosti podjetij. V konvencionalnih podjetij je kriterij profitna stopnja, v demokratičnih podjetjih pa bi ga morala nadomestiti stopnja akumulacije oz. povečanja premoženja podjetja kot delovne skupnosti, pri čemer je izplačilo profita strošek, ki slabi razvojni potencial podjetja. Poleg tega je v demokratičnem socializmu pomembno demokratično planiranje, ki postavlja kriterije za investicijske odločitve, tako da ti upoštevajo javni interes na območju vpliva.
Psihologinja Nika Kozjak zagovarja institucionalne spodbude zaposlovanju za krajši delovni čas, in sicer zlasti za iskalce prve zaposlitve, mlade starše in starejše delavce. Njeni argumenti so upad urne produktivnosti pri dolgem delovniku v umskih poklicih, premostitev strukturnega pomanjkanja dela z njegovo prerazdelitvijo namesto s sedanjim prepadom med brezposelnimi in preobremenjenimi delavci ter večja kvaliteta življenja. Ocenjuje, da zaradi večje urne produktivnosti znižanje dohodkov in obsega priznane pokojninske dobe ne bi bila potrebna. Priznava pa, da bi bil ta režim zaposlovanja učinkovit predvsem v kreativnih poklicih.
Naslednja okrogla miza, o krepitvi pravne države bo v ponedeljek, 8. 4. 2013 ob 18h v Galeriji ŠKUC.
Gorazd Kovačič