Med vrsticami
Z rubriko Med vrsticami želimo s prispevki sociologinj_ov, družboslovk_cev in nasploh tistih, ki mislijo družbo, izpostaviti in krepiti skupno delo sociologije oziroma družbenih ved in leposlovja v opomenjanju družbenega sveta. Če je meja med sociologijo in leposlovjem še (ali vsaj bolj) porozna na začetku 20. stoletja, v času institucionalizacije sociologije, je danes jasna in na videz nepremostljiva po principu »vsakemu svoje«. Namesto »delitve dela« med enim in drugim skušamo z rubriko prestopiti mejo med njima, pripoznati zavezniški značaj razmerja med enim in drugim poljem, ki oba – lahko, nikakor pa to ni nujno – prispevata k razgrinjanju in opomenjanju vsega tistega – od »velikih« simbolnih dominacij do »majhnih« zamikov v svetu, kakor obstaja –, kar se razgrinjanju in opomenjanju navadno izmika.
Vabimo vas, da s svojimi prispevki sodelujete v rubriki, za več informacij pa napotujemo na nina.perger@fdv.uni-lj.si.
April 2025
Michael W. Apple, John Bascom Professor, University of Wisconsin, Madison
John Steinback, The Grapes of Wrath. The Viking Press, 1939.*
Ta kratki esej je bilo dejansko težje napisati, kot sem pričakoval. Tako kot mnogi avtorji esejev v tem projektu, bi lahko izbral več knjig. V mojem primeru bi lahko izbiral in vključil tudi določene zbirke poezije. Toda, ko pogledam nazaj, izstopa en roman, knjiga Johna Steinbecka iz leta 1939, The Grapes of Wrath.
Da bi razumeli pomen knjige The Grapes of Wrath za moj intelektualni in politični razvoj, jo moram umestiti v nekaj osebnih podrobnosti. Rojen leta 1942, prihajam iz delavske družine, ki je živela v enem od propadajočih industrijskih mest v Združenih državah Amerike. Sem eden redkih članov moje družine, ki je končal srednjo šolo, in prvi, ki je šel na fakulteto. Toda ta demografska dejstva so lahko zavajajoča. Celotna moja družina je bila globoko zavezana levičarski politiki, delavskim gibanjem, pravicam žensk in protirasističnim mobilizacijam. Vendar to še vedno ni dovolj opisno.
Moja družina je bila družina tiskarjev, kjer so bile knjige – socialistična in komunistična literatura, romani o bojih in solidarnosti z zatiranimi, ter »pesmi ljudi« – utemeljene v prepričanju o ključnem pomenu kritične pismenosti in izobrazbe v boju proti izkoriščanju. Vse to je postalo del mojega vsakdanjega življenja. Moja mama je bila socialistična in protirasistična aktivistka, ki je tudi pisala poezijo, vendar nobena ni bila objavljena. Dala mi je ime Michael Whitman Apple, s srednjim imenom, ki nakazuje na družinsko zavezanost kritični literaturi za ljudi in o ljudeh. Walt Whitman je bil eden od najpomembnejših »poetov ljudi« v 19. stoletju v Združenih državah Amerike. Še vedno imam starajočo se kopijo njegove zbirke Leaves of Grass, ki mi je bila podarjena kot posebno darilo v mojih zgodnjih najstniških letih. Ni nepomembno, da sem v najstniških letih tudi sam sledil materinim stopinjam in začel pisati poezijo. Pravzaprav je moja prva objava bila poezija.
Ta zavezanost estetski in politični vlogi poetov in pisateljev kot delcev večjih gibanj in zavezanosti je bila vidna tudi na družinskih dogodkih, kot so rojstni dnevi. Pravzaprav se ne spomnim rojstnega dneva, ko mi ne bi podarili knjige. Tukaj v zgodbo vstopi Steinbeck. Ko sem bil star 12 let, sem dobil izvod knjige The Grapes of Wrath.
To je zgodba o kapitalizmu v krizi v času »velike depresije« v Združenih državah in po svetu. Kriza je prikazana od spodaj navzgor, skozi življenje obubožane družine, ki je v iskanju plačanega dela prisiljena v to, da se nenehno seli. Skozi zgodbo nevidno postaja vidno, saj zgodba bralca postavi v izkušnje žensk in moških z revščino, boleznijo, (ne)pravičnim sistemom, žrtvovanjem, bolečino in tragedijo, ki prežemajo njihovo vsakdanje življenje. Zgodba poziva bralca, da v samostalnikih, kot so hrana, stanovanje, plačano delo in svoboda razbira glagole, tisto, kar v normaliziranih pogojih neusmiljene ekonomije terja nenehno delo in boj. Kljub vsej iskrenosti, je konec zgodbe izjemno močan. Je namreč trditev o obliki ljubezni in solidarnosti, trditev, ki uteleša številne emocije, ki so me spremljale še leta.
*Knjiga je v slovenskem prevodu Janka Moder izšla leta 1983 pri Cankarjevi založbi.
Veronika Bajt, Mirovni inštitut
Adriana Kuči, Ime mi je Sarajevo. Študentska založba Litera, 2022.
Drago Jančar, To noč sem jo videl. Beletrina, 2024.
Že pred časom sem prebrala ti dve knjigi, a mi ostajata v mislih zaradi relevantnosti za sociološke premisleke. Prva je delo Draga Jančarja in kanon slovenske sodobne literature, druga je delo novinarke in pisateljice Adriane Kuči, ki jo je pot do Slovenije iz Bosne vodila preko Sirije. Obe knjigi sta zgodbi o vojni in njenih neizbrisnih posledicah. Obe imata zame močno protivojno sporočilo, ki je v aktualnem času oboroževanja spet tesnobno prežeto s slutnjo smrti. V političnem in medijskem diskurzu vlada vtis, da alternative nasilju niso mogoče, še več, da so naivne in neresne. A zgodovina je vedno znova pokazala, da je nenasilna in mirna rešitev mogoča, le izbrana ni, in da ima nenazadnje ključno vlogo pri končanju konflikta.
Vojna v obeh romanih pretrga dotedanje življenje glavnih junakinj. V To noč sem jo videl svobodomiselna aristokratinja Veronika postane žrtev zgodovinskih okoliščin spopada med različnimi ideologijami in vojaškimi silami. V Ime mi je Sarajevo spremljamo pripoved mlade Lane, ki doživlja razpad svojega sveta in države med vojno v Bosni. Vojna preseka otroštvo, ubije varnost in dom, odvzame svobodo in življenje. Skupno sporočilo obeh romanov je opozorilo na krhkost miru, uničujočo moč vojne in trajne posledice družbenih razkolov, ki ostajajo del kolektivnega spomina in identitete.
Obe knjigi sta umeščeni v konkretno zgodovinsko politično in družbeno dogajanje, a zgodbo pleteta v sferi intimnega doživljanja glavnih junakinj: skrivnostno izginule Veronike – svobodomiselne, izobražene meščanke, ki zavrača rigidne družbene norme – in begunke iz Sarajeva, Lane. Ljubezni protagonistk njuno podobo sestavijo skozi moški pogled: ponižno čakanje prevaranega moža, hrepenenje nekdanjega ali odtujenega ljubimca, nasilje, ljubosumje, ki lahko v trenutku besa in neizpolnjenega hrepenenja kateri koli ženski usodno poseže v življenje. V obeh romanih sociološka analiza tako naleti tudi na tematiko nasilja nad ženskami in intimnopartnerskega nasilja, travmo vojne in krivdo preživelega, zrcaljenje ženske skozi vlogo neuresničenega materinstva. Hkrati nas sooči z vprašanji nacionalizma, etničnih in razrednih predsodkov ter refleksijo še vedno nepreseženih notranjih konfliktov, ki razdvajajo tako sodobno Slovenijo kot Bosno in Hercegovino. Skozi sociološko relevantno obravnavo kolektivnega spomina romana opozarjata, kako travmatična preteklost ostaja del identitete tudi v sodobnosti, saj razdvojenost in ideološki spori še vedno soustvarjajo družbene procese.
Domen Žalac, Fakulteta za družbene vede UL
Ibtisam Azem, The Book of Disappearance. And Other Stories, 2024.
Palestina. Ime države, ki postaja vse bolj abstrakten in odtujen pojem; teritorij, ki ga skozi desetletja nasilnih izgonov, sistematičnega uničevanja in zaničevanja skušajo izbrisati ne le iz prostora, temveč tudi iz kolektivnega spomina. Kaj sploh ostane od Palestine kot ideje, prostora in skupnosti, če njeni prebivalci postopoma izginejo?
S tem temeljnim vprašanjem se v romanu The Book of Disappearance (izv. arabsko: Sifr al-Ikhtifa) ukvarja Ibtisam Azem, palestinska romanopiska in novinarka, ki živi in deluje v New Yorku. Roman, ki prepleta fikcijo z neposredno družbeno kritiko, raziskuje hipotetično situacijo, v kateri Palestinci v Izraelu in na okupiranih ozemljih nekega dne preprosto izginejo. Ta metaforična zasnova omogoča avtorici subtilen prikaz resničnega družbenega položaja palestinskega prebivalstva, ki že desetletja živi v pogojih stalnega izbrisa, marginalizacije in sistematične diskriminacije.
Delo skozi intimne pripovedi in refleksije protagonistov prikazuje vsakdan Palestincev, ki so preživeli »nakbo« (arabsko za »katastrofo«, množični eksodus Palestincev leta 1948 ob ustanovitvi Izraela) in kljub izjemnim pritiskom ostali na svoji zemlji. Azem jasno izpostavlja strukture militantne oblasti in rasističnega odnosa, ki Palestince reducira na drugorazredne državljane ter jih pogosto prikazuje kot nezaželene tujce v lastni domovini. Osrednja poanta zgodbe je občutek paranoje, ki zavlada v izraelski družbi ob nenadnem izginotju Palestincev. Ta nerazložljiv dogodek sproži eksistenčno tesnobo, ki razkriva paradoks: dominanten družbeni red za svoje delovanje vedno potrebuje prisotnost Drugega, četudi zgolj zato, da ga lahko zavrača ali zatira. Ta fenomen, ki ga med drugim izpostavlja Edward Said v svojem delu The Question of Palestine, temelji na ugotovitvi, da izraelska identiteta nujno potrebuje obstoj Palestincev kot zatiranega Drugega. Izraelska družba svojo identiteto konstruira skozi občutek ogroženosti, čeprav prav sama izvaja proces zatiranja.
To ekscesno razmerje skozi roman utelešata glavna protagonista, Izraelec Ariel in Palestinec Alaa. Njuno razmerje je že od prvih strani izrazito dihotomno. Ariel, ki si želi »normalnega« življenja v privilegirani ignoranci, ter Alaa, ki s svojo prisotnostjo simbolizira moteč opomnik zgodovinske travme. Ko Alaa skupaj z vsemi Palestinci skrivnostno izgine, Ariel ostane ujet v dvome, soočen s kruto realnostjo, da njegovo dolgoletno pasivno sprejemanje pomeni soudeležbo v zatiranju. Alaajevi intimni dnevniški zapisi, ki ostanejo kot edini sledovi njegove eksistence, še dodatno poudarijo praznino ob izbrisu podrejenega. Azem opozarja na pomembno sociološko ugotovitev: tudi pasivno sprejemanje krivične družbene ureditve aktivno prispeva k njenemu vzdrževanju.
Roman posebej poudari tudi vsakodnevno dehumanizacijo Palestincev skozi ekonomsko izkoriščanje. Eden najbolj zgovornih primerov je izraelski kmet, ki ima plantažo jagod in zaposluje delavce migrante, vključno s palestinskimi delavci iz Zahodnega brega. Ko Palestinci izginejo, njegova skrb ni njihova dobrobit, ampak dejstvo, da bo zaradi pomanjkanja delavcev propadel pridelek. Njegova odločitev za zaposlovanje Palestincev, čeprav so dražji od drugih migrantov, temelji zgolj na instrumentalni logiki o njihovi vzdržljivosti. V tem prizoru Azem jasno razkriva proces popolne instrumentalizacije in dehumanizacije Palestincev, ki niso več razumljeni kot ljudje z lastnimi življenji in pravicami, temveč kot sredstvo za doseganje ciljev izraelske družbe.
Literatura, kakršno ustvarja Azem, presega fikcijski okvir in ponuja sociologiji pomembno perspektivo, saj razkriva dinamiko družbenega izključevanja, kulturnega zanikanja in prostorske segregacije, ki pogosto ostaja neopazna ali nerazkrita. Azemin roman je zato ključno branje za družboslovce in vse, ki želijo razumeti kompleksno dinamiko izraelsko-palestinskega konflikta skozi čutne odnose vsakodnevnega življenja.
Marec 2025
Éric Fassin, Université Paris 8, Research Center SOPHIAPOL
Marcel Proust, À la recherche du temps perdu. Gallimard, [1913–1927] 2019.*
Branje Proustovega Iskanje izgubljenega časa v najstniških letih je bilo kot razodetje. Kot mnogi bralci sem imel občutek, da so te knjige namenjene meni – kljub očitnim in radikalnim razlikam. Obenem sem z njimi razumel tudi, da literatura, daleč od tega, da bi zgolj ponujala pobeg iz sveta, hkrati predstavlja tudi okno v svet. Zato sem se odločil za študij književnosti. Toda nato so me učili o literarnosti: literatura je najprej in predvsem o … literaturi. Najprej me je ta tekstualna metoda, podedovana od francoskega strukturalizma, zapeljala. Odmevala je z mojo željo, da bi zapustil svoj socialni izvor, ozadje delavskega razreda, v katerem kultura ni imela mesta. Toda po nekaj letih sem začutil, da želja po kulturi ne more izključiti sveta – ali vsaj jaz tega nisem mogel. Zahvaljujoč privilegijem, povezanih z vstopom v elitno École normale supérieure, sem pridobil svobodo, da se obrnem k sociologiji.
Ker takrat še nisem bral nič sociološkega, sem začel s Pierrom Bourdieujem, ki je v tistem času nedavno objavil Distinction. Ta knjiga je bila o družbi, vendar je bila tudi o meni – kot v Proustovem primeru –, kljub ali morda ravno zaradi kompleksnosti obeh. To je izkušnja branja, ki je lastna mnogim. S tega vidika je Bourdieu odzvanjal skupaj s Proustom. Oba osvetljujeta subtilne kompleksnosti razrednih distinkcij. Takrat, v tistem času, je to bilo razodetje o mojih lastnih razrednih izkušnjah, ki sem jih odkrival skupaj z akademskim svetom. Šele kasneje sem ugotovil, da sociologija lahko obravnava tudi spol in seksualnost. To je bilo v zgodnjih 1990ih, v času, ko v Franciji ni bilo priznanih študij spolov. Odkrivanje tega sem se tako najprej naučil s Proustom, četudi brez realizacije tega, da »spol« ni le stvar individualne psihologije. Enako kakor velja za raso, zahvaljujoč Proustovi osredotočenosti na judovstvo in antisemitizem. Razred, rasa in spol v njegovih romanih niso ločene entitete. So tesno in intimno prepletene. Zdaj verjamem, da je bil Proust sredi 1970ih let moja prva uvedba v intersekcionalnost.
