Družboslovne razprave 13 (IX)
Avtoritarizem, etnocentrizem in retrodicionalizacija
Sergej Flere, Aleksandar Molnar
IZVLEČEK: V nasprotju z velikimi razlikami glede vrednostnih orientacij med področji nekdanje Jugoslavije v zadnjem desetletju, se ta študija osredotoča na avtoritarizem, ki je prisoten na vseh področjih nekdanje Jugoslavije. Avtoritarizem so merili z uporabo nekaterih standardnih postavk Adornove študije tega predmeta. Na lestvici s 5 točkami (kjer 1 pomeni popolno odsotnost) so ugotovili poprečje 3.68 v letu 1987 in 3.88 med leti 1989 in 1991. Upoštevali so različne možnosti razlage, tudi v Jugoslaviji nekoč prevladujočo, da imamo opravka s patriarhalnim tradicionalizmom. Ta razlaga se zdi manj verjetna v luči indikacij etnocentrizma in nedavnih nasilnih etničnih antagonizmov kakor tudi retradicionalizacije jugoslovanskih regij. Obravnavano je vprašanje, ali se soočamo z avtoritarno karakterno strukturo in ali je norma avtoritarizma prisotna v eksplicitni normativni strukturi.
KLJUČE BESEDE: Vrednostne orientacije, patriarhalni tradicionalizem, nacionalna homogenizacija, karakterna struktura
>> Prenesite celotno besedilo
Avtonomija in (dez)integracija v postsocialističnih preobrazbah
Zdravko Mlinar
IZVLEČEK: Tekst se opera na današnje in na nekatere zgodovinske izkušnje iz območja prejšnje Jugoslavije. Jedro postsocialističnih preobrazb lahko razkrivamo v spreminjanju razmerja med avtonomijo teritorialnih (sub)sistemov, skupin in posameznikov ter njihovo (z vrha določeno) enotnostjo (integracijo). Ekonomska kriza je privedla do delegitimizacije hegemonije, vzpostavljene na podlagi vizionarskega programa o socialistični družbi ter v spopadanju z zunanjim sovražnikom. Teritorialni ekspanzionizem se je izčrpal tudi v Zahodni Evropi. Tako se je zmanjšala ogroženost manjših narodov in povečale težnje k političnemu osamosvajanju ožjih teritorialnih identitet. Niti etnično “bratstvo” nima več pomembnejše integrativne vloge. Prihaja do reteritorializacije in homogenizacije, ki je lahko le prehodna oblika redistribucije politične moči. Krepitev subnacionalne avtonomije je pogojena s hkratno krepitvijo supranacionalnih omrežij. Oboje pa izpodkopava dosedanjo hierarhično teritorialno organizacijo, ki jo je obvladovala “avantgarda delavskega razreda”.
KLJUČE BESEDE: avtonomija, integracija, teritorialna organizacija, ekspanzionizem, etnična diversifikacija, bizantinizem, panslavizem
>> Prenesite celotno besedilo
(Periferne) posebnosti (post)socialističnih družbenih sistemov
Mojca Novak Pešec
IZVLEČEK: Ko se razmišlja o Jugoslaviji, se ob različnih občutkih in sklepih vedno pomisli tudi na socializem, samoupravljanje in komunistično partijo. Do konceptualnega okvira, v katerem sta tako politični sistem kot komunistična partija kot elita moči pripoznana kot glavna razloga jugoslovanskega nazadovanja, ni več daleč. Analiza jugoslovanskega vključevanja v globalne tehnološke in ekonomske tokove daje nekaj tehtnih ugotovitev, od katerih so pomembne predvsem naslednje tri: prvič, da so endogeni dominantni akterji pokazali malo interesa in dobre volje za vključevanje v te tokove; drugič, da je mogoče analizirane industrializacijske tranzicije označiti kot preplet “zgodnjezamudniških” in “poznozamudniških” značilnosti; in tretjič, da je obdobje 1941/45 bolj pomembno kot zlom dominantnih akt erjev kot pa razbijanje predsocialističnih struktur. Do teh ugotovitev se je mogoče dokopati, če je okvir analize zgrajen iz nekaterih konceptov teorije modernizacije in teorije odvisnosti.
