Družboslovne razprave 21 (XII)
Postsocialistični miti : uvodnik
Drago Kos
Mit Evrope in religija demokracije
Tomaž Mastnak
IZVLEČEK: V zadnjih letih ideologijo vse bolj nadomešča mitologija. V naših in nam bližnjih krajih je v središču nove politične mitologije “Evropa”. Evropa je izvorno mit, v jedru katerega je posilstvo. Kot ohlapen zemljepisni pojem je Evropa postala politično relevantna, ko se je na koncu srednjega veka oblikovala kot politična skupnost. V konstitutivnem jedru Evrope kot politične skupnosti je etnično čiščenje. V jedru kolektivne identitete Zahoda je sovraštvo do muslimanov. S prevladovanjem antipolitike “Evropa” zopet postaja vse bolj mit. Udejanjil se je v vojni proti Bosni. Demokracija, ki je v središču evropskega mita, je civilna religija: fundamentalistična religija postfundacionalističnega obdobja, religija sveta, ki se ima za sekularnega, brezbožno krščanstvo.
KLJUČNE BESEDE: Evropa, antiislamizem, demokracija, civilna religija
>> Preberite celotno besedilo
"Udbomafija" kot strukturni element današnje desne ideologije
Spomenka Hribar
IZVLEČEK: Povzetek članka ni na voljo.
>> Prenesite celotno besedilo
Strategije katoliške cerkve na Slovenskem
Srečo Dragoš
IZVLEČEK: Do druge svetovne vojne sta bili za delovanje Katoliške cerkve v našem prostoru značilni dve strategiji. Vzpostavljali sta se z načinom razmejitve, s katerim je cerkveni sistem legitimiziral svojo razliko do okova, ta razlika pa je vplivala na uporabo vseh drugih razlik (do države, politike itd.). Če upoštevamo še položaj, v kakršnem seje znašla Cerkev po drugi svetovni vojni, potem lahko govorimo o štirih strategijah. Med sabo se razlikujejo predvsem po načinu odzivanja na družbene spremembe, glede na vrednotenje razlik med posameznimi področji v družbi in po odnosu do politike.
KLJUČNE BESEDE: Cerkev, slovenska družba, zgodovina
>> Prenesite celotno besedilo
Cerkev v postsocializmu
Marko Kerševan
IZVLEČEK: Cerkev (krščanska, katoliška) se praviloma obravnava subsumirano pod druge pojme (in s tem reducirano) kot “organizirana religja'”, “ideološki aparat”, “verska skupnost”, “verska institucija”, v teologiji: “božje ljudstvo”, “skrivnostno Kristusovo telo”. Na osnovi take obravnave se pogosto delajo posplošujoči in tudi normativni sklepi o “pravem” načinu njenega obstoja, čeprav je prav pri Cerkvi empirično dovolj razvidna neustreznost sodb, ki ne upoštevajo njene zgodovinsko oblikovane kompleksnosti. Krščanska/katoliška cerkev je nosilka specifičnega krščanskega verskega sporočila o človekovem odrešenju in/ali božjem kraljestvu. Hkrati s tem je koncentrirala opravljanje splošnih religijskih družbenih funkcij (kompenzacijske, integracijske, legitimizacijske…) ter magično religiozno dejavnost (vse to s pomočjo osnovnega krščanskega sporočila in mimo njega). Od časov svojega konstituiranja je opravljala tudi širši spekter različnih drugih družbenih dejavnosti. Pri tem je vseskozi ohranjala razliko in neko stopnjo avtonomije nasproti državi (in ta nasproti njej). V okviru modeme družbe – h katere nastajanju je tudi sama na svoj način pripomogla – je vse do danes ohranila svoje konstitutivne značilnosti, kljub opaznim spremembam. V krščanskem sporočilu je prišlo v ospredje vprašanje individualiziranega človekovega odrešenja v povezavi z (re)valorizacijo tostranske dejavnosti; razlikovanje med Cerkvijo in državo seje poglobilo v smeri ločevanja, nastali so alternativni načini opravljanja do tedaj cerkveno-religijskih funkcij; te in druge dejavnosti so se osamosvojile od Cerkve in/ali prešle v sfero “zasebnosti” in civilne družbe; Cerkev znotraj nedržavne sfere na nove načine uspešno opravlja stare ali prevzema nove dejavnosti (še vedno tudi v povezavi z državo). Družbe “realnega socializma” so tudi v zvezi s Cerkvijo pomenile radikalizacijo in hkrati odmik od značilnosti modernih družb, pri čemer je radikalizacija sama v nekaterih zadevah sprevrgla dotedanja razmerja. Radikalizirana je bila ločitev Cerkve od države in “sekularizacija” (odvzem) nereligioznih cerkvenih ustanov in dejavnosti. Širitev področja državnega (državno-partijskega-samoupravnega organiziranja z omejevanjem civilne družbe je marginalizirala Cerkev, hkrati pa ji je izključitev iz socialističnega sistema dala možnost nove in večje avtonomije. Ker/kolikor je partijska država s svojimi ideološkimi aparati prevzemala neposredneje tudi nekatere cerkveno religijske funkcije ter sekularizirano kolektivno eshalologijo, so bili odnosi že zato konkurenčni in tudi