* Delo je v slovenskem prevodu izšlo v ponatisu v letu 2022 pri založbi Beletrina, in sicer v prevodu Radojke Vrančič.
Tina Kogovšek, Fakulteta za družbene vede UL in Filozofska fakulteta UL
Lea Ypi, Svobodna. Mladinska knjiga, 2024. Prevod: Sanda Šukarov.
Dobre proze, ki je obenem sociologija v literarni obliki, je ogromno, zato je odločitev, katero eno samo izpostaviti v tej rubriki, kar težka. Morda je najbolj smiselno predstaviti eno od nedavno prebranih, ki je v spominu še zelo sveža. Lea Ypi (1979), profesorica politične teorije na London School of Economics, v romanu Svobodna opisuje svoje odraščanje v Albaniji, kjer je bila tudi rojena, v času velikega družbenega preloma v Vzhodni in Srednji Evropi ob koncu 80-ih in začetku 90-ih let prejšnjega stoletja.
V tekočem, zelo berljivem, a ne trivialnem slogu opisuje svoje otroštvo še v času trdega albanskega socializma ter hiter in radikalen, deloma tudi nasilen zlom starega in brutalen prehod v novi sistem. Pri tem se odlično vživi v svoj politično in zgodovinsko naivni otroški jaz, na katerega gleda s subtilno, prizanesljivo samoironijo. Ves čas pa lahko v pripovedi med vrsticami razbiramo širše družbene in zgodovinske okoliščine, ki jih sicer, v blažji obliki, dobro poznamo tudi starejše generacije, ki smo odraščale v socialistični Jugoslaviji – pomanjkanje dobrin, represija do drugače mislečih itd. V pripovedi se prepletajo tragikomični (kako na primer prazna pločevinka kokakole, s katero se trguje, v stanovanju postane prestižni umetniški eksponat ter ob izginotju zakuha hud sosedski spor) in nelagodni elementi (družinske skrivnosti, o katerih se ne govori ali se govori v posebnem jeziku).
Zame osebno je pripoved posebej zanimiva iz več razlogov. O takratni Albaniji, nekakšni evropski nepredušno zaprti Severni Koreji, nismo vedeli praktično nič, avtorica pa nam razkriva življenje običajnih ljudi v takratnem in deloma tudi že v novem sistemu trde tranzicije. V knjigi se večkrat pojavljajo reference na Jugoslavijo, ki je veljala za nekakšen svetel vzor – kot ravno tako socialistična, a vendarle bolj odprta in materialno bolje stoječa družba. In ne nazadnje, v teh zapisih prepoznam tudi lasten naivni otroški jaz tistega časa.
Morda se lahko tu vsaj na kratko navežem še na eno zgodbo, ki sem jo imela v ožjem izboru za ta zapis, in ki na podoben način beleži nek prostor in čas, ki nam je še bližje, namreč avtobiografijo najprej oboževane zvezde jugoslovanskega filma in gledališča ter kasneje osovražene nezaželene osebe Mire Furlan, Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, 2023, prevod: Tanja Bulajić). Mira Furlan skozi pretresljivo individualno življenjsko zgodbo izjemno ubesedi tudi širšo tragedijo balkanskega prostora in natančno secira krutost izseljenske izkušnje v pogosto ali kar praviloma brutalnem, skrajno individualističnem, materialističnem, nesočutnem, izključevalnem … ameriškem sistemu, kakršen je v dobršni meri postal tudi naš.
Mitja Blažič, dolgoletni aktivist za človekove pravice LGBT-oseb
Anja Zag Golob, Poskus vsakdanjosti. Samozaložba, 2024.
So drobci samoumevnosti, ki osmišljajo svet. In učlovečujejo. Ocvrto jajce na maslu, kot ga naredi samo nona. Ščebetanje lastovic. Vonj po kavi. Glasovi karnevala z ulice. Poljub za lahko noč.
Ko zgodovine noče in noče biti konec in se sistemi razkrajajo v zanikanja principov sožitja skupnosti, ko so se aktivirali v ganglijih demokracije skriti samodestruktivni impulzi, ko se obrat v anticivilizacijo pred našimi očmi odvija z vse večjo naglico, postaja iskanje smisla nujni preživetveni mehanizem. Smisla, ki ne bo omogočal le golega preživetja, ampak bo imel potencial protiteles za dolgo in učinkovito nevtralizacijo »iskrene nejevere v dobro«.
Dlje opazujem svet, bolj poln paradoksov se mi zdi. O demokraciji kričijo simpatizerji fašizma. Levičarske diktatorje kritizirajo desničarski večni vodje. Svobodo govora varujejo cenzorji kritike iliberalizma; družino celibaterji; ženske toksični maskilisti. Dvig iz revščine zaupamo perverzno bogatim; zdravljenje mazačem; prihodnost skupnosti patološkim narcisom. Kure lisicam. In v tem paradoksu nesmislov se zdi umetnost ena redkih oaz smisla in upanja. Si upam intimno reči več: umetnost je danes tu edina smiselna.
Poskus vsakdanjosti, zbirka prostih spisov Anje Zag Golob, nas pelje na sprehod po teh oazah smisla. Ne narkotično, ampak ob polni prezenci, polni zavesti in, naj tvegam, čuječnosti. Teme se ves čas zaveda, a se v urah branja zavestno odloča za luč. Za studence upanja. Za stezice vere v dobro.
Peljala me je v kino, v gledališče, na koncerte, na literarna branja … skozi bicino kuhinjo na čaj, z vlakom v knjigarno … potegnila me je med pisma in pod drevesom prebrala pesem o naravi. Na vaji sobivanja kulture in nature.
Poskus vsakdanjosti so prvo prozno delo pesnice, kolumnistke, urednice, kritičarke, dramaturginje in prevajalke Anje Zag Golob. Prihaja po petih pesniških zbirkah, od katerih sta dve prejeli Jenkovo nagrado, in številnih družbeno kritičnih besedilih, ki smo jih lahko poslušali na Valu 202 ali v Studiu City. Goran Dekleva v nedavnem Sobotnem branju zbirko spisov AZG s pomočjo sodobnega francoskega romanopisca Michela Houellebecqa razume kot »razširitev področja boja«. Kot literarni laik njeno zbirko esejev doživljam kot spoj obojega. Visoke pesmi in neizprosne družbene kritike. Predelane jeze. Ponujene roke upanja.
Z njenimi besedami: »Ko realnost postaja vse bolj groba in prazna, ko so ljudje vedno bolj zadirčni in agresivni, so to /…/ « spisi, » /…/ ki kažejo, da je drugačno, bolj polno življenje, v katerem je umetnost vrednota, ne prekletstvo, še vedno možno in da so ljudje drug drugemu še vedno lahko ljudje.« To je nova družbena pogodba.
PS: Kölnski koncert berite ob Kölnskem koncertu v slušalkah. Da se zaljubiš.
Februar 2025
Ana Cristina Santos, Centre of Social Studies - University of Coimbra
Didier Eribon, Returning to Reims. Penguin Books, 2019.*
Ker sem obsedena bralka leposlovja, je na moje sociološko delo o LGBTQI+ vprašanjih in staranju tekom let vplivalo veliko avtorjev in knjig. Trenutek izbire tiste ene knjige je vedno nekoliko zastrašujoč. Na srečo, ko pogledam nazaj, pa tudi na svoja nedavna branja, lahko rečem, da bi številne knjige imele enako pomembno mesto v mojih razmišljanjih o raznolikosti, iztirjenosti in iskanju občutka sebe, tako ključnih za postajanje subjekt pravic. Vendar pa me je nekaj ganilo onkraj besed, ko sem brala Vrnitev v Reims Didierja Eribona, ki je bila prvotno objavljena leta 2009 in kasneje prevedena v angleščino pri založbi Penguin Books.
To je resnično prepričljiva in čudovito napisana zgodba, ki jo preči tisoč plasti pripadanja in zapuščanja, kot nikoli nedokončana melodija, ki preči ruralno in urbano, razred, spolno usmerjenost, izgubo, prelome in odkritja skozi življenjski potek. Napisana s strani sociologa na najbolj ganljiv in iskren način, gre za spomin o postajanju – ali odraščanju, če želite.
Slog pisanja, ki se jasno naslanja na psihosocialni pristop, odmeva z marsičim, kar sem srečala med raziskovalnim delom s kvir ljudmi, katerih življenjske zgodbe – ne glede na raznolika ozadja – oscilirajo okoli skupne bolečine glede njihovega odnosa s svojim mestom izvora, bolečine, ki je bodisi dnevna ali posredovana skozi pretekle spomine. Ali kdaj pobegnemo temu – v celoti? Ali sanjamo o vrnitvi – in to resno? Kaj je tisto, kar je tako strašno boleče in hkrati neizogibno polno upanja, ko gledamo nazaj in postavljamo svojega otroškega jaza ob bok sebi danes? Ali je naše delo način, kako odgovarjamo na izzive, s katerimi smo se soočali takrat, ali pa nekako upamo, da lahko prispevamo k preoblikovanju prostora preprosto s tem, da sprejmemo, koliko smo se skozi čas spremenili?
V enem stavku – to je zgodba o razhajanju, osvobajanju, bežanju – za ponovno izgrajevanje. Popoln trenutek, da se spomnimo drugega neprekosljivega (fikcijskega?) pisca, ki je nekoč rekel: »V vsem je razpoka, tako tudi vstopi svetloba« (Leonard Cohen, Anthem).
* Delo je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca z naslovom Vrnitev v Reims izšlo leta 2022 pri založbi *cf.
Jasna Podreka, Filozofska fakulteta UL
Roberto Saviano, Solo é il coraggio: Giovanni Falcone, il romanzo (Sam je pogum: Giovanni Falcone, roman).
Bompiani, 2022.
Solo è il coraggio je biografski roman o Giovanniju Falconeju, italijanskemu sodniku, ki predstavlja tudi enega temeljnih simbolov boja proti organiziranemu kriminalu, zlasti proti sicilijanski mafijski združbi Cosa Nostri.
Največji Falconejev dosežek je bilo razkritje kompleksnega delovanja mafije in njenih povezav ter vplivov na širši družbeni sistem. Dokazal je, da ne gre zgolj za nepovezane kriminalne združbe, temveč za organiziran sistem, ki sega v vse družbene strukture, tudi v politiko in gospodarstvo. S pomočjo pričevanj in preiskav je pripeljal do največjega sodnega procesa proti mafiji v zgodovini – tako imenovanega Maxiprocesa, v katerem je bilo obtoženih 475 oseb, več sto pa tudi obsojenih. To je bil precedens v boju proti organiziranemu kriminalu in vrhunec njegove kariere. Ob tem pa je bil Falcone neprestano tarča medijskih napadov, ki so ga obtoževali protagonizma, razklanosti v pravosodnih krogih, zavisti kolegov, izolacije in groženj s smrtjo. Ta del zgodovine je dobro poznan in tudi dokumentiran.
Roman Roberta Saviana pa se ne osredotoča zgolj na Falconejeve dosežke kot sodnika, temveč nas popelje v njegove notranje boje, strahove ter dileme, ki so zaznamovale njegovo profesionalno in zasebno življenje. Saviano gradi pripoved na natančno dokumentiranih zgodovinskih dogodkih, ki jih prepleta z dogodki in anekdotami iz Falconejevega osebnega življenja – od njegovega zakona, prijateljstev in sodelavcev do osamljenosti in pritiskov, s katerimi se je soočal zaradi svoje nepopustljive drže proti mafiji. Knjiga je hkrati tudi poklon njegovim sodelavcem – preiskovalcem, sodnikom, tožilcem in agentom, ki so vedeli, da je upor proti mafiji povezan z visoko ceno, ki so jo mnogi plačali z lastnim življenjem. Bili so del štafete, kjer je vsak prispeval svoj del, predal informacije naprej in tvegal lastno življenje za pravico.
Saviano z natančnostjo dokumentiranja pokaže, da je bil Falcone v prvi vrsti človek, ki je predanost svojemu delu plačal z osamljenostjo, strahovi, osebnimi napadi, neprestanimi grožnjami in nezaupanjem celo med kolegi. Mediji so ga blatili, politiki so mu obračali hrbet, znotraj pravosodja pa mu je bilo večkrat svetovano, da naj odneha, a je kljub temu vztrajal.
Prikaže nam, kaj pomeni življenje pod stalno zaščito in napore, ki jih takšno življenje prinese – od sosedov, ki so se pritoževali nad policijskimi sirenami, ljudi, ki so zapuščali restavracije, ko je vstopil, do popolne izgube intimnega življenja in zasebnosti. Kar pa – tako se zdi – najbolj zaznamuje celotno pripoved, pa tudi Falconejevo življenje, je neprestano soočanje s strahovi ob zavedanju lastne življenjske ogroženosti in vprašanje, kako s tem živeti. Skozi dialoge v besedilu je mogoče spoznati, da lastnega poguma ni gradil na odsotnosti strahu, temveč v obvladovanju in soočanju z njim. Kot je nekoč izjavil: »Zame ni pomembno ugotavljati, ali je nekoga strah ali ne, temveč znati sobivati z lastnim strahom in si ne dopustiti, da te le-ta pogojuje. To je pravi pogum. Drugače izgubi svoj pomen in postane neodgovornost« (Giovanni Falcone).
V romanu tako spoznamo človeka, ki je z delovanjem in neomajnostjo prispeval ne le k sistemskim spremembam, ampak tudi k novemu dojemanju organiziranega kriminala. Kot je prikazano skozi roman, njegova dediščina ni le v zakonih in sodbah, temveč v prepričanju, da je mafijo mogoče premagati.
Na koncu romana Saviano z izjemno natančnostjo popiše dogodek, ki ni pretresel le Italije, temveč ves svet – atentat na Falconeja leta 1992. Falconeja je namreč Cosa Nostra ubila 23. maja 1992 v atentatu na avtocesti blizu Palerma skupaj s soprogo Francesco Morvillo in tremi telesnimi stražarji. Poleg samega dogodka avtor oriše tudi širši pomen Falconejeve smrti in njen vpliv na boj proti mafiji. Gre za dogodek, ki je postal simbol neusmiljenega obračuna mafije z vsemi, ki so ji stali na poti in ki so jo upali resno izzvati, hkrati pa je tudi simbol Falconejeve neomajne predanosti v boju proti organiziranemu kriminalu.
Solo è il coraggio je tako poklon Giovanniju Falconeju in vsem, ki se borijo proti mafijskemu nasilju, korupciji in nepravičnosti v družbi. Čeprav je roman biografski, Saviano z romanesknim slogom bralcem približa številne nepoznane plati Falconovega življenja, kar presega klasično dokumentiranje zgodovinskih dejstev in prispeva k ohranjanju spomina na enega največjih borcev proti organiziranemu kriminalu v sodobnem svetu.
Mateja Sedmak, Znanstveno-raziskovalno središče Koper
Chimamanda Ngozi Adichie, Amerikanka. Založba Sanje, 2014. Prevod: Gabriela Babnik.
Kot sociologinja, katere raziskovalno zanimanje je osredotočeno na fenomene medkulturnosti in etničnosti, vsakič znova opažam, kako zelo so naš izobraževalni sistem, znanost, pogosto pa tudi umetnost in znotraj nje literatura, evropocentrični oziroma zahodnocentrični. Izbor avtorice Chimamande Ngozi Adichie oziroma njene knjige Amerikanka, ki ne sodi med »zahodna dela«, zato ni naključje.
