Današnja slavljenka Maca Jogan je bila moja profesorica, je moja so-trudnica na področju raziskovanja spola in je ena najdejavnejših članic Slovenskega sociološkega društva, zato bo tudi tale moj nagovor v treh slikah.

Ker spomin bledi in ker je tako osebna kot družbena amnezija trdovraten pojav, se seveda iz obdobja, ko je bila Maca Jogan moja profesorica, ne spomnim prav veliko. Spomnim pa se, da je bila do nas, študentk in študentov, zelo korektna. Čeprav smo bili generacija, ki je na svoje profesorice in profesorje gledala precej kritično in imela veliko povedati o tem, kaj in kako bi bilo lahko pri študiju sociologije drugače, in smo ji najbrž že takrat pred davnimi tridesetimi leti delali sive lase, je bila na izpitih do nas spoštljiva in korektna, kar sicer ni veljalo za vse moje profesorje. Profesorice Mace Jogan sem se kar malo bala. Ogromno je vedela, govorila kot navita, njena predavanja so bila izčrpna in v razpravah se je ognjevito zoperstavljala svojim kolegom. Vedno je imela mnenje o tem, o čemer smo razpravljali. Tako suverena je bila v vsem, kar je počela.

V višjih letnikih me je pri profesorici Maci Jogan najbolj pritegnilo njeno opozarjanje na problem neenakosti spolov, česar v tistih časih prav tako ni bilo slišali na fakultetnih predavanjih. Ravno nasprotno. Mnoge kolegice in kolegi so se, na primer, navduševali nad prispodobami, šalami in, zdaj bi jim rekla, seksističnimi opazkami kakšnega od starejših profesorjev. Ob tem sem se spraševala, kaj je z menoj narobe, ker sem bila ena redkih, ki se ob tem nisem smejala, ampak sem se, nasprotno, počutila precej nelagodno. Zdaj ugotavljam, da ni bilo z menoj nič narobe. Težko pa bi tudi rekla, da je bilo kaj narobe z mojimi kolegicami in kolegi – pač niso bili dovzetni za vprašanja neenakosti spolov in niso zaznali subtilnih primerov diskriminacije in seksizma.

Zagotovo pa ni bilo prav, da na to ni nihče javno opozoril. Marsikatera ženska (profesorica ali študentka, delavka ali pisateljica) je namreč na svoji koži občutila dvojna merila, pokroviteljski odnos, danes lahko rečem, po Bourdiueuju, simbolno nasilje, ki so ga moški v različnih obdobjih našega življenja izvajali in ga še izvajajo nad nami.

Zato je prav dosledno javno opozarjanje kolegice Mace Jogan na neenakost spolov v družbi, kjerkoli je to lahko naredila – v javnih nastopih, v predavanjih različnim javnostim, v učbenikih, recenzijah ipd., občudovanja vredno. Danes bi lahko rekli, da je že tedaj udejanjala to, čemur danes rečejo drža „javne intelektualke“ ali pozicija „javne sociologije“, ko se je opisala kot „neseksistična sociologinja, ki se ukvarja z neenakostjo med spoloma“, in na presenečenje mnogih, ki so si jo predstavljali kot visoko in močno žensko, hudomušno dodala še „in kot lahko vidite, nisem pretirano telesno močna“.

Pa vendar, moram priznati, da sem takrat sama le v obrisih zaznavala probleme neenakosti spolov. Šele desetletja kasneje, ko sem prebrala enega od tekstov Mace Jogan z naslovom Moje življenje za sociologijo, sem pravzaprav dojela, kako je to takrat v resnici izgledalo. In tisto, kar lahko danes rečem, je, da je vse skupaj dobro prenašala, ni postala zagrenjena, revanšistična, ni ji vzelo poguma in energije, ravno nasprotno, še bolj jo je opogumljalo, da še bolj neposredno, a v zadnjih letih drugače, bolj umirjeno, zato pa nič manj učinkovito, opozarja na androcentrični moški red, ki vztraja in vztraja …

Kako globoko je ponotranjila vprašanja enakosti spolov in spodbujanja žensk k medsebojnemu povezovanju in podpiranju, priča drobec iz življenja našega društva, ko smo jo predlagali za častno članico. Marsikdo bi bil s tem predlogom samovšečno zadovoljen in srečen ob dejstvu, da je do takšnega predloga prišlo, da so končno ovrednotili „njegov“ ali „njen“ prispevek v društvu. Maca Jogan pa je nemudoma predlagala, da ta naziv podelimo trem članicam hkrati. To njeno plemenito dejanje sem si tako globoko vtisnila v spomin prav zato, ker kaj takega tako redko doživimo v tej družbi zasebnih individuov, tistih zasebnikov torej, ki večinoma skrbijo za svoje in kvečjemu za interese svojih bližnjih.

Ta njena gesta potrjuje, da so enakost spolov, solidarnost in kolektivna zavest tako pomembni ideali njenega življenja, da jih ni pripravljena zanemariti niti za ceno lastnega presežnega užitka.

Maca Jogan je tudi ena od redkih članic in članov društva, ki so temeljnemu poslanstvu društva v resnici globoko in iskreno zavezani. V zadnjih desetletjih, odkar tudi sama pobliže spremljam dejavnost društva, bi težko našla članico, ki bolj vestno spremlja njegovo delovanje, kot to počne Maca Jogan. Še več, Maca Jogan v njem dejavno sodeluje na več področjih, in tudi v tem oziru ji ni najti para – deluje v kar treh sekcijah – religiološki, terminološki ter v sekciji za spol in družbo.

Je tudi ena redkih, ki nikoli ne reče „Ne, ne morem, nimam časa“, kvečjemu na moje prošnje v vlogi predsednice društva ali vodje sekcije (in teh ni bilo malo) reče „Zdaj imam veliko dela, ko končam, se posvetim temu, kar me prosiš“. Nič ji ni težko. Pravzaprav ne vem, od kod črpa voljo in energijo, mogoče mi bo kdaj zaupala to skrivnost – nič pa ne bi imela proti, če bi jo delila še s kom …

Draga Maca, zate velja: nekaj posebnega si in starejša, ko si, bolj te občudujemo in raje te imamo! Še veliko uspehov, pokončnosti in zdravja ti želim. Verjamem, da lahko to izrečem tudi v imenu kolegic in kolegov iz sociološkega društva.