Družboslovne razprave 59 (XXIV)
Socialno doživljanje
Gregor Tomc
IZVLEČEK: Avtor razume svet kot totaliteto fizikalnih, kemičnih, bioloških in kognitivnih procesov. Socialni pojavi so proizvod kognitivnega delovanja posameznikov. So emergentni pojavi, ki nastanejo kot obsežni učinki posameznikov, ki lokalno interaktirajo. Interakcija je rezultat kontingenčnega delovanja posameznikov in ozadja, ki strukturira na ravni kolektivitete. V drugem delu prispevka avtor prikaže raziskovanje socialnega doživljanja. Osredotoči se predvsem na socialno nevroznanost, ki opazuje kognitivne procese v delujočih možganih. Zanimajo ga raziskave naših občutenj, čustvovanj in mišljenj o socialnih dražljajih.
KLJUČNE BESEDE: kognicija, doživljanje socialnega pojava, emergenca, ozadje, socialna nevroznanost
>> Prenesite celotno besedilo
Družbeno porazdeljena kognicija
Andrej Ule
IZVLEČEK: Predstavljam nekaj alternativ prevladujoči ‘monadični’ paradigmi kognicije, ki jih lahko zajamemo v sintagmah ‘družba v umu/družba uma’ in dopolnjuje znano sintagmo o ‘umu v družbi’. Najprej predstavim Minskyjevo zamisel o človekovem umu (mišljenju) kot neke vrste družbi v malem (society of mind), ki deluje na podlagi paralelno-porazdeljenih procesov med medsebojno povezanimi mentalnimi dejavniki, nato koncepte družbeno porazdeljene kognicije in Hutchinsovo teorijo ‘porazdeljene kognicije’ ter podam osnove formalno-logičnih modelov porazdeljene kognicije. Menim, da moramo te koncepte dopolniti s koncepti kolektivne intencionalnosti, kolektivne racionalnosti in družbene epistemologije in zaključim z nekaj nerešenimi teoretskimi problemi družbeno porazdeljene kognicije.
KLJUČNE BESEDE: kognicija, porazdeljeno znanje, skupno znanje, kolektivna racionalnost, kolektivna intencionalnost
>> Prenesite celotno besedilo
Practices as the new fundamental social formation in the knowledge society
Stephen P. Turner
IZVLEČEK: Avtor analizira koncept prakse, ki je šele nedavno prišel v ospredje družbene teorije. Model družbe, ki temelji na ‘pravilih’ ali ‘normah’ je zavajajoča abstrakcija in ‘praksa’ bolje razloži dejstvo, da življenje v družbi ni zgolj stvar pravil ampak praktično obvladovanje namigov in pričakovanj drugih. Prostor razlage se premakne iz kulture kot determinante socialnega sistema k bolj pragmatičnemu razumevanju učinkov praks, ki potekajo. Prakse postanejo značilne enote družbenega grupiranja v družbi znanja.
KLJUČNE BESEDE: prakse, družba znanja, skupne duševne vsebine, znanost, civilna družba
>> Prenesite celotno besedilo
Status stvarnosti v sodobni sociologiji medicine
Manuel Kuran
IZVLEČEK: Avtor problematizira ontološke in epistemološke usmeritve sodobne sociologije medicine, ki se kažejo predvsem v odnosu do tako imenovanega primarnega sveta oziroma stvarnosti. V središče razprave postavlja koncept duševne bolezni, predvsem zaradi močne prisotnosti v družboslovju, pa tudi zaradi izjemno kompleksne narave. Skozi pregled štirih izbranih družboslovnih avtorjev: Durkheima, Parsonsa, Foucaulta in Szasza, ter kritično obravnavo treh razsežnosti paradigme socialnega konstrukcionizma, na katerega se sociologija medicine najpogosteje navezuje, so predložena aktualna vprašanja in pomisleki, ki jih pred današnje družboslovje postavljajo dognanja kognitivnih znanosti. Celotna razprava je umeščena – in to je tudi primarni cilj tega znanstvenega prispevka – v širok okvir interdisciplinarnih možnosti med sociologijo medicine, kognitivne znanosti in naravoslovje.
KLJUČNE BESEDE: sociologija medicine, stvarnost, epistemologija, socialni konstrukcionizem, duševna bolezen
>> Prenesite celotno besedilo
Filozofija v kognitivni znanosti
Olga Markič
IZVLEČEK: Avtorica raziskuje odnos med filozofijo in kognitivno znanostjo. Meni, da ga je najbolje opisati z dveh vidikov: filozofije znanosti in kognitivne filozofije (nevrofilozofije). Prva se ukvarja s teoretskimi osnovami kognitivne znanosti in filozofskimi teorijami duha, ki utemeljujejo pristope h kognitivni znanosti. V prispevku je obravnavan funkcionalizem, eliminativizem in medteoretska redukcija. Kognitivna filozofija (nevrofilozofija) je interdisciplinarni pristop, ki zajema prekrivajoče se področje med kognitivno znanostjo (kognitivno nevroznanostjo) in filozofijo duha. Prikazan je problem determinizma in svobodne volje ter način, kako raziskovanje v obeh disciplinah prispeva k njegovem razumevanju in reševanju.
KLJUČNE BESEDE: kognitivna znanost, računska metafora, filozofija duha, nevrofilozofija, problem svobodne volje
>> Prenesite celotno besedilo
Možgani in duh časa – zgodovinsko-biološka skica
David B. Vodušek
IZVLEČEK: Možgani so tisti organ telesa, ki nadzoruje vse ostale organe, torej so odgovorni za celotno delovanje organizma, vključno z vedênjem. Omogočajo tudi »duševne« funkcije. V prispevku je na kratko orisano razumevanje vloge možganov skozi zgodovino in vse do danes, ko so možgani postali predmet zanimanja različnih strok, ki se ukvarjajo s človekom, duševnostjo in sposobnostmi ter lastnostmi, ki jim jih pripisujemo. Hkrati je podano opozorilo, da je kljub velikemu napredku v zadnjih sto letih in še posebej v zadnjih dvajsetih letih naše razumevanje možganov še vedno fragmentarno, o popolnejšem poznavanju možganskih funkcij pa bomo lahko govorili šele tedaj, ko ne bomo razumeli zgolj delovanja posameznih možganov, temveč tudi delovanje bioloških razsežnosti njihovega sklapljanja v družbeni interakciji.
KLJUČNE BESEDE: možgani, kognitivna (nevro)znanost, duševnost, zgodovina