Chimamanda Ngozi Adichie je nigerijska pisateljica rojena leta 1977. Je feministka in je osupljivo lepa. Njen slog oblačenja in ličenja med zahodno intelektualno in literarno elito zbujata nelagodje in eksotično fascinacijo. Biti feministka v zahodnem kontekstu pomeni namreč ujetost v točno določeno podobo. Sama ob tem zapiše: »Odločila sem se, da se za svojo ženstvenost ne bom več opravičevala. In hočem, da me spoštujejo v vsej moji ženskosti. Ker si to zaslužim. Rada imam politiko in zgodovino, najbolj vesela sem, kadar lahko temeljito razpravljam o idejah. Punčkasta sem. Z veseljem sem punčkasta.« Njen knjižni esej Vsi moramo biti feministi na Norveškem prejmejo osnovnošolci v dar, kot obvezno čtivo. Chimamamda je kljub ali prav zaradi svojega »nezahodnega« pristopa k velikim družbenim vprašanjem, svetovna zvezdnica. Chimamanda je avtorica, ki jo moraš imeti rad.
Bralke in bralce rubrike Med vrsticami bi tokrat rada napotila k branju romana Amerikanka (2014). Tako kot v svojih drugih delih Chimamanda tudi v Amerikanki izhaja iz svoje kulturne izkušnje, izkušnje Afričanke, natančneje Nigerijke, ki jo nadgradi z izkušnjo selitve v drugo kulturno okolje – Združene države Amerike. Amerikanka je delno avtobiografska zgodba, ki jo zaznamuje izkušnja podiplomskega študija avtorice v ameriškem kulturnem okolju.
Amerikanka je knjiga o različnih perspektivah, razumevanju kulture, rase, ljubezni, družbene ureditve, družbenih neenakosti in krivic, pa tudi solidarnosti in družbene povezanosti skozi oči globalnega juga. Je tudi knjiga o ljubezni med Ifemelo in Obinzejem. Ifemele, glavna junakinja, je predavateljica na Princetonu, ki med drugim piše blog o rasnih težavah skozi oči neameriške črnke. Chimamanda skozi pripoved življenja glavne junakinje Ifemelu, ki se iz Nigerije preseli v Ameriko, tenkočutno naslavlja vprašanja o tem, katera družbena ureditev je pravičnejša, v kateri je človek bolj srečen in v kateri ima ženska bolj enakopraven položaj? V navidezno svobodni in individualizirani Ameriki, v kateri so posamezniki otreseni spon družine in družbenih pričakovanj, ali v Nigeriji, kjer so tradicionalni spolni stereotipi in družinska ter družbena pričakovanja še vedno zelo prisotni?
V knjigi avtorica načenja vsa velika družbena vprašanja in nam zahodnim bralcem, družboslovkam in družboslovcem, ki o drugih kulturah in načinih življenja pogosto vemo (pre)malo, nežno razstira drugačne poglede in interpretacije. Chimamanda nas sooči z vprašanji, kaj vse lahko pomenijo priložnosti in revščina, ponos, odgovornost in pravičnost. Kaj pomeni biti ženska v Nigeriji in Ameriki? Kaj pomenijo spolne, razredne in rasne neenakosti v različnih kulturnih okoljih? Kaj pomeni biti afriška črnka v Ameriki in kako poteka boleča integracija temnopolte ženske v ameriškem kulturnem prostoru? Kako se v enem in drugem prostoru lotevajo blaženja socialnih stisk, kaj so meje (ne)sprejemljivega? Izpostavi slabosti in prednosti obeh, medsebojno tako neprimerljivih, družbenih ureditev.
V uvodu h knjigi avtorica zapiše, da je roman zapisala zaradi splošne ignorance, ki jo zahodnjaki gojimo do Afrike. Gre za tako imenovani odjebi roman, kot ga opredeli avtorica sama. Amerikanka je subtilna družbena kritika zahodnih vrednot in zahodnega občutka večvrednosti, ki razgali vso bedo individualizma in »self made identitete zahodnega človeka«. Chimamanda piše o temah, »o katerih drugi molčijo«. Piše lahkotno, skoraj božajoče, ne glede na težo tem, ki jih obravnava.
Januar 2025
Raewyn Connell, zaslužna profesorica na University of Sydney
Romani Martina Becka*
Eden izmed najbolj zanimivih žanrov popularne literature za sociologe je detektivka, ali širše, kriminalna zgodba. In zame je v tem zasičenem polju najbolj zanimiv niz desetih romanov, ki sta jih med leti 1965 in 1975 skupaj napisala Maj Sjöwall in Per Wahlöö, začenši z uspešnico Roseanna.
Dogajanje je večinoma postavljeno v Stockholm, z občasnimi ekskurzijami v druge dele Švedske in v eni knjigi, The Man Who Went Up in Smoke, v komunistično Madžarsko. Knjige pripovedujejo o primerih izmišljenega Nacionalnega oddelka za umore. Vsaka knjiga vključuje vsaj en umor, vendar umor ni vedno v središču zgodbe. Umori so postavljeni v kontekst »poškodovanih« ljudi, nasilnih ali izkoriščevalskih odnosov, odtujenih mladih, revščine in bolj rutinskih vrst kriminala, kot so preprodaja drog, kraja avtomobilov, izsiljevanje in trgovanje z orožjem. Skozi načine, kako so oblikovani liki in dogodki v zgodbah, se pravzaprav izrisujejo vzorci razrednih in spolnih razmerij v švedski družbi.
Zgodbe običajno spremljajo Martina Becka, vodjo oddelka za umore. Toda značilnost te serije knjig – za razliko od, denimo, Simenonovih zgodb o Maigretu – je, da je ta oddelek postavljen kot pravo delovno mesto. Skupina detektivov tako predstavlja stalne like, katerih življenja in medsebojni odnosi so del zgodbe in lahko predstavljajo tudi del problema, ki ga je treba rešiti. Poleg tega je ta enota postavljena v birokratski kontekst, s včasih napetimi odnosi z višjimi oblastmi.
In to je, presenetljivo, ključ do razumevanja vpliva knjig. Celotna serija nosi naslov »Zgodba o zločinu«, in ta »zločin« je političnega značaja. Gre za uničenje skupnostnega policijskega dela, nacionalno centralizacijo švedske policije in njeno preoblikovanje v oboroženo, skorajda paramilitarno enoto. Serija predstavlja vztrajno in močno kritiko policijskega dela, vključno z brutalnostjo, zlorabo moči (nepozabno opisano v knjigi Priskutnež), nekompetentnim vodenjem, vznikajočim fašizmom in počasnim, a uničujočim ločevanjem policije od ljudi, ki naj bi jim služila. Serija tako postane kritika naraščajoče konservativnosti socialnodemokratskega režima, ki je v tem času vladal na Švedskem.
Vse to zveni mračno, vendar te knjige niso depresivne. So živahne zgodbe z dobro razdelanimi liki, veliko humorja, realističnimi in dobro opisanimi prizorišči. Prevod verjetno nekoliko oslabi njihov vpliv, vendar sem jih vedno imela za knjige, ki jih je vredno ceniti – in se iz njih učiti.
* V slovenščino imamo prevedeno delo Priskutnež (1983), izdano pri Cankarjevi založbi in v prevodu Božidarja Pahorja.
Marjan Hočevar, Fakulteta za družbene vede UL
Pol Guasch, Napalm v srcu. Beletrina, 2024. Prevod: Veronika Rot.
Ob branju literarne fikcije imam včasih neprijeten občutek, da je moje delo odveč. Predstavljam si, da pri tem nisem osamljen. Seveda se literati in sociologi ukvarjamo z istimi stvarmi na različne načine in z drugimi sredstvi, to mi je jasno. Oni pripovedujejo in opisujejo, mi pojasnjujemo in dorečemo. Tako nekako. Toda dobra fikcija lahko izostri ali razširi pojasnjevalno moč zapletenih družbenih odnosov in pojavov, bolj kot teorija, raziskava ali verodostojno empirično gradivo. No, saj je po svoje logično. Postmodernisti bi rekli, da se pač težko privajam na vse bolj očitno prežemanje fikcije in družbene realnosti (subjektivnosti in objektivnosti, fizičnosti in navideznosti), pa če je ta pojav še tako problematičen. Vse je v zraku, negotovo, težko določljivo. Se je nekaj zgodilo, se dogaja sedaj ali se še bo? Pa tudi, je to dogajanje blizu ali daleč, kje sploh je?
V delu Napalm v srcu (Napalm al cor), katalonski mladenič Pol Guasch lirično in groteskno, pa vendar nazorno pokaže, da stvari lahko zares dojamemo v vseh njihovih razsežnostih šele takrat, ko smo o njih prisiljeni razmišljati abstraktno, ne da bi vedeli, kje in kdaj konkretno dogajanje poteka. Brez orientacije v prostoru (kraju, geografiji) in času (poteku, zgodovini) dogodkov ne moremo konkretizirati. Pisatelj se zaveda, da nas muči, saj domišljijo trošimo za iskanje časovno-prostorskih koordinat namesto za zgodbo in protagoniste. Vemo zgolj to, da je pripovedni epicenter širšega apokaliptičnega prizorišča (morda države, pokrajine) ruševina Tovarne in vas v gozdu, kjer z mamo živi mladi pripovedovalec, pisec pisem svojemu partnerju, ki živi v zapuščenem mestu. Najmanj 900 dni se odvijajo vojaški spopadi, podjarmljanje in okoljska katastrofa, čeprav o širših družbenih (političnih, zgodovinskih) razmerah in geografskih razsežnostih lahko le ugibamo. Obritoglavi vojak, begunci, pragmatična soseda in njena sestra s čudno obliko glave, rastlinje in živali nenavadnih oblik v bralcu vzbujajo kaotično domišljijo. Celo oddaljeno razmerje med ljubimcema je zapleteno. Glede na protagoniste vsaj treh generacij in njihove značaje, še posebej pripovedovalca zgodbe in njegove matere, ves čas slutimo, kako jih je zaznamovala družba, kako so bili ves čas utesnjeni, preganjani, potisnjeni ob rob. Še preden je prišlo do razdejanja.
Pripovedovalcu uspe, da postopoma opustimo misel na to, da se vse skupaj odvija točno nekje in v točno določenem obdobju ter se zavemo, da je dogajanje lahko kjerkoli in povsod, kmalu blizu nas ali pri nas. In v nas samih. Če odmislimo (literarne) podrobnosti, se izostri imaginacija ultimativnega (družbenega) problema – preživetja. Pred nami se z vsako stranjo izrisuje umetelno raziskovanje distopičnih nastavkov post-humane družbe, obrazov okoljskega uničenja, različnih obrazov totalitarizma in represij, razkroja družbene morale, strategij obstanka in pobegov od realnosti, denimo v utopično romantično ljubezen.
Boris Vezjak, Filozofska fakulteta UM
Urška Klakočar Zupančič, Sibilina sodba. Založba Primus, 2023.
Urška Klakočar Zupančič je aktualna predsednica državnega zbora, toda piše tudi zgodovinske romane. Po knjigi Gretin greh tudi v novejšem opisuje usodo ženske v patriarhalnem okolju 17. stoletja. V Sibilini sodbi, junakinja se pojavi že v prvem romanu, stopa pred nas oseba, ki beži pred kugo in lovci na čarovnice. Ker verjame v boga in ker je bog ljubezen, kroji pa tudi njeno usodo, je razrešitev njene sodbe lahko le v njej, sugerira avtorica. Skozi duh časa, posredovan iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, nam izriše podobo žensko, ki se sooča z moško dominanco in nato postane znanja polna zdravilka, a se ob tem realizira tudi kot ženska, hrepeneča po svobodni ljubezni. Kot pravi avtorica, je njen roman posvečen vsem »divjim ženskam z volčjo dušo« – vse so kot Sibile.
Moje zanimanje za roman se je deloma sprožilo metanivojsko: ali lahko njegovo prebiranje pomaga razrešiti dileme kritičnega družboslovca, ki spremlja politiko? Ker je Klakočar Zupančič prav to, prepoznavna političarka, je vprašanje takšno: nam morda skozi svoje literarno delo sporoča kaj več tudi o svoji osebni ideologiji, prezrcaljeni v javna stališča, zaradi česar lahko njeno umetniško ustvarjanje jemljemo v dopolnitev razumevanja najmanj takrat, ko analiziramo njena javna ravnanja in izjave, kadar se smiselno svetovonazorsko pokrijejo s temo romana? Majhen primer istega: je v romanu mogoče najti elemente njenega političnega boja, v katerem se zdi, da stavi na ženskost in kjer so končno njeni ženski čevlji postali ikonična prispodoba boja za pravice? Ali še: je občasen seksizem in antifeminizem v njenih javnih nastopih, kar je sicer v čistem neskladju s prvim, mogoče zaslediti in izluščiti že iz romana? Še precej širše od tega sega spraševanje, kakšen status ima lahko v družboslovni analizi literatura, ki jo ustvarijo politiki.
Predvsem bom štel za samoumevno, da moramo biti previdni pri presojah. Eno jo notranji svet avtorja z domišljijskimi situaciji vred, nekaj drugega je javna podoba, kjer ta uporablja bolj ali manj formalni diskurz. Primerjava obeh diskurzov z intenco, da bi lažje razumeli sistem vrednot in idejni svetovni nazor avtorja, ne more biti samoumevna. Morda lahko skozi izbiro zgodb, narativov, alegorij in simbolike dešifriramo skrite miselne vzorce, ki oblikujejo tudi avtoričino politično delovanje, toda roman je prejkone simbolično zaznamovan prostor za izražanje mnenj, vrednot in stališč, s katerimi ne moremo nujno pojasniti ideološke podstati njenega političnega udejstvovanja. Običajno to počnemo v obratni smeri: ko analiziramo umetnika, v razlago vpeljemo njegovo osebno doživljanje in življenjsko pot.
Bodimo še bolj konkretni skozi uporabo primerov. Če Klakočar Zupančič kot političarka občasno zagovarja seksizme, bi iz njenih opisov vulgarnih erotičnih scen v Sibilini sodbi, kjer so za ženske uporabljeni zaničevalni izrazi, težko sklepali, da ji je mačističen jezik všeč in ga je zato pripravljena osebno in tudi politično promovirati. Toda s tem se vračamo k osrednji dilemi obravnave. Kadar imamo opraviti s fikcijsko literaturo, bi naleteli na izrazito težavo, če bi jo uporabili kot merodajno in znanstveno vzdržno orodje za dekodiranje osebnega svetovnega nazora ali pristopa k družbenim vprašanjem. Toda nefikcijska oziroma stvarna literatura nam bo lahko večkrat v pomoč.
December 2024
Will Atkinson, University of Bristol
Chinua Achebe, Things Fall Apart. Penguin Classics, 2006.*
Za sociologa je ena izmed občudovanja vrednih moči fikcije to, da bralca prisili, da v ostrih in neposrednih izrazih vidi stvari z vidika nekoga, ki je popolnoma drugačen od njega samega; da ga izpostavi različnim vrstam človeških izkušenj, in da, posledično, spodbudi denaturalizacijo in postavi pod vprašaj bralčevo lastno perspektivo in izkušnje. To je, po besedah Pierra Bourdieuja, primer, kako bralca voditi k temu, da svet vidi skozi lečo drugačnega habitusa, drugačne dokse, ter s tem, kako v njem vzbuditi obliko praktične refleksivnosti.
Knjiga, ki je to najbolj nepozabno storila zame, je Things Fall Apart avtorja Chinue Achebeja. Bralec je najprej uveden v ambicije in prizadevanja protagonista, Okonkvoja, vpetega v konstelacijo vasi nekje v Nigeriji v 90. letih 19. stoletja, ki se zdi nedotaknjena s strani evropske kolonizacije. Vse ima smisel. Preostanek zgodbe sledi hitremu razpadanju tega sveta, ki ga prinaša kolonizacija, s perspektive Okonkvoja, in to z izjemno tragičnimi posledicami: šokantno uničenje doksičnega, neusmiljeno preurejanje hierarhij in vrednot, boji za osmišljevanje tega, kar se dogaja, radikalno napačni koraki človeka izven svojega mesta, in tako naprej. Zgodba je tako daleč od mojih lastnih izkušenj kot belega evropskega moškega, ki je zdaj postavljen v popolnoma novo luč, in vendar je tako nedvoumno človeška, da so se razlike in skupne značilnosti neizbrisno vtisnile vame.
Nato sem prebral še druge Achebejeve knjige o kolonialni Afriki, postavljene v bolj znani kontekst kolonialističnih časov, in sem v vseh užival, vendar pa, po moji izkušnji s Things Fall Apart, nobena ni imela enakega učinka kot prva knjiga.
* Knjiga je dostopna tudi v slovenščini, in sicer pod naslovom Razpad (2007), izdana pri Založbi */cf v prevodu Branka Avsenaka.
Tanja Rener, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani
Mariama Bâ, Dolgo dolgo pismo. Založba */cf, 2004. Prevod: Zoja Skušek.
Knjiga, o kateri tu pišem, ni moja najljubša knjiga, še med prvih deset, dvajset ali še več, je ne bi umestila. Se mi pa zdi pomembna.
Dolgo dolgo pismo (izvirnik v francoščini, 1979) je epistolarni skoraj avtobiografski roman senegalske pisateljice, socialistke in feministke Mariame Bâ (1929–1981); dogaja se v pokolonialni družbi, vpeti v trojno družbeno ozadje, tradicionalno afriško, islamsko in zahodno. To je zgodba o dveh ženskah, prijateljicah od otroštva, ki ju druži podoben življenjski potek in enako »izdajstvo«: moža obeh se namreč po dolgih letih zakona v drugo poročita, »vzameta si še eno ženo«. Obe tako hočeš nočeš postaneta »prvi ženi« in se morata odločiti, ali bosta sprejeli tako ureditev. Avtorica dolgega pisma vztraja v formalnem zakonu, z veliko odrekanja vzgaja svojih dvanajst otrok in se šele po smrti moža odloči, da bo »začela na novo«, druga z neverjetnim pogumom zapusti moža, se izobrazi v prevajalstvu, z otroki zapusti Senegal in poišče dobro službo v ZDA. In ves čas stoji ob strani prijateljici, ki ostaja.
Knjiga je v literarno-estetskem in političnem smislu pomembna tudi zato, ker ji je uspelo loviti občutljivo ravnotežje med obema; ni feministični politični pamflet in še manj zgolj prazna estetika. Je, nasprotno, angažirano branje in hkrati dobra literatura.
Da bi bolje razumeli, zakaj se mi zdi knjiga pomembna, je treba protagoniste malo bolje predstaviti; obe prijateljici in njuna moža so ljudje, ki so skupaj potovali po osebnem in zgodovinskem času. Skupaj so študirali, brali časopise in revije, ko se je Afrika zganila; razprave, v katerih so iskali pravo pot, so pretresale Zahodno Afriko. Bili so mladi in učinkoviti, izobraženi, s pahljačo idej, kaj vse je treba narediti zdaj, ko imajo končno neodvisnost: treba se je bilo otresti izročila, praznoverja in navad, ceniti raznovrstne civilizacije, a ne zanikati svoje, kultivirati svojo osebnost, si razširiti obzorja, uveljaviti pravico do izobrazbe, zdravja in dela za vse. Rasti skupaj z novo Afriko, ki naj bi povzdignila ženske. »Moje srce praznuje vsakič, ko se kakšna ženska izkaže, ker vem, kako negotovo je področje naših dosežkov, kako ogrožene so naše zmage; družbene omejitve so še zmeraj močne in moški egoizem se upira«, zapiše Bâ.
Obrnilo se je drugače, izdajstvo je dremalo kar v lastnem domu. Njuna moža, priletna poliginista, prvi pravnik, visok državni uradnik in hkrati pomemben sindikalist, drugi cenjen zdravnik, sta svoje izdajstvo pojasnjevala, niti ne opravičevala, z nagoni, s tradicijo in z verskimi običaji. Če lahko vzdržuješ več žena, jih le imej. Imeli so jih tudi, če jih niso mogli vzdrževati, ker je bil nagon močan in tradicija se je strinjala (Bog mu je namenil drugo ženo, on pri tem nima nič, so rekli).
Druge žene so bile značilna izbira: po petindvajsetih letih zakona si prvi »vzame« (so navednice sploh potrebne?) še ne polnoletno prijateljico in sošolko svoje hčere, ki ne skriva, da je to zakon, v katerega se spušča zaradi premoženja in družbenega napredovanja ne le sebe, ampak tudi svoje izvorne družine, kar pa starega ženina prav nič ne moti, da le ima novo veselje v letih, ko se zaobli trebuh in podvoji podbradek. Podobno se godi drugi prijateljici nekaj let prej, le da je vmešan še razredno-kastni element. Ker je prva žena iz skromne družine rokodelcev, tašča vzgoji drugo ženo iz lastnega, kraljevega rodu, kar doma in jo, komaj popubertetno, na pladnju ponudi svojemu sinu. Ta jo, ugleden, kultiviran, svetovljanski zdravnik kajpada vzame, ker bi familija sicer zamerila nevljudnost. A pustimo poligamijo ob strani, povejmo le, da je nastavljena na napačnem koncu: če bi bile družbe organizirane modro in racionalno, bi smele ob sedanji delitvi dela, če se pošalimo z Durkheimom, dopuščati le poliandrijo, da bi družbena reprodukcija, se pravi poleg rojevanja in vzgoje še gospodinjenje z vso paleto vseh drugih domačih opravil, bila nekoliko pravičneje razporejena.
Dolgo dolgo pismo je v resnici roman o ženskem prijateljstvu, o volere, kot se dolgemu, tesnemu prijateljstvu reče v jeziku joruba.
»Prijateljica, prijateljica, prijateljica. Trikrat sem te poklicala,« piše nekje Mariama Bâ. V jorubski oralni tradiciji takemu klicu rečejo iperi, kar pomeni klic, ki ga je treba jemati zelo resno, ritualno, skoraj religiozno. V tem primeru ponazarja žensko prijateljstvo, staro, trdno zavezo, ki je močnejša od ljubezni. Ferrante pred Ferrante.
P.S.
Dolgo dolgo pismo je prva knjiga, ki smo jo pri Založbi /*cf izdali v zbirki Kaif. Na hrbtni strani vseh knjig iz te zbirke je nepodpisano najlepše kratko besedilo, ki sem ga kdajkoli prebrala.
Igor Jurekovič, Filozofska fakulteta UL
Oisín McKenna, Evenings and Weekends. 4th Estate, 2024.
V hladnih zimskih dneh se prav rad spomnim julijskega branja knjižnega prvenca mladega irskega pisatelja Oisína McKenne. Govorim o romanu Evenings and Weekends, ki je letos izšel pri britanski založbi 4th Estate. V zgodbi, ki jo je britanski Guardian povzel kot »nežen portret sodobnega kvir Londona«, sledimo življenjem protagonistov nekega poletnega vikenda leta 2019. Gneča, vročina in lepljiv pot – ječanje Londona pod udarom vročinskega vala tvori primerno ozadje hektičnega življenja treh mladih odraslih. Najprej je tu tridesetletna Maggie, ki se je ob nosečnosti in neznosnosti najemniškega življenja v glavnem mestu s partnerjem Edom prisiljena preseliti v dolgočasno predmestje. Prepričana sta, da njuno plesnivo podnajemniško stanovanje ni primerno okolje niti za dojenčka, niti za Eda, ki s poslabšano astmo neumorno sopiha po taktih londonske gig ekonomije. Potem je tu še Phil, Maggiejin najboljši prijatelj, ki je iz predmestja pobegnil, saj je v Londonu prepoznal obljubo lažjega življenja za mladega geja. Phil se spopada s čustvi, ki jih goji do Keitha, s katerim skupaj z nekaj deset drugimi sostanovalci živita v urbanem hipsteraju zaskvotanega skladišča. Čeprav jim vsak čas grozi prisilna izselitev, je skladišče udobna alternativa najemniškemu trgu v mestu, ki ne pozna omejitev višine najemnin.
Da bi bila paleta socioloških tematik pestrejša, življenja protagonistov dopolnjuje še nekaj obstranskih, a nikakor zanemarljivih likov. Med njimi je Rosaleen, Philova mama, ki se po eni strani sooča z diagnozo terminalne faze raka, ki je na dan privlekla spomine na pokojno Pauline, ljubezen njenega mladostništva, ki je podlegla konservativnim pričakovanjem katoliške Irske, po drugi strani pa z generacijsko odtujenostjo od sinov. Kljub temu je negotovost življenja generacije, ki na pragu odraščanja hlasta za stabilnostjo, prevladujoči leitmotiv romana, ki pritiče sociološkim razpravam o tekoči moderni in družbi krize. McKenna s pomočjo generacije, katerih lahkotna brezskrbnost se zanesljivo pretaplja v surovo negotovost poznih dvajsetih, spretno izriše sociološke in politične variacije glavnega motiva, ne da bi zapadel v predvidljivo didaktičnost. To avtorju uspe s tankočutnim vživljanjem v perspektive raznovrstnih likov, skozi katere postanejo abstraktne sociološke tematike pristno doživete.
Na videz razpršene pripovedi pa McKenna spretno razpreda s pomočjo na nabrežje Temze nesrečno nasedlega kita (motiv so očitno navdihnili resnični dogodki leta 2019). Ali gre za prispodobo generacije, ki je obtičala na pragu odraslosti, ali pa napoved podnebnih sprememb, ki pretijo protagonistom v prihodnjih desetletjih, avtor prepušča presoji bralstva. Evenings and Weekends je tako prepričljiv generacijski krik zoper družbeno ravnodušnost, ki težave sodobnega odraščanja in osamosvajanja pripisuje individualni razvajenosti in jo posmehljivo folklorizira z govorom o nedoraslosti »mama hotelov«. Naj si bo gig ekonomija, tekoča moderna, življenje prikritih in razkritih skoraj-odraslih kvir likov, stanovanjska kriza ali izziv grajenja trajnih odnosov v družbi obče negotovosti, roman Evenings and Weekends vas niti pozimi ne bo pustil hladne.
November 2024
Ann Oakley, Social Research Institute, University College London
Doris Lessing, The Golden Notebook. Michael Joseph Ltd, 1962.*
Zlata beležnica od Doris Lessing, prvič objavljena leta 1962 in večkrat ponatisnjena ter prevedena, ni lahkotno branje. Gre za eksperimentalni roman s strukturo, ki od bralca zahteva nekaj truda. Anna Wulf je pisateljica, mati in politična radikalka, ki, ogrožena z živčnim zlomom, beleži svoje življenje v seriji beležnic. Črna beležnica je za njene izkušnje v nekdanji Rodeziji pred in med drugo svetovno vojno; rdeča je za njeno življenje kot članica Komunistične partije; rumena vsebuje avtobiografski roman; in modra beležnica je zapis Anninega osebnega življenja. Zlata beležnica iz naslova knjige je Annin poskus združiti vpoglede iz štirih beležnic, da bi ustvarila sintezo, ki smiselno povezala njeno življenje kot celoto in ji omogočila ponovno najti duševno ravnovesje.
Zlato beležnico sem prvič prebrala nekje v poznih šestdesetih letih, ko sem se kot mlada mati, ki se je trudila pisati in začeti sociološko kariero, osebno spoprijemala z nekaterimi dilemami Anne Wulf. V tistih letih so bile še druge, večinoma neleposlovne knjige, ki so imele podoben učinek: na primer The Feminine Mystique (1963) od Betty Friedan ali Women’s Two Roles (1956) od Alve Myrdal in Viole Klein. Bilo je izjemno najti to vrsto vzdržljive, tematske, analitične, privlačne, intenzivno politične in osebne pripovedi, ki jo je ponujala Zlata beležnica. To je knjiga, h kateri sem se večkrat vrnila. Občudujem jo zaradi njene nekoliko zahtevne in ambiciozne (a tudi igrive) strukture; najbolj pa jo cenim zaradi načina, kako prepleta velika politična vprašanja tistega časa s težavami, s katerimi se ženske srečujejo v svojih osebnih življenjih. V tem oziru je knjiga resnična utelesitev tega, kar je C. Wright Mills imenoval sociološka imaginacija v svoji knjigi z istim naslovom.
V izdaji romana iz leta 1972, Lessing čustveno piše o tem, kako je žensko gibanje prisvojilo Zlato beležnico kot nekakšno biblijo, in s tem povezano zavrnitvijo literarnega establišmenta, da bi njen roman jemal resno. Lekcija je, da avtorji nimajo nadzora nad tem, kako ljudje berejo njihova dela. To je nekaj, kar sem se naučila od nje. Oznaka besedila kot »feminističnega« danes ostaja utrujajoče pogosta strategija zavrnitve. Toda Lessing je očarljivo prizanesljiva glede težnje bralcev, da v knjigah najdejo stvari, ki jih njihove pisateljice ne vidijo. To kaže, pravi, da knjiga opravlja svoje delo: da nas spodbuja k razmišljanju, pomeni, da je knjiga še vedno živa in močna. Najboljše pisanje, bodisi fikcijsko ali ne, odpira raznoliko paleto razumevanj.
*Knjiga je dostopna tudi v slovenščini, in sicer pod naslovom Zlata beležnica (2005), izdana pri založbi Delo in v prevodu Staše Grahek.
Marko Ribać, Mirovni inštitut
Marguerite Yourcenar, Hadrijanovi spomini. Cankarjeva založba. Prevod: Saša Jerele.
Sodobna klasika belgijske pisateljice Marguerite Yourcenar je zasnovana takole: rimski cesar Hadrijan umira, zato svojemu posvojencu in nasledniku Marku Avreliju predaja svoje spomine; spomine kot pripoved o lastnem življenju, spomine kot pripoved, ki je hkrati spoved, in spomine kot zakladnico, polno najpomembnejših svetovnonazorskih načel. »Spomine« v šestih poglavjih (ki so jim pridani naslovi v latinščini) je Marguerite Yourcenar zasnovala kot prvoosebno avtobiografsko pripoved, zato imamo bralke_ci občutek, da beremo sodobni prevod (dejansko izgubljenega) poznoantičnega besedila. Roman nas zato skozi Hadrijanovo pripoved popelje vse od njegovega rojstva v španski provinci, razredne trajektorije v vrh rimske nomenklature, upravljanja imperija v skladu z načeli Pax Romana, do Hadrijanovega horizonta izginotja, ki ga ugleda(mo) tik pred smrtjo.