konfliktni, hkrati pa so usmerjali Cerkev k poudarjanju individualiziranega odrešenjskega sporočila. Postsocializem in “tranzicija” pomenita povratek v osnovna razmerja modernih družb, glede na omenjene radikalizacije pa vsaj delni umik. Cerkvi se odpira razširjen prostor civilne družbe, kjer se zdaj srečuje z drugimi avtonomnimi ustanovami; država z državnimi aparati ni več v konkurenčnem ali sovražnem odnosu s Cerkvijo, čeprav se razlikovanje in ločenost Cerkve in države ohranjala, lahko pa tudi napetost pri poizkusih Cerkve, da bi podredila ali priredi delovanje državnih ustanov svoji logiki in/ali logiki delovanja civilne družbe. Prehodni in večinoma neuspešni so poizkusi Cerkve v nekaterih deželah, da se iz položaja relativno sorazmerno avtonomne ustanove zunaj socialističnega sistema premesti v položaj ustanove nekakšnega cerkveno-državnega sistema, namesto da bi (p)ostala pomembna ustanova civilne družbe. Ob nerazvitih modernih oblikah in ustanovah civilne družbe v posocialističnih deželah imajo cerkve komparativne prednosti pri oblikovanju, zbiranju in usmerjanju socialnega kapitala skozi tradicionalne in nove kulturno-religiozne socialne “mreže”. Hkrati pa se v novih razmerah pojavlja problem njene zaresne “krščanske identitete”.
KLJUČNE BESEDE: Cerkev, postsocializem, religija, civilna družba
>> Prenesite celotno besedilo
Religija in cerkev: dejavnika oblikovanja nacionalnih mitologij v postsocialističnih družbah
Mitja Velikonja
IZVLEČEK: Samopredstave in samokonstrukcije postsocialističnih družb vsebujejo mnoga prepoznavna mitska razsežja. Obdobje in razmere prehoda ali osvobajanja iz prejšnje ureditve med drugim zaznamujejo novi miti, zgodbe in (samo)podobe, ki si jih te družbe ustvarjajo. Postsocialistične mitske konstrukte – ki seveda zelo odstopajo od zgodovinsko dokazanih ali sočasnih dejstev, ne da bi pri temi zgubili svojo prepričevalno moč, resničnost – srečamo tudi na religijsko/cerkvenem področju. V prispevku so obravnavane nekatere izbrane dimenzije odnosov med religijami ter njihovimi cerkvenimi organizacijami in nacionalnimi mitologijami, kijih srečamo v postsocialističnih družbah izvoljenost naroda, dokazovanje pravšnjosti dominantne religije/cerkve za določen narod, mitiziranje velikih versko-nacionalnih osebnosti iz zgodovine in sedanjosti, demoniziranje nasprotnikov cerkve/ naroda, obsojanje prejšnjega, “temačnega” obdobja zgodovine in vizije prihodnosti.
KLJUČNE BESEDE: religija, cerkev, mitologija, nacionalizem
>> Preberite celotno besedilo
Janez Pavel II. v deželi Maručinih kristalov
Marjan Smrke
IZVLEČEK: Pred obiskom poglavarja Rimskokatoliške cerkve v Sloveni sem na “religijskem področju” ugotovil naslednje sociološko pomembnejše pojave in procese: 1. Različni avtorji RKC se ob tej priložnosti ozirajo v preteklost tako, da demonizirajo obdobje monopolne vladavine komunistov in olepšujejo (ideološko opravičujejo) čase, ko je monopolni družbeni položaj uživala RKC. Sociološka analiza latinskega (z monopolom RKC zaznamovanega) religijsko-kulturnega vzorca pa pokaže, da je ravno verski/ideološki monopol RKC po pravilu vzbujal družbene polarizacije in konfrontacije, ki so ponekod privedli tudi do levičarskih sekularističnih monopolov. 2. Sodobna Slovenija je v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami s prevladujočo katoliško tradicijo najbolj odporna na (družbeno) rekatolizacijske pritiske, ki so se izrazili po padcu vladavine komunistov. To si kaže razlagati z “liberalnimi” posebnostmi komunistične vladavine v Sloveniji (Jugoslaviji), z (negativno) vojno vlogo RKC in predvsem s spremembami v religijski strukturi družbe. 3. Med ključne značilnosti religijske strukture slovenske družbe spada izrazita verska heterogenost (samoopredeljenih) pripadnikov RKC. Večina samoopredeljenih pripadnikov RKC si svojo “vernost” (ali celo “nevernost”) razlaga avtonomno, daleč od cerkvenih doktrinarnih opredelitev. Slovenija po vsebinskih merilih RKC, ki v središče meril krščanskosti/katoliškosti postavlja vero v vstajenje, ni večinsko katoliška. 4. Slovenijo je v precejšni meri zajelo sodobno “praznoverje”. Kvantitativno prekaša vero v krščanske dogme in kale tendenco rasti. Samoopredeljeno “globoko nemi” so bolj (“nekatoliško) “praznoverni” od samoopredeljenih “nevernih”. V RKC integrirani so manj (“nekatoliško”) praznoverni” kot od RKC oddajen “verni”. Ugotovljene značilnosti “(ne)praznovernosti” v Slovenije mogoče razložiti s katoliško tradicijo in značilnostmi sekularizacije.
