IZVLEČEK: Prispevek kritično analizira politične diskurze o izbrisanih, ki se med letoma 1995 in 2008 pojavljajo v slovenskem tisku. V kvalitativno analizo je bilo zajetih 312 enot mnenjske zvrsti (kolumna, komentar, editorial, glosa itd.), ki so bile izbrane na podlagi ključnih besed izbrisani in izbris. Prispevek ugotavlja, da sta se v tem obdobju okrog vozlišča, tj. izbrisanih, izoblikovali predvsem dve antagonistični poziciji. Prva, ki se zavzema za pravice izbrisanih in s svojo demokratično zahtevo naslavlja oblast, ter druga, ki predlogu ureditve pravno-formalnega statusa izbrisanih nasprotuje. Prva pozicija se umešča predvsem v diskurz univerzalnih konceptov demokracije in človekovih pravic, druga pa predvsem v nacionalistični in patriotski diskurz. Namen analize je ugotoviti, kateri prazni (oz. hegemonski) označevalci se v tem antagonističnem razmerju producirajo in kako se konstituirajo verige ekvivalenc obeh antagonističnih pozicij. Analiza zato odpira dve vprašanji: vprašanje tematizacije razmerja med partikularno in univerzalno zahtevo, ki se vpisujeta v diskurzivno, ter heterogeno zahtevo izbrisanih, ki se v diskurzivno vpisuje zgolj prek predstavništva zagovorniškega diskurza, in vprašanje, ki se posledično loteva problema retroaktivne konstrukcije izbrisanih kot političnega subjekta, ki se lahko konstituira zgolj skozi posredno politično predstavništvo. Prispevek trdi, da gre v primeru izbrisanih za »spodletelo predstavništvo«, saj se zagovorniški diskurz artikulira v praznem označevalcu univerzalnih človekovih pravic in demokracije, ki – paradoksalno – namesto da ustvari mesto, kjer bi se v diskurzivnem pozicionirala zahteva političnega subjekta, proizvede njegovo pasivizacijo, viktimizacijo, reifikacijo in s tem desubjektivacijo.

KLJUČNE BESEDE:  izbrisani, diskurz, antagonizem, predstavništvo, zahteva, (de)su–bjektivacija

>> Prenesite celotno besedilo