Avtorica stabilno, sekularno in miroljubno vladavino Hadrijana izrabi kot formo, v kateri pripovedno naracijo prebijajo pripovedovalčeve misli o ljubezni, o zmernosti, o oblikovanju sebstva, pa tudi o življenju, o laži, o ljudeh, o čudežih in o pragmatičnem nesmislu vojne. Roman v središče postavlja identiteto, ki jo sooblikuje ekstremno oblastno mesto – razkriva življenje človeka, ki vlada ljudem, ki odloča o usodah ljudi, in razkriva življenje človeka, ki na oblast pride z zaroto, ter s tem prepreči državljansko vojno. Razkriva življenje človeka, ki ga poskušajo odstraniti, ubiti, in ki mora ubijati ter dati ubiti. Vsak rimski cesar v skladu s svojo socializirano identiteto – vojak, filozof, norec itd. – na prestol prinese lastno predstavo o redu v državi. Vsak rimski cesar oblikuje svoje lastno oblastno mesto in pomaga oblikovati politično ureditev, ki jo upravlja.
Toda v izgradnji Hadrijanovega sveta nikakor ne gre za personalizacijo ali celo za psihologizacijo njegovih okoliščin. Mojstrovino Marguerite Yourcenar, kot vse najboljše svetovne romane, bogatijo ključni sociološki aksiomi in antinomije, vstavljeni na ključna mesta: »opazovanje z različnih gledišč«, pomen knjig kot konstrukcij in reprezentacij, ki nadgrajujejo fabrikacijo neposrednega opazovanja, biološka strukturiranost osebe, ki jo strukturirajo okoliščine, napetost med mislimi (namerami, željami, načrti) in dejanji. Zato se nam na mnogih mestih zazdi, da avtorica v poznoantično avtobiografsko pripoved dejansko vstavi univerzalno konstanto človeške izkušnje. Vsakdo, ki vodi veliko organizacijo, kolektiv ali politično skupnost, bi moral razumeti ključne poudarke Hadrijanovih spominov: zato, da bi razumel_a pogoje in omejitve hierarhiziranih oblastnih mest in zato, da bi razumel_a svet, ki ta oblastna mesta sooblikuje in presega. Še več, v resnem intelektualnem okolju brez študija Hadrijanovih spominov ne bi bilo mogoče zaključiti študija družboslovja in humanistike. Gre namreč za interdisciplinarno knjigo, ki v sebi združuje temeljne premise (velikanov in velikank) filozofije, sociologije, zgodovine, politologije, umetnosti, poezije in leposlovja.
Ana Jagodic, Fakulteta za družbene vede UL
Slavenka Drakulić, Nevidna ženska in druge zgodbe. Beletrina, 2023. Prevod: Mateja Komel Snoj.
Zbirka šestnajstih kratkih zgodb Slavenke Drakulić je posvečena v leposlovju redkeje tematiziranim vidikom starosti in staranja – avtorica se v intimnih pripovedih posveča (ženskemu) telesu, njegovemu staranju in »izginjanju«. Zbirko tako uokviri prva zgodba o nevidnosti: »Zdi se mi, da odkrivam novo razsežnost obstajanja. Obstajam in hkrati ne obstajam, ker vse bolj … bledim. Morda v družbi obstaja navada, ki ne dovoljuje, da bi starejšim ženskam rekli, da se pravzaprav spreminjajo v steklo?« (str. 12–13).
Kratke zgodbe obravnavajo raznolike razsežnosti iste teme. Govorijo o medosebnih oziroma družinskih odnosih, naslavljajo minljivost, osamljenost, strahove, povezane z boleznijo in izgubo dostojanstva, smrt in bolečine ob izgubi. Več zgodb tematizira odnose s starši, med njimi Nedelja je tiha in siva, ki skozi izbrane izkušnje in spomine kompleksnega odnosa med materjo in hčerjo izpostavlja tudi soočanje z osebnimi mejami ob povečanih skrbstvenih in emocionalnih potrebah bližnjih: »Prestrašila sem se, ker sem v tistem trenutku v njej videla sebe, skrčen in zgrbančen posnetek nje. Spoznala sem, da je starost nalezljiva« (str. 39). Dalje se več zgodb dotika partnerskih odnosov, tudi zgodba Hlače na razprodaji, ki je pripoved o odnosu do starejših in njihovih teles, ter zgodba Jabolčno pecivo, ki opisuje odnos starejše ženske z mlajšim moškim ter njen kritični pogled na lastno telo.
Zgodbe tematizirajo nemoč in strahove ob pešanju fizičnih in kognitivnih sposobnosti. To ni nič opisuje izgubo spomina, Kava nima več enakega okusa pa govori o doživljanju življenja z osebo z demenco ter o osamljenosti po partnerjevi smrti. Kratek zimski sprehod opisuje stiske ob spoprijemanju z inkontinenco in s strahom pred izgubo osebnega dostojanstva: »Od zdaj bo živela v negotovosti. Kateri del telesa je naslednji na vrsti? Vaše srce je zdravo, ji je pred kratkim rekel zdravnik. Zdaj to zveni kot obsodba na dolgotrajna ponižanja« (str. 123).
Zgodbe so pretresljive, avtoričine poglede na staranje in minljivost pa zaznamuje tudi osebna izkušnja kronične bolezni. V ospredju pripovedi so individualne izkušnje, katerih splošnost pa avtorica podčrta tudi s tem, da svojih likov ne poimenuje. Izbrani dogodki v njihovih življenjih usmerjajo premislek k sociološkim temam. Delo skozi raznovrstne vidike celovito naslavlja odnos do starosti in staranja ter do žensk in ženskega telesa v družbi, ki idealizira mladost in produktivnost.
Oktober 2024
Ruth Wodak, zaslužna profesorica na Lancester University
Paul Lynch, Prophet song. Oneworld Publications, 2023.
Lynchov roman, Prophet song (Prerokova pesem), je leta 2023 prejel nagrado Booker. Po besedah Lyncha je bila zgodba romana navdihnjena s sirsko državljansko vojno in stisko tistih, ki so iskali zatočišče pred uničenjem in smrtjo v Siriji. V intervjuju je Lynch povedal, da ga je še posebej vznemirilo dejstvo, da je Zahod omalovaževal potrebe beguncev – in jim v mnogih primerih tudi zavrnil vstop.
Po mojem mnenju pa zgodba ne namiguje le na nedavne stiske beguncev; Lynchova knjiga sledi vzponu avtoritarnosti – kako se lahko svet nenadoma spremeni iz enega v drug dan, iz svobode v strah, iz strahu v izključenost, obtožbe, mučenje in smrt. Edina možnost, ki ostane, je pobegniti, zapustiti vse in upati, da se doseže varnost, tj. da bodo druge države odprle svoje meje. Knjiga poleg tega prispeva k pomembnim uvidom z ozirom na politike spolov – mati, ki poskuša zaščititi svojo družino, moža in otroke. Nenadoma je izključena iz svojega delovnega mesta (Elish je znanstvenica) in dejansko potisnjena nazaj v tradicionalne ženske vloge: hraniti otroke, čakati na vrnitev moža. Čakati na informacije, ki ne pridejo; čakati na svobodo, zanjo samo in za njeno družino. Naraščajoče omejitve prostora in tema »čakanja« sta pomembni temi skozi celotno knjigo. Elishin oče in njena sestra (ki sicer živi v Kanadi) jo opozarjata, naj zapusti državo; vendar vztraja pri čakanju na svojega moža in zamudi pravi trenutek za odhod iz države. Podobni podrobni opisi vzpona avtoritarnosti in politik izključevanja so že napisani o nacizmu (Victor Kemperer) in stalinizmu (Alex Weissberg, Arthur Koestler).
Zgodba v Prophet song se osredotoča na družino Stack, ki živi na Irskem v sodobnem času, ko država pada v totalitarizem. Nihče ne ve natančno, kaj je povzročilo ta zdrs. Zdi se, da se izključevanje začne pri vseh tistih, ki zavzemajo kritična stališča do vladnih politik, zlasti pri sindikalistih. Toda počasi so ogroženi vsi, moški in ženske, mladi in stari; »državna moč« deluje s in instrumentalizira politiko strahu.
Anja Zalta, Filozofska fakulteta UL
Arundhati Roy, Azadi: Svoboda, fašizem, književnost. Založba *cf. Prevod: Ana Kralj, Irena Duša Draž.
Po krajšem razmisleku, o katerem delu želim napisati nekaj vrstic, mi je postalo jasno, da želim opozoriti na Azadi, v slovenščino prevedene eseje avtorice Arundhati Roy. Njena druga dela, predvsem oba v slovenščino prevedena romana Bog majhnih stvari, za katerega je prejela nagrado Booker, ter Ministrstvo za najvišjo srečo, pa tudi njena esejistična avtobiografija My Seditious Heart, so me našla v različnih življenjskih obdobjih in situacijah, od presedanja na azijskih vlakih do trpljenja v koronski izolaciji.
V vseh teh situacijah so me pretresla in prisolila zaušnico mehkužnosti in samopomilovanju. Arundhati Roy s svojimi eseji ostaja na seznamu nezaželenih in preganjanih indijskih intelektualcev v času lomastenja hindujskega nacionalizma pod taktirko indijskega premierja Modija in njegove stranke BJP (Bharatya Janata Party, Indijske ljudske stranke). Ta »hinduizem na steroidih«, ki se odkrito spogleduje s fašizmom (med drugim je Hitler poleg Modija na naslovnici indijskega šolskega učbenika o velikih svetovnih voditeljih), na podlagi novega zakona o državljanstvu prebira ljudi na legitimne in nelegitimne državljane, izvaja pogrome nad muslimani, pretepa študente in aktiviste ter zapira odvetnike in novinarje.
Vzklik množičnih protestov, Azadi! Svoboda!, je v indijskem kontekstu poziv k sekularni republiki in k svobodi od revščine, lakote, patriarhata, zatiranja in kastnega sistema. Prav vprašanje kastnega sistema me je preko njenih del izrazito nagovorilo. Kot pravi avtorica, je kasta motor, ki poganja skoraj vse vidike sodobne indijske družbe, a vendar ostaja slepa pega za mnoge pisatelje, filozofe, sociologe, zgodovinarje, ki so na podlagi kulturnega relativizma in/ali fascinacije s hindujskimi praksami zunaj indijskega konteksta, kasto spremenili v opombo pod črto.
Pristop avtorice pri obravnavi kastne problematike je zame izjemen. Ne gre (le) za strokovne razlage mitoloških in (arijsko-) rasističnih izvorov kast (varn oziroma barv, saj barva kože prvotno definira kastne strukture, svetlejša kot je koža, višja je kasta), in njenih prenosov v indijsko ideologijo skrajne desnice (hindutva). Arundhati Roy se tudi pred to vrsto fašizma bori s književnostjo. Osebe njenih romanov, nekatere od njih najdemo tudi v zbirki esejev Azadi, so večinoma iz nižjih kast ali celo zunaj kaste. Srečamo jih na najbolj nenavadnih krajih, kjer jim je še dovoljeno živeti. Tam ustvarjajo osupljive dimenzije lepote in ljubezni, ki bodo preživele krutost, novice in statistike.
Dve zgodbi, ki sta se me posebej dotaknili. Prva zaživi na pokopališču, ko se Andžum, ki preživi Gudžeratski pogrom nad muslimani leta 2002, po vrnitvi iz begunskega taborišča zateče na pokopališče in tam svoje bivališče spremeni v gostišče Džanat (iz arabske janna, vrt ali raj). Gostišče se ponaša z zelenjavnim vrtom in celo z majhnim plavalnim bazenom (brez vode, a to je drugotnega pomena), predvsem pa se Andžum sama odloči, koga bo sprejela v svojem gostišču ali pokopala na svojem pokopališču. Med grobovi vznika življenje in plete usode ljudi, označene za nedotakljive ali izven kaste, katerih glasov brez Arundhati Roy ne bi nikoli slišali. Nekdo zna iz bankovcev majhne vrednosti, prepognjenih v drobne ptičke, izdelovati poročne venčke, medtem ko Andžum s svojim prijateljem, rojenim v družini dalitskih usnjarjev, pije čaj in opazuje kroženje papirnatih zmajev na nebu. Druga zgodba. Oče Musa, ki izgubi svojo petletno hči Džebin med streljanjem varnostnih sil na sprevod neoboroženih ljudi v Kašmirju, svoji hčerki napiše pismo in ji opiše njen pogreb. Piše ji o sto tisoč pogrebcev, ki so kakor sneg pokrili pokrajino, o kašmirskem jelenu, ki jih je gledal iz gozda, in o lebduhih, ki so krožili po nebu, in vse to nadzirali.
Lepota v detajlih, moč ranljivosti, ljubezen proti cunamiju fašistične blaznosti. Ali, če parafraziram avtorico, iskati življenje na najbolj žalostnih krajih, zasledovati lepoto in njena skrivališča, predvsem pa nikoli gledati vstran in nikoli pozabiti.
Jure Skubic, Filozofska fakulteta UL
Dan Morain, Kamala Harris: Biografija prve temnopolte podpredsednice ZDA. UČILA International, 2021. Prevod: Slavica Jesenovec Petrović.
Letošnja jesen bo za mnoge od nas zagotovo izjemno zanimiva. Pa ne zaradi notranjepolitičnih tem, ki vsakodnevno sejejo dvom v domačo politiko in so »zanimive« le določenemu delu od dobrih dva milijona prebivalcev, pač pa zaradi predsedniških volitev v ZDA, ki jih vsaka štiri leta spremlja praktično ves svet. Čeprav se je v začetku poletja z atentatom na Donalda Trumpa nakazovala njegova gladka zmaga, pa je odstop Joeja Bidna iz predsedniške tekme in vstop Kamale Harris vanjo dodobra premešal karte in se, ne glede na končni izid, za vedno zapisal v politično zgodovino ZDA.
Ravno v luči tega je knjiga Kamala Harris: Biografija prve temnopolte predsednice ZDA moje priporočilo za letošnje jesensko branje. Knjiga je delo biografskega pisatelja, ameriškega novinarja in raziskovalca Dana Moraina, ki že več kot štirideset let piše predvsem o kalifornijski politiki in zadevah, povezanih s pravosodjem. Na več mestih malce ponesrečen prevod dela Kamala’s Way: The Historic Journey to the White House, ki v izvirniku že z naslovom poudari, da je šlo za zgodovinsko potovanje znotraj kalifornijske in ameriške politike, na 300 straneh popiše vzpone in padce, s katerimi se je v svojem življenju spopadala Kamala Harris. Morain opiše, kako se je hči priseljencev iz Indije, ki se za dobršen del svojega sprva odvetniškega in tožilskega, kasneje pa političnega uspeha lahko zahvali svoji mami (kar je v knjigi tudi jasno izpostavljeno), znašla znotraj izjemno segregirane kalifornijske politike in družbe na splošno.