KLJUČE BESEDE: industrializacijska tranzicija, elite industrializacije, zgodnji zamudniki, pozni zamudniki, dualna ekonomija
>> Prenesite celotno besedilo
Sociologija in vprašanje postmodernosti
Rudi Rizman
IZVLEČEK: Članek povzema in reflektira v zvezi z razpravljanji v sodobni mednarodni sociologiji o epistemoloških, analitičnih in metodoloških implikacijah vprašanja postmodernosti. Sociologija še vedno ni dovolj usposobljena v analitičnem in konceptualnem pogledu, da bi se lahko kvalificirano soočila s substancialno novimi družbenimi pojavi, ki jih je prinesel postmoderni čas: nova organizacija časa in prostora, kontekstualne percepcije resnice, centralnost individualne in moralne odgovornosti v času, ko ni več zagotovljenih resnic in “velikih zgodb”, hitri razvoj pluralne konstitucije družbe in njenih avtonomnih agensov, itn. Sociologija se bo morala soočiti z dejstvom, da nima več opravka z družbo in sociološkimi “odjemalci”, kakršne je poznala doslej. Sociologija nujno potrebuje strateške (teoretične) inovacije, ki bodo vključevale vse tri njene konstitutivne ravni: empiričnoanalitično, interpretativno in kritično (refleksivno).
KLJUČE BESEDE: teoretična sociologija, postmodernost, modernost
>> Prenesite celotno besedilo
Od parcialne teorije znanosti k integralni teoriji znanosti, tehnologije in družbe
Stojan Sorčan
IZVLEČEK: Avtor izhaja iz teze, da je razvoj teorij znanosti neločljivo povezan z razvojem znanstvenih teorij. V tekstu je obravnavan epistemološki razvoj teorij znanosti in znanstvenih teorij, ki se giblje od parcialnosti k integralnosti oz. od monodisciplinarnosti k interdisciplinarnosti. V razvoju znanosti se srečujemo z objektivističnim in pluralističnim modelom znanstvenega vedenja, ki sta vpeta v tehnično in kibernetično obnebje kultur. V jedru sprememb znanstvenega vedenja je spremenjeno enostransko razmerje med dejstvi in teorijo. Medtem ko so v tradicionalnem pogledu znanost, tehnologija in družba medsebojno ločeni, vendar povezani, pa sodobni koncepti dokazujejo, da gre za skupno področje, t.i. brezšivno tkivo, kjer se polja znanosti, tehnologije in družbe prekrivajo tako, da je eno polje vstavljeno v drugo. Gre za koncept družbene konstrukcije znanosti in tehnologije.
KLJUČE BESEDE: razvoj znanosti, epistemološke spremembe, teorija znanosti
>> Prenesite celotno besedilo
Osebna konstrukcija realnosti
Gregor Tomc
IZVLEČEK: V prvem delu avtor predstavi tri razlage narave družbenega življenja: nominalistično, holistično in komplementaristično ter po zgledu G. H. Meada poda svojo lastno, personalistično razlago. Družbeno življenje locira v osebi kot dialogu jaza z menoj. Z mišljenjem oseba vzpostavlja in ohranja sebe in druge, to je družbo. Kakršnokoli dejansko razločevanje osebe in družbe je po takšni razlagi nesmiselno. Na koncu poskuša opredeliti še mesto nekaterih temeljnih družboslovnih pojmov v tako pojmovani sociologiji: jezik, kultura, družba, naravno in nadnaravno, oseba, družbena sprememba itd.
KLJUČE BESEDE: person, strategy of thought, cultural type, religion