KLJUČNE BESEDE: Katoliška cerkev, religija, praznoverje, postsocializem
>> Prenesite celotno besedilo
Change in Central and Eastern Europe: the challenges for the churches
Philip Walters
ABSTRACT: The life of the churches in the various countries of Europe with communist governments varied so widely that it was impossible to make generalisations about, church-state relations, freedom of worship and other such quantifiable phenomena which would be applicable to the whole of the communist world. Nevertheless, the communist environment produced experiences which were unique to those countries; these experiences were shared by all religious bodies in those countries, and shaped their otherwise heterogeneous development. The same is true in the postcommunist period. In this essay I propose to make some generalisations first about what was expected of the churches of Central and Eastern Europe in the last years of communism and then about the particular nature of the challenges which have presented themselves and are still presenting themselves to the churches in the postcommunist world, and the problems the churches are experiencing in responding to these challenges.
>> Prenesite celotno besedilo
Sistem ekspertnega ocenjevanja v znanosti
Franc Mali
IZVLEČEK: Prispevek se ukvarja z aktualnimi vprašanji ekspertnega ocenjevanja v znanosti, s t. i. sistemom peer review. Delovanje sistema ekspertnega ocenjevanja v znanosti je tudi za širšo družbeno javnost vedno bolj atraktivno vprašanje. Veliko nesoglasij glede obstoja nepristranskih (objektivnih) sodb v evalvacijskih postopkih obstaja tudi znotraj same znanstvene skupnosti. To potrjujejo med drugim podatki empiričnih raziskovanj. Poudarek v prispevku je na analizi vprašanj etosa znanosti in sistema ekspertnega ocenjevanja, komparativno pa je obravnavana praksa delovanja sistema “Peer review” v procesih izbire predlogov raziskovalnih projektov v Sloveniji in v nekaterih drugih državah. V zaključku je podan predlog nekaterih dopolnitev delovanja sistema ekspertnega ocenjevanja.
KLJUČNE BESEDE: ekspertno ocenjevanje, evalvacija, etos znanosti, Slovenija
>> Prenesite celotno besedilo
Stanovanjska mobilnost in izbira stanovanja: koncepti in nekaj podatkov
Srna Mandič
IZVLEČEK: Članek obravnava dinamični vidik stanovanja oziroma posameznikovo spremembo stanovanja. V literaturi najpogosteje obravnavana oblika te spremembe je selitev oziroma stanovanjska mobilnost. Članek predstavi klasično teorijo mobilnosti ter teorijo racionalne izbire, ki stanovanjsko mobilnost razlagata v navezavi na stanovanjski trg, socialno mobilnost ter posameznikove preference, priložnosti in omejitve. V osrednjem delu članek analizira podatke projekta Kakovost življenja 1994, ki so z retrospektivnim zbiranjem omogočili rekonstrukcijo selitvene zgodovine intervjuvancev. Ugotovljena je v mednarodni primerjavi nizka stopnja stanovanjske mobilnosti. Analiziran pa je tudi drug pojav, ki ima v razvitih družbah ob mobilnosti le obroben pomen- spremembe stanovanja na mestu (sprememba stanovanjskega statusa v istem stanovanju). Intenzivnost tovrstnih sprememb, ki sojo pokazali podatki, je z vidika klasične teorije mobilnosti presenetljiva in opozarja, da ima ta teorija v slovenski družbi zelo omejeno moč pojasnjevanja stanovanjskih sprememb.
KLJUČNE BESEDE: Stanovanje, selitve, stanovanjska mobilnost
>> Prenesite celotno besedilo
Neokorporativizem v sistemski perspektivi in njegova vloga v postsocialistični modernizaciji
Matej Makarovič
IZVLEČEK: Avtor poudarja pomembnost neokorporativističnih mehanizmov za postsocialistično modernizacijo iz zornega kota sistemske teorije. Modernizacijski procesi v postsocialističnih družbah sestojijo iz funkcionalne diferenciacije družbenih podsistemov, razvoja njihovih lastnih notranjih načel in refleksije. Ti procesi omogočajo kontekstualno usmerjanje podsistemov, ki lahko temelji na pluralističnih in neokorporativističnih mehanizmih. Neokorpororativizem lahko pomembno prispeva k razbremenjevanju političnega podsistema in k nadaljnji modernizaciji. V nasprotju s tradicionalnim korporativizmom ne vodi v dediferenciacijo, temveč diferenciacijo ohranja. V drugem delu članka so obravnavani pogoji za razvoj kontekstualnega usmerjanja iz zornega kota političnega, ekonomskega in asociacijskega podsistema ter nekateri institucionalni in kulturni pogoji za razvoj neokorporativizma v slovenskem primeru.
KLJUČNE BESEDE: neokorporativizem, kontekstualno usmerjanje, postsocializem, sistemska teorija