Avtor, ki je natančno opazoval politični vzpon Kamale Harris, nas bralce najprej popelje skozi Kamalino otroštvo, šolanje na Howardovi univerzi, njeno kariero okrožne tožilke v San Franciscu, drzne podpore takrat manj poznanemu Baracku Obami v njegovi predsedniški tekmi ter izpostavi njen trud, da je postala članica ameriškega senata. Hkrati prikaže njen neuspel poskus v tekmi za predsedniško mesto ter kampanjo, s katero je postala prva temnopolta podpredsednica ZDA. Poleg tega pa Morain zgodbo istočasno prepleta z opisom Kamalinih vrednot, prioritet, osebnega in družinskega življenja, ter izpostavi tveganja in pogumne poteze, ki jih je naredila, da se je zavihtela, zaenkrat še, pod sam vrh ameriške politike.
Pred osmimi leti smo se ob kandidaturi Hillary Clinton verjetno vsi spraševali, ali je prišel čas, da mesto ameriške predsednice prvič v zgodovini države, ki naj bi veljala za zibelko demokracije, zasede ženska. Enako vprašanje se poraja letos in nekaterim je odgovor jasen že nekaj časa. Ali sta za predsednico zreli tudi ameriška politika in družba, pa bo potrebno počakati do 5. novembra.
September 2024
Adriana Zaharijević, Institute for Philosophy and Social Theory, University of Belgrade
Eric Hobsbawm, Interesting Times: A Twentieth Century Life. Abacus, 2003.1
Kje so meje, ki delijo splošno zgodovino in lastno zgodbo? Ali smo kdaj samo zasebne osebe? Ali bi bilo mogoče pripovedovati zgodbo o svojem življenju – s strani kogarkoli, tistih, ki imajo veščine za to, in tistih, ki jih niso pridobili – skozi življenje neke dobe? Eric Hobsbawm nikakor ni kdorkoli, temveč eden najbolj cenjenih zgodovinarjev vseh časov. Tako človek pričakuje nekaj zgodovine – celo zelo dobre zgodovine –, ko se loti njegovih Zanimivih časov. Kar najdemo, je popolna potopitev človeka s časom, določena enost z obdobjem: z obdobjem, ki sicer nosi ime »čas skrajnosti«. V tej knjigi ni odstiranja tančic: dejstvo, da je bil Hobsbawm navdušen poslušalec jazza, je na primer enostavno razbrati iz njegove splošne bibliografije. V Zanimivih časih ni zanimiv noben zasebni škandal: biti rojen na začetku dobe katastrofe in živeti skozi njo, pa tudi skozi zlato dobo, ki je sledila, in njen zemeljski plaz – kakor je 20. stoletje strukturirano v Času skrajnosti – je bilo samo po sebi zanimivo. Doba sama po sebi je bila dovolj škandalozna, če vemo, kako povedati to zgodbo. Hobsbawm je.
Najbolj zasebno, kar izvemo o pripovedovalcu te avtobiografije, se nanaša na strast – politično strast, natančneje, ki se, znova, izkaže za »enega velikih demonov 20. stoletja« (str. 132). Komunizem, pravi Hobsbawm, je bil bistveni izraz te strasti. Njegov čas od mladega hrepenečega moškega do starega modreca, ki razglasi smrt komunizma – in politične strasti – je tudi čas te knjige. In čeprav se noben zgodovinar, vreden svojega imena, ne približa futurologu, skozi celotno knjigo odmeva vprašanje: »Ali more človeštvo preživeti brez ideala svobode in pravičnosti ali brez tistih, ki temu idealu posvetijo življenje? Ali morda celo brez spomina na tiste, ki so to storili v 20. stoletju?« (str. 164).
Globoko v dvajsetih letih 21. stoletja, v našem času, ki ni ne zlata doba niti (še) ne doba katastrofe, a je vseeno zanimiv, se moramo vprašati, koliko se še spominjamo teh časov. V trenutku, ko je skrajna desnica po svetu v porastu, se moramo ustaviti in razmisliti o Hobsbawmanovi razsodbi iz leta 1990, ko je trdil, da so se »kapitalizem in bogati, za zdaj, nehali bati« (str. 296). Ali ni to danes enako res, kot je bilo pred več kot tremi desetletji? Ne samo, da se ne bojijo, ampak zdaj želijo uničiti poganjke 1960-ih – ko je bilo na kocki »uničenje tradicionalnih vzorcev medčloveških odnosov in osebnega vedenja v obstoječi družbi« (str. 267) –, pomen katerih je Hobsbawm, kot je pripoznal, takrat napačno ocenil. Če nam je mar za svobodo in pravičnost in se še vedno želimo spomniti časa, ki je gojil močno strast do njiju, potem je ta knjiga obvezno branje. Je pričevanje akterja, delovanja in spreminjajoče se strukture, v katerem se strasti in demoni, zasebni in javni, sesujejo v eno.
1 Delo je dostopno tudi v slovenščini, gl. Zanimivi časi: moje doživetje 20. stoletja (2004), v prevodu Rape Šuklje in izdano pri Založbi Sophia.
Metka Mencin, Fakulteta za družbene vede UL
Claudine Dumont, Anabioza. Beograd: Dereta, 2016.
Pred leti me je v eni od beograjskih knjigarn, celo v nedeljo odprtih tam nekje do 22-ih, z naslovnico in naslovom pritegnila tanka siva knjižica. Anabioza. Zaustavitev življenjskih procesov … stanje, ki ni ne življenje ne smrt … Distopija? Boj s tesnobo in strahom pred tem, da je realnost še hujša, kot si človek upa priznati? Pisateljičino ime, Claudine Dumont, mi ni povedalo ničesar. Knjižico sem kupila in v bližnji kavarni prebrala nekaj strani. Bilo mi je jasno, da bo branje težko prekiniti.
Glavni lik Emma, ženska v tridesetih, prekrhka za življenje, kot pravi sama, ne more zaspati brez alkohola, pravzaprav ne more več živeti brez njega. Alkohol jo varuje pred razmišljanjem, pred praznino. Neke noči pa se zgodi nekaj, kar spominja na Kafkov Proces. Prebujenje v moro. V sobi se namreč pojavita v črno oblečena zamaskirana oborožena človeka. Da vse skupaj ni zgolj alkoholna halucinacija, Emmo prepriča bolečina, ki jo z grobimi prijemi povzročata ugrabitelja. Od tu se roman lahko bere kot psihološki triler. Lahko pa se bere tudi drugče. Kot aluzijo na vseprisotnost nevidne oblasti in vlogo psi-znanosti, kot jih poimenuje Foucault, v njej. Lahko se ga bere kot zagovor pravega, tragičnega upanja, ki se, kot pravi Eagelton, rojeva v najtežjih, na prvi pogled brezizhodnih okoliščinah, in odpira poti tam, kjer se zdi, da so neprodušno zaprte. Upanje, ki sproži delovanje, čeprav veš, da uspeh ni nič verjetnejši od neuspeha.
Emma se v prazni betonski sobi brez oken, osvetljeni z belo umetno svetlobo, sprašuje, zakaj so ugrabili prav njo, nepomembno, nevidno bitje, ki ga nihče ne bo pogrešal, saj nima prijateljev in z družino skorajda ne stikov. Kaj pa, če prav zato? Kakorkoli, v tem praznem hladnem prostoru mora preživeti. Nekdo sicer poskrbi za osnovno preživetje, a Emma ne ve, ne kdo ne kdaj. V nekem trenutku, ni jasno, koliko časa je minilo, ker ni ničesar, po čemer bi lahko merila čas, se poleg nje znajde mlad moški, Julian. Sčasoma premagata globoko nezaupljivost in začneta skupni boj za pobeg, vztrajata, čeprav se vse, kar se zdi izhod, sprevrača v novo past. Jasno jima je, da gre za skrbno nadzorovan eksperiment, ne moreta pa ugotoviti njegovega namena. Ta njun boj je boj z nevidnimi eksperimentatorji, z njihovimi nejasnimi nameni, z nadzorovanjem (kamera je skrita v luči oziroma poleg nje), z negotovostjo.
Vse skupaj vsaj malo spominja na spoprijem gospoda K. z nevidno oblastjo v Kafkovem Procesu, precej bolj pa na Zimbardov eksperiment z zaporniki iz sredine šestdesetih prejšnjega stoletja, eksperiment, ki poleg Milgramovih eksperimentov poslušnosti še danes navdušuje številne družboslovke in družboslovce. Kot da ne opazijo, kako sta zlorabila udeleženke in udeležence eksperimentov. V imenu znanosti. Za nikakršno spoznavno vrednost. Kar seveda ni stvar preteklosti, v obdobju množenja bulšihtov mogoče celo prej pravilo kot izjema. Anabioza je roman o zlorabi moči, ne glede na namen tistih, ki jo zlorabljajo. Je roman o njihovem voajerizmu. Je pa tudi zgodba o tem, kako brez upanja in zaupanja ni delovanja in s tem nobene možnosti izhoda.
Srečo Dragoš, Fakulteta za socialno delo UL
Ivan Cankar, Konec (Podobe iz sanj). Ljubljana: Nova knjižnica 1, 1917.
V času ponovne vojne v Evropi in genocida v njeni bližini sem spet vzel v roke Konec, zadnjo črtico v zadnji Cankarjevi knjigi Podobe iz sanj, ki združuje 30 črtic na temo prve svetovne vojne. Besedilo Konca je dolgo zgolj štiri strani in deluje kot epilog k omenjeni knjigi in svetovni moriji, po svoje pa je Konec tudi epilog k pisateljevemu življenju, saj par mesecev kasneje Cankar umre.
Brez trohice pretiravanja lahko rečem, da sem vedno znova, ko preberem ta Konec, zgrožen in jezen – ne nad Cankarjem, ampak nad tem, kar smo naredili iz njega. Kajti na koncu tega kratkega besedila najdemo tisto geslo, ki je kasneje postalo domobransko – »Mati, Domovina, Bog« – danes pa je že kar ponarodelo kot del vseslovenske nacionalne mitologije in celotne evropske desnice. Kako je prišlo do tega? Kaj je Cankar s to parolo hotel povedati?
Naj na kratko, v petih alinejah, povzamem opis tega nesrečnega Konca. Vsebina gre takole:
Cankarja obišče sama Smrt. Prestrašeni Cankar ji postreže s čajem in čaka, da kaj reče, nakar ga Smrt res nagovori. Najprej mu očita, da je bil v tej vojni Cankar egoist, namesto da bi videl v vseh teh žrtvah neko višjo idejo, potem pa mu Smrt zastavi vprašanje o smislu življenja (»čemú si živel, človek, kómu živiš? Povej mi zdaj, ob tej uri, ki je ura sodbe …«, str. 164).
Cankar najprej izdavi: »Mati!« Smrt ob tem odgovoru še trzne ne in samo bolšči vanj in čaka.
Potem Cankar v bolečini reče: »Domovina!« Smrt še vedno nič.
Končno Cankar »v grozi in bolesti« poizkusi še tretjič in reče: »Bog!«.
Takoj za tem, ko Cankar izreče zgornjo besedo, pa doda tole: »V tistem hipu, ob tisti besedi sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolezni.« In takoj ko se Cankar zbudi iz te nočne more, zagleda ob sebi neko žensko, ki ga drži za roko in se mu smehlja kot »otroku, ki je ozdravel.« Sicer ne vemo, kdo je bila ta ženska (negovalka, medicinska sestra, prijateljica?), vemo pa, kako ji je ime. Cankar zapiše: »Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen« (str. 165).
Kaj je torej z geslom, »Mati, Domovina, Bog« – je res to tisti smisel življenja, ki da ga je Cankar odkril tik pred smrtjo? Je to končen povratek Cankarja, nihilista, h krščanstvu? Ali je res, kot piše akademik Janko Kos, da »V Koncu, v katerem nad življenjem v vsakem smislu gospodari Smrt, Cankar na vrh človekove izkušnje postavi trojico vrhovnih načel življenja … to so Mati, Domovina in Bog« (v Vodniku po razstavi ob stoletnici Cankarjeve smrti, 2018, str. 60). Enako drugi cankarolog, akademik France Bernik (Ivan Cankar, 1987, str. 244-245). Enako domobranci, enako katoliška cerkev (Radio Ognjišče: »Poslanstvo Cankarjeve umetnosti: Mati, Domovina, Bog«, 30.12.2018). Enako tudi večina ostalih cankarologov, ki se jih je po mojem štetju doslej nabralo najmanj 51 (mednje štejem vsakogar, ki je o Cankarju objavili vsaj eno strokovno knjigo). Kako je možno, da po več kot sto letih nobenemu ne pade na pamet, da je mogoče ravno obratno? Halo? Cankar ni glorificiral omenjene parole, pač pa je trojico »Mati – Domovina – Bog« izdavil v nočni mori. Takoj ko se je zbudil iz nje, pa je videl, da so to napačna, blodna gesla, prav tista, v imenu katerih je Smrt kosila na bojiščih prve svetovne vojne. Pravi odgovor o smislu življenja je po Cankarju ravno obraten: Življenje, Mladost, Ljubezen.
Tu ne gre za različna možna branja, izpeljave, kontekstualizacije. Tu gre za prevaro. Cankar razkrinka blodnjavo, smrtonosno geslo in ga nadomesti z boljšim, slovenska nacija pa mu pripiše, da je afirmiral tisto geslo, ki ga je obsodil.
Že Cankarjev sodobnik, Durkheim, je opozoril, da socialna dejstva niso samo materialna (npr. birokracija, pravo), pač pa tudi nematerialna, npr. kultura in ideologija. In če ta dejstva Slovenci sprevračamo na glavo že sto let, jih bomo verjetno še naslednjih sto.
Julij 2024
Roman Kuhar, Filozofska fakulteta UL
Éduard Louis, Kdo mi je ubil očeta. Založba *cf., 2024.
Za kakšen prijeten poletni večer priporočam knjigo Éduarda Louisa »Kdo mi je ubil očeta«, ki je letos izšla pri založbi *cf. v odličnem prevodu Iztoka Ilca. To je branje za en večer, po možnosti ob kozarcu vina in s pogledom na sončni zahod. Ta podoba bo dober kontrast zgodbi, ki jo – s časovnimi preskoki in kratkimi, včasih zgolj nekajstavčnimi spomini – pripoveduje Éduard o svojem očetu. Izhodišče je pričakovano: Éduard je kot gej odraščal ob zapovedih tradicionalne moškosti, ki so njegovemu očetu preprečevale, da bi svojemu sinu, ki ga je vedno znova spominjal, kako daleč (in kako neresničen) je ideal »prave moškosti«, povedal, da ga ima rad. Zgodba bi se od tu lahko odvijala v običajni smeri uničenega družinskega življenja, travm in obtoževanj, če ne bi sin na koncu stopil na očetovo stran, pogledal prek družbenih normativov uničujoče moškosti, v zgodbo vpeljal razredno vprašanje in z neposrednostjo, ki povzroči kurjo kožo, razgalil, kdo vse je ubil njegovega očeta.
Zakaj nekaj tako temnega priporočam za branje ob poletnih sončnih zahodih? Zato, ker tole pišem dan po neuspelem atentatu na Donalda Trumpa, ki je s tem zagotovo zmagal na ameriških volitvah, njegove politike – tako zelo podobne tem, ki so ubile Éduardovega očeta – pa bodo imele vpliv na celoten svet. To jesen nas zato čaka veliko kritičnega dela in smiselno je, da se nanj pripravimo že poleti.
Priporočila za poletno branje:
Jeffrey Weeks, Between Worlds: A Queer Boy From the Valleys. Partiah, 2021.
Tom Crewe, The New Life. Vintage, 2024.
Miriam Margolyes, This Much is True. John Murray Publishers, 2021.
Veronika Tašner, Pedagoška fakulteta UL
Marlon James, Moon Witch, Spider King. Penguin Books Ltd, 2023.
Zadnji dve poletji sem prosti čas preživljala v družbi dveh silno obsežnih (skupaj več kot tisoč strani), a neizmerno kratkočasnih knjig, ki sta me posrkali v svoj magični svet tako globoko in močno kot že dolgo nobena knjiga. Številni liki so postali moji novi poletni prijatelji in prijateljice, od katerih sem se težko poslovila. Čeprav sta knjigi povezani, gre za prva dela trilogije »meča in magije« v nastajanju, ki nosi naslov Temna zevzda (Dark Star), je knjigi mogoče brati nepovezano, saj sta zgodbi nelinearni. V njiju Marlon James, po osvojenem Bookerju, prepričljivo in očitno brez kreativne blokade, prikaže inovativno fantazijsko zgodbo, zapisano v nenavadnem, včasih težko razumljivem, zgoščenem jamajškem jeziku/dialektu, ki odlično posnema pripovedovalske veščine afriške tradicije in se obilno napaja iz taiste mitologije.
Liki so tako številčni in raznoimeni, da je težko slediti njihovim zgodbam in transformacijam, če nisi zares z glavo v knjigi. In čeprav bi kdo zamahnil z roko, češ še ena fantazijska književnost po vzoru Tolkiena, je treba opozoriti, da je Jamesova drugačna, saj se napaja iz nam manj znanih afriških legend, zaradi jamajško inspiriranega jezika in edinstvenega sloga pisanja pa deluje surovo sveže in še nevideno. Naphana je z nasiljem, spolnostjo, ljubeznijo, humorjem in sociološkimi temami – od boja za družbeno moč, razmerji med spoli, spolnega nasilja nad moškimi, ženskami in otroki, patriarhalnosti in antipatriarhalnosti, fluidnosti (spolnih) idnetitet, spolnih izrazov, pomena imen in poimenovanj … Kljub temu, da me je James najprej navdušil z likoma Črnega panterja in Rdečega volka, mi je v prvem delu trilogije manjkalo dobro razdelanih ženskih likov. Moram priznati, da mi v prvem delu čarovnica ni bila ravno simpatična. In kot da je avtor slišal mojo kritiko, v drugi knjigi postreže z zgodbo brezimne deklice in njenega formiranja v mogočno, nepozabno Moon Witch, ki v prvem delu deluje antagonistično.
V delu druge knjige gre namreč za prikaz zgodbe prve, ki pa je tokrat prikazana skozi oči protagonistke. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, da je to videnje precej drugačno od tistega, ki ga predstavi naslovni lik, Rdeči volk, v prvi knjigi. Čeprav toplo priporočam branje obeh, je druga moja favoritka. Zgodba o ženski brez imena, ki to ni, je namreč zgodba o osvobajanju in opolnomočenju. Na rahlo drugačen način. Deklica brez matere in imena na začetku zgodbe je zanemarjano bitje, ki jo bratje in oče puščajo v nečloveških pogojih, večinoma brez hrane, ker jo krivijo za smrt matere/žene. Zgolj trma in vztrajnost ji pomagata preživeti in končno tudi zbežati. Sicer ne v varno, ampak javno hišo, od koder ponovno pobegne in začne svojo pot v netipično junakinjo, ki jih v svetovni književnosti ni prav veliko. Sogolon, kakor se poimenuje, je namreč utelešenje nestereotipne ženskosti. Oziroma kot ugotavlja princesa Emini, ki ji Sogolon nekaj časa služi, slednji manjka »ženskih spretnosti«. Kar jo dela samo še bolj intrigantno.
Dekle, ki ni klasična lepotica, navdušuje s svojo vztrajnostjo, iznajdljivostjo in borbenostjo, pa tudi s kletvicami, ki se jih ne bi sramovali stari furmani. Hkrati pa s pridom izkorišča svojo nevidnost in podcenjevanje, ki ju je pogostokrat deležna, ker je »samo« dekle iz grmičevja. Sogolon se na svoji formativni poti sama nauči brati, priuči se borilnih veščin, ki so načeloma rezervirane za moške in jih redno pili ter s pridom uporablja tekom celotne zgodbe, skupaj z nadnaravnimi sposobnostmi svojega »vetra, ki ni veter«. Skozi njeno netipično karierno pot – tatice, kraljeve spremljevalke, matere in žene, morilke in bojevnice – se ponovno izkaže, da se čarovnica ne rodi, ampak to postane. Pri tem jo oblikujejo dejavniki okolja, ki jo hkrati omgočajo in onemogočajo.
Kljub magični moči, prebujeni zaradi zlorab, ki jih je deležna, ker je določenega spola, berem njeno zgodbo predvsem kot zgodbo o izjemni ženski, ki se zoprstavlja konvencionalnim pričakovanjem sveta, zaradi tega močno trpi, a se pri tem zmore enakovredno spoprijeti z najmočnejšimi predstavniki moškega spola, ohranjati spomin in moralni kompas v svetu pozab in zlorab ter izpade boleče pravičniška v svoji neumorni gonji Aesija, svojega največjega sovražnika. Doživi in preživi premnoga razočaranja in preizkušnje, izgubo otroka, a tudi lastno izgubo spomina, njena trnova pot velikokrat precej izčrpa, a pridejo pasusi v knjigi, ki pobožajo in potolažijo. Eden takih je del knjige, ko postane maščevalka žrtev moškega nasilja, James jo opiše kot: »She always come in darkness and leave with no trace, just as night leaves day.«
S svojo pravičniško držo in prakso si pribori naklonjenost številčnega kroga žensk, pa tudi širšo prepoznavnost. Iz vsake preizkušnje se ponovno vzpostavi, ne brez prask in brazgotin, dobesednih in metaforičnih, še močnejša, še modrejša in še bolj pretkana. Prav zares težko umre (prav zares ne umre) in – kot pove na koncu druge knjige – ima časa na pretek. Zato z nestrpnostjo pričakujem tretji del, ker njene zgodbe še ni konec. Žal se ne bova družili že to poletje, ampak šele na jesen.
Priporočila za poletno branje:
F. Kuang, Babel, or the Necessity of Violence. Harper Voyager, 2022.
Stephen Fry, Mythos, The Illustrated Story. Penguin Books Ltd, 2023.
Edward St. Aubyn, Patric Melrose: Mother’s Milk. Grove Press, 2005; in Patric Melrose: At Last. Farrar, Straus and Giroux, 2012 (četrta in peta knjiga serije).
Tanja Vučković Juroš, Univerza v Zagrebu
Ursula Le Guin, The Left Hand of Darkness. Penguin Classics, 2000 [1969].*
Leva roke teme Ursule Le Guin se začne z besedami, ki takoj pritegnejo mojo socialno konstruktivistično občutljivost: »resnica [je] stvar domišljije. Najčistejše dejstvo lahko odpove ali prevlada v tem načinu pripovedovanja: kot tisti edinstveni organski dragulj naših voda, ki postane svetlejši, ko ga nosi ena ženska in se pusto spremeni v prah, ko ga nosi druga. Dejstvom prav tako kot biserom manjkajo trdnost, skladnost, zaokroženost. A oboji so občutljivi« (str. 10). Knjiga je bila prvič objavljena leta 1969, a ko sem jo prvič prebrala – pred kratkim, pet, šest let nazaj –, se mi je zdela ne le sveža, temveč tudi nujna v izzivanju družbenih konstruktov, ki si jih težko odmišljamo (spol in narod), in v razmišljanju o (ne)možnostih razumevanja.
V knjigi nas Genly Ai seznani s tujim svetom Gethen. Je Prvi Odposlanec, ki ga je poslal utopični kolektiv planetov Ekumen, da bi prebivalcem Gethena razkril, da obstajajo drugi svetovi in vrste, ter jih povabil k sobivanju. Genly je na ozadju zavedanja, da mu morda ne bodo verjeli ali ga bodo ubili, namenoma poslan sam, saj ena oseba ne pomeni grožnje ali invazije, temveč le odpiranje vrat. To je morda res, vendar Ekumen hkrati ogroža vse, kar poznajo prebivalce_ki Gethena. Že s samo uporabo besede »Gethenijci_ke« (ime planeta in ne njegovih narodov) se vse spremeni, kajti kako lahko narodi na planetu še naprej smiselno obstajajo tako kot prej (in kot obstajajo v našem svetu), ko so soočeni z nečim, kar je toliko večje od njih?
Estraven, predsednik vlade kralja naroda Karhide, kjer Genly prvič naznani svoje poslanstvo, vidi to spremembo v luči upanja, vendar Genly sprva ne prepozna njegove dobrodošlice – njun začetni odnos ponazarja težave pri razumevanju onkraj različnih miselnih kategorij. Ta problem razumevanja še bolj izstopi v osrednjem razmisleku v knjigi, tj. o spolu.
Bralec_ka je v ta premislek uveden subtilno: preden Estraven prvič spregovori, Genly o njem razmišlja kot o “moškem”, čemur takoj sledi zavedanje, da to ni povsem pravilno: »pravim mož, saj sem govoril o njem« (str. 13). Na tej točki ne izvemo ničesar več, toda ko Genly nadaljuje svojo zgodbo, počasi spoznavamo, da so Genlyjeve omembe moških napačne: »… še vedno nisem mogel videti domačinov skozi lastne oči. Poskušal sem, toda moji napori so se izjalovili, tako da sem v Gethencih zavestno videl najprej moške, potem ženske in jih s tem na silo kategoriziral na za njihovo naravo tako neprimeren način, za mojo pa bistven« (str. 18).
Delo Leva roka teme je bilo objavljeno desetletja pred Westovim in Zimmermanovim besedilom o delanju spola in desetletja pred delom Težave s spolom Judith Butler, toda ko se skupaj z Genlyjem ubadamo z družbenim in biološkim spolom na Gethenu, se nenehno soočamo z družbenimi implikacijami naše – in Gethenijeve – biologije. Gethenijci_ke niso ne moški ne ženske, čeprav se vsaka oseba v obdobju spolne moči fizično preobrazi v moškega ali žensko (preobrazba ni nikoli fiksirana v določeno smer).
Zakaj torej Genly o njih ne more nehati razmišljati kot o moških, razen v trenutkih feminilnega performansa (v nekem trenutku o Estravenu misli, da je »ženska, poln šarma, prave mere in pomanjkanja oprijemljivosti, spreten in slepljiv« (str. 18)? Kaj pomeni za družbeni red, če je spolni nagon omejen na nekaj dni v mesecu in koitus ni mogoč brez povabila in privolitve? Kako bi ne mogla obstajati enakost, ko je lahko vsakdo mati ali oče otroku, ne da bi imel_a nadzor ali izbiro nad tem, ali bo postal_a prvo ali drugo? In spet, vprašanje razumevanja – ko je Genly naprošen, da opiše ženske svojega sveta, se znajde v zadregi: »Na nek način so mi ženske bolj tuje kot ti. Midva si deliva isti spol, kakorkoli že …« (str. 195–196). Knjiga nas zapusti s temi in številnimi drugimi vprašanji, ki si jih sociologi_nje še vedno zastavljamo, na voljo pa imamo zelo malo odgovorov nanje.
*Knjiga je dostopna tudi v slovenščini: Le Guin, Leva roka teme. Založba Kiki Keram, 2000.
Priporočila za poletno branje:
Sabaa Tahir, An Ember in the Ashes. Penguin Random House, 2015.
Arkady Martine, A Memory Called Empire. Tor Books, 2019.
Mike Gane, zaslužni profesor na Loughborough University*
Joris-Karl Huysmans, À Rebours. Gallimard, 2019 [1884].**
Pred dolgim časom sem prebral zgodbo, ki mi je ostala v spominu – zgodbo o bogatem aristokratu, Jeanu des Esseintesu, ki želi pobegniti pred banalnostjo in korupcijo življenja. Sprva to ambicijo živi socialno, saj za svoje znance prireja ekscentrične dogodke (npr. pogrebni praznik), nato pa se tega naveliča in se odloči, da bo svoje strasti užival zasebno in jih živel zase kot posameznik. Poglavja nas (briljantno) sprehodijo skozi njegove različne strasti. V zgodbi ni pravega zapleta; razvija se do svojega zaključka, ko Jean zboli. Svetujejo mu, naj sledi procesu zdravljenja, opusti razkošen način življenja, zapusti izolacijo in se vrne v družbo.
V Durkheimovem Samomoru sta dva opazna idealna tipa, ki izhajata iz fikcije, Lamartineov Raphaël in Chateaubriandov René (gl. Durkheim, Suicide, 2005, str. 242 in str. 250). Jean des Esseintes predstavlja ideal tip sorodne oblike delovanja: zavračanje svetovnih vrednot, zavračanje, ki so ga konec 19. stoletja poimenovali za »dekadenco«. Ta izraz je na mestu, ker je des Esseintes lepoto našel tako v rastočih kot tudi umirajočih pojavih, tako kot so drugi lepoto našli v Zlu. Durkheim je ločil med odločitvijo za samomor in načinom, kako je ta bil izveden, samo dejanje samomora je bilo kompleksno. Des Esseintes, ki je bil zgrožen nad družbo, se odloči, da bo svojim strastem sledil egoistično, vendar ga to vodi v slepo ulico in razočaranje.
Kasneje, leta 1903, Huysmans citira Barbeyja d’Aurevillyja: po takšni knjigi avtorju ostane le »la bouche d’un pistolet ou les pieds de la croix« – samomor ali religioznost. Huysmans sam in njegov idealni tip sta izbrala slednje. Močna spodbuda za sociološko imaginacijo!
*Mike Gane je v letu 2024 izdal tudi svoje prvo leposlovno delo z naslovom Acosmos and the story lovers: Homage to Roland Barthes (Market Harborough: Troubador Publishing).
**Delo je sicer dostopno tudi v angleščini, in sicer z naslovom Against nature (gl. npr. Penguin Classics, 2003).
Priporočila za poletno branje:
Paul Beatty, The Sellout: A Novel. Oneworld Publications, 2017.
Lea Ypi, Free. Coming of Age at the End of History. Penguin, 2022.
Junij 2024
Steven Lukes, zaslužni profesor na University of New York
George Eliot, Middlemarch. Wordsworth Edition Ltd, 1998.*
George Eliot, Daniel Deronda. Penguin Classics, 1996.
Fikcija je lahko za sociologe zanimiva na različne načine. Roman lahko zajame družbeno ozadje zgodbe, razkrije socialne mreže in v življenje prikliče like ter interakcije med njimi. Če so liki »zaokroženi«, nas bodo prepričljivo presenetili. Romanopisci dajejo slikovitost in včasih vpogled v to, kar sicer ponujajo sociologi. Kajti sociologi se ukvarjajo z izmišljenimi ljudmi – Schutzovimi »tipizacijami« – za katere nas romanopisci, v kolikor so uspešni, lahko prepričajo, da so resnični.
George Eliot je bila mojstrska na vse te načine. Middlemarch prikazuje provincialno srednjerazredno življenje malega mesta v srednji Angliji v 1830-ih, povezave med lastniki zemljišč, bankirji, zdravniki, obrtniki in duhovniki ter nazorno prikazuje njihove medosebne relacije. Dva osrednja lika Daniela Deronde, Gwendolen in Daniel, se generacijo kasneje premikata znotraj višjega družbenega razreda, ki potuje po Evropi; vidimo odnose z glasbeniki in odnos do Judov ter obsedenost z zakonsko zvezo, razredno reprodukcijo in dedovanjem premoženja, celo začetke sionizma.
Eliot pa se osredotoča tudi na empatijo. Pomislite na pripoved v Middlemarch, ki se nanaša na Dorotheino prebujanje v realnost, neodvisno od njenega moža, gospoda Casaubona, v katerega je suženjsko vložila vse svoje upe o samouresničitvi:
Vsi se rodimo v moralni neumnosti in svet dojemamo kot vime, iz katerega se napajajo naši vzvišeni jazi: Dorothea je že zgodaj izplavala iz te neumnosti, a vseeno ji je bilo enostavneje, če si je predstavljala, kako se bo posvetila gospodu Casaubonu in postala modra in močna v njegovi moči in modrosti, kot pa če bi si predstavljala, tako jasno, da to ni več odsev, pač pa čustvo – ideja, ki je, kakor trdnost teles, zvedena na neposrednost čutov –, da ima on enakovredno središče sebe samega, od koder morajo luči in sence vedno pasti z določeno razliko (str. 246).
V Danielu Derondi pa je pri Gwendoleninem tiranskem možu, Grancourtu, izpostavljen »pogled na stvari, [ki je] precej omejen s svojim splošnim občutkom, da se morajo drugi sprijazniti s tem, kar ustreza njemu. Ni mogoče ubežati dejstvu, da nas pomanjkanje simpatije obsodi na neumnost, ki temu pomanjkanju pritiče.« Pri zavojevanju njene volje je tisto, kar je Gwendolen premaknilo, »toliko izven njegove domišljije kot druga stran lune«. »Kako torej«, vpraša Eliot, »bi lahko Grancourt uganil, kaj se dogaja v Gwendolenini notranjosti?«.
* Delo je dostopno tudi v slovenščini, gl. Middlemarch: Študija provincialnega življenja, izdano l. 2015 v prevodu Mete Osredkar pri Založbi Miš.
Slavko Gaber, Up: 1197475251
Vinko Möderndorfer, Druga preteklost. Založba Goga, 2017.
Branje dela uveljavljenega slovenskega pisatelja razpre pisanje, ki je več kot primerno tudi za študij nacionalnega in morda še bolj štajersko lokalnega habitusa.
Avtor v obsežni knjigi zainteresirano, potrpežljivo in literarno pretanjeno naslavlja korelativna strukturiranja tega, kar danes živimo in reproduciramo kot travmatično naših prostorov.
Pri branju literarnega dela smo nagovorjeni kot osebe s konkretnimi preteklostmi in kot pripadnice nacije, za katero pravi, da jo preteklo – zaradi dejstev, da nas je malo, in ker živimo na majhnem prostoru – še bolj veže in sili v reprodukcijo težko misljivega.
Avtorja osebno poznam – življenje nama je namenilo nekaj let deljenja prostora formiranja – in si zato drznem v pisanju prepoznati tudi poskus ostati zvest sebi. Po eni strani se želi odmakniti od pogostih črno-belih prikazovanj naše preteklosti, po drugi pa želi tudi ostati zvest skupnemu verjetju, da si po intenci socialno pravično zasluži premislek in razlago tudi, ko brez dvoma vstopi v polje ne le človeško nesprejemljivega, temveč celo težko pojmljivega grozodejstva.
Druga preteklost nam kot družboslovcem in družboslovkam izrisuje – pretanjeno pojasnjuje – strukturo, ki strukturira zavesti, ravnanja, ki se še v tretji generaciji reproducirajo na ozadju procesov, strukturiranih okrog prepričanja o večvrednosti nemškega in nevrednosti slovanskega na naših prostorih. Zapleteno vsiljevanje omenjenih prepričanj in praks na eni in hlapčevsko klanjanje istim na drugi strani je privedlo do sistematičnih mučenj, pobojev tistih, za katere so (nacionalno in razredno) »večvredni gospodarji« in njihovi slovenski podrepniki, zgolj slutili, da se jim upirajo. Zatirani, poniževani, razčlovečeni so se uprli in gnev, bolečino, ponižanje generacij prednikov in sebe strukturirali kot »narodno osvobodilni boj« ter kot »revolucionarno nasilje«. Maščevanje zatiralcem in tistim, ki so jim služili, je ob koncu velike vojne prineslo grozo povojnih pobojev.
Dedinje in dediče obojih je življenje – strukture, ki sta jih obe strani pustili za seboj – vse do zgodb o zgodenem zanimivo, celo ironično razmestilo na tem majhnem prostoru in jim naložilo pot naprej oziroma reprodukcijo identitete prostora.
Oboje se nadaljuje kot iskanje smisla, svojega prav in presoj o dopustnem in nedopustnem tako v materialni dediščini kot v ožje simbolnem.
Igra življenja se nam tako npr. razodeva v delu sošolca Vinka kot Druga preteklost. Njegovo literarno delo drugo preteklost vrača v življenje bolj lokalno in celo osebno v določujočih drobcih osebno izkušenega. Najprej kot spomin na ponosno obračanje skupine mladih tekačev ADK prav pri obeležju nacističnega poboja stotih talcev, zagrebenih v dveh grobovih na Frankolovem. Ta spomin se vrača kot poklon stricu partizanu in vsem, ki so »dali življenje« za svobodo. Vzporedno pa branje prikliče spomin na čase v katerih smo kot otroci na prostorih, ki jih danes obeležuje Spominski park Teharje, ne da sploh slutili, kje se nahajamo, nabirali borovnice, ki smo jih prodajali in si s tem služili denar za nakup šolskih potrebščin. Ne prvi ne drugi ne ugasneta. In prav je tako.
Če sklenem: delo Druga preteklost priporočam tudi kot sociološko, družboslovno humanistično in kot državljansko branje.
Nika Šušterič, Pedagoška fakulteta UL
George Saunders, Liberation day. Random House, 2022.
Čeprav je George Saunders v našem prostoru morda bolj znan kot Bookerjev nagrajenec za svoj prvi (in do zdaj edini) roman, Lincoln v bardu (v prevodu izdano pri založbi Litera, 2021), pa sicer predvsem velja za enega sodobnih mojstrov kratkih zgodb, ki so zbrane v številnih zbirkah, nazadnje v zbirki z naslovom Liberation day.
Nič manj polne abusrda kot sedanjost, kratke zgodbe v tej zbirki prepletajo komičnost z grotesko, puščajo vtis absurda in čudnosti, skozi katerega zevajo prepadi in vrhovi temeljno človeškega in grozeče naključnega, čeprav oboje vselej nedvoumno korenini v prostorih in časih, ki so naši.
Saundersovo zadnjo zbirko zgodb, ki jim je sicer skupna predvsem tema osvobajanja, poseljujejo raznoliki junaki v fragmentih svojih življenj, ki pa jih avtor, kljub temu ali pa ravno zato, spretno vpenja v širše kontekste njihovih življenj. Tako med njimi najdemo mamo, ustvarjalno in liberalno, vse dokler njen sin ne postane žrtev nekega precej naključnega napada, ki iz mame izjemno hitro izbeza neke druge poteze, ki ne pričajo toliko o potencialu človeške divjosti kot predvsem o vzvodih našega delovanja, ki uhajajo logiki razumnega. Po drugi strani pa v eni od zgodb spremljamo Elliotta Spencerja, ki si prav skozi razumnost, skozi prisvajanje jezika in misli (za razliko od prisvajanja besed), povrača lastno preteklost, spomin in svobodo biti drugače.
Zgodbe tako razodevajo pripetljaje vsakdanjih življenj, ki se kot banalni lahko kažejo zgolj tistim, ki jih v danem trenutku ne živijo. V njih se na eni strani odvijajo vsakdanja osvobajanja od bremen, dela, prihodnosti, pričakovanj, želja in odgovornosti pa tudi osvobajanja do – jezika, ljubezni, misli in preteklosti, pri čemer so praviloma polna nelagodij, ki v zadnjem stoletju izzivajo tudi družboslovno misel. Na drugi strani pa se skoznje izrisujejo ključna družbeno-politična vprašanja današnjih družb, vprašanja naših odgovornosti in naše pasivnosti, ki jih v zgodbi Love letter vnuk zastavlja dedku, vprašanja “prave” in “napačne” strani zgodovine in tanke lončnice, ki eno razlikuje od druge.
Za tiste, ki radi premlevajo družbo, je Saunders vaja v prihodnosti, vaja v distopijah, vaja v utopistiki in utopičnosti človeškega. Njegove zgodbe so eksperiment in igrišče za pretresanje obstoječih miselnih orodij, vaje v sociološki imaginaciji, vaje v ponižnosti za tiste, ki vedo vse.
Med Elliottom Specncerjem, starim alkoholikom, ki so mu možgane oprali zato, da lahko na protestih v imenu revnih in ubogih vzklika BastardTurdCreepIdiots ter tistimi, ki mislijo družbo, so sicer velike razlike, obstajajo pa tudi pomembne podobnosti: v svetu brez junakov gremo po poteh lahko samo počasi, vendar se nanje moramo podati.
Know: night, star, moon
Know: walk, know hide
Know: path and little bit smiling take it.
Maj 2024
Marko Hočevar, Fakulteta za družbene vede UL
Ivo Andrić, Priča o kmetu Simanu i druge pripovetke. Prosveta, 1971.
Branje zgodb, povesti ali romanov znamenitega Iva Andrića predstvlja vedno izziv. Poleg slikovitih zgodovinskih opisov, tematizacije kompleksne balkanske in jugoslovanske realnosti, sobivanja večetničnih skupnosti in protislovij, najdemo v njegovih delih tudi več zelo zanimivih socioloških in politoloških tematik in vprašanj. V Zgodbi o kmetu Simanu, ki je relativno kratka zgodba, se zgosti precej veliko število politoloških in socioloških elementov.
V Zgodbi o kmetu Simanu je Andrić zajel pomembne elemente, tudi za razumevanje družbenih in političnih odnosov, ki jih je okupacija Bosne 1878 s strani Habsburške monarhije prinesla navadnim ljudem, predvsem pa analizira razredni odnos med kmeti in agami ter med različnimi verskimi/etničnimi skupinami. Okrog tega problema se zgostijo številne različne prigode in dogodki v zgodbi, ki pa dodatno poglabljajo razumevanje kompleksnega odnosa.
Temeljna os zgodbe je odnos kmeta Simana in age Ibrage Kološa, ter upor kmeta zoper ago po habsburški okupaciji, saj je bil prepričan, da je okupacija prinesla tudi konec tlačanstva. Ko odkrije, da se to ni zgodilo, Siman v daljšem monologu oriše nepravičnost in nevzdržnost razmer kmetov, pozneje pa ob poskusih pritožbe naleti na povsem okosteneli in nepopustljiv birokratsko-sodni aparat. Kmet na koncu uporabi še zadnjo obliko upora – obliko stavke -, in sicer neobdelavo zemlje, kar mu prinese še dodatne probleme, izgubo dostopa do zemlje, družinsko kalvarijo in osebni zdrs v alkoholizem.
V zgodbi najdemo več ključnih družboslovnih vprašanj, ki jih Andrić razkriva: razredno izkoriščanje in vztrajanje tlačanstva/fevdalnih primesi v tedaj že vse bolj kapitalistični Evropi, vprašanje upora zoper razredno izkoriščanje, vprašanje protislovnega odnosa med ljudmi v večnacionalni/večkonfesionalni Bosni, neusmiljen odnos brikratskega aparata v odnosu do Simana, vprašanje strategij različnih vladajočih razredov, iskanje soglasja in aktivnega sodelovanja begov in muslimanskih veleposestnikov (neodprava tlačanstva kot temelj za, z Gramscijem rečeno, gradnjo hegemonije), vprašanje upora zoper izkoriščanje (»sabotaža«).
Zgodba o kmetu Simanu tako ni le slikovit opis dogajanj v okupirani Bosni, temveč v njej Andrić prikazuje ključna družbena, ekonomska in politična vprašanja tistega časa.
Ana Kralj, Fakulteta za socialno delo UL
Siegfried Kracauer, Uslužbenci: poročilo iz najnovejše Nemčije. Ljubljana: Založba /*cf., 2013.
Kracauerjevi Uslužbenci sicer niso leposlovna knjiga, a je ta »reportažna sociološka študija«, kot ji pravijo, mikavna zmes med literarno esejistiko in sociologijo. Nič ne bi bilo narobe, tudi če bi jo predstavljali kot sociološki metodološki učbenik. V njej se Kracauer požvižga na znameniti »spor o metodi« v družbenih vedah med pozitivisti in historicisti, med idiografskim in nomotetičnim pristopom, in pokaže, kako se lahko dela informativna, zanimiva, duhovita in ironična sociologija vsakdanjega življenja množic ljudi, ki so preplavljali berlinske ulice v dvajsetih letih 20. stoletja in o katerih se je takrat vedelo manj kot o življenju t.im. primitivnih ljudstev. Eksotike njihovega življenja tudi radikalni intelektualci niso prepoznali.
Kracauer sam pravi, da se ni namenil pisati zgledne teorije, pač pa o zgledih dejanskosti, se pravi o težavah, ki tarejo uslužbence. To je naredil tako, da je upošteval statistične podatke, pa tiste iz anket o porabi gospodinjstev, pogovarjal se je z uslužbenci in z vodji podjetij, bral reklamne brošure, glasila podjetij, časopisne članke, govore sindikalistov, itd.
Branje te tanke knjižice iz časa weimarske republike danes deluje nekako nelagodno, ker zveni tako sodobno, tako domače. Naj navedem nekaj primerov:
Izbor/sprejem v službo: ko je delojemalcev preveč, spričevala o izobrazbi, celo odlični, ne štejejo tako rekoč nič več. Kaj pa je tisto, kar zares šteje? Odločilna je moralno-rožnata polt, je povedal šef kadrovskega oddelka. Se pravi ti, ki so videti naši, ki se do strank vedejo prikupno in ustrežljivo in so hkrati prav prusko vojaško podredljivi do šefov (in veliko šefov je bilo v resnici vojnih veteranov). Gubice in rahlo osiveli lasje so bili definitivno out, zato si je bilo treba barvati lase in se ukvarjati s športom, da bi bili videti vsaj za silo primerni.
Kdo pa so dekleta mlada? Se pravi tiste z rožnato moralno poltjo, ki so službo dobile? Precej nezahtevna bitja, ki živijo pri starših in si jih je zlahka mogoče podrediti. Seveda vedo, da bi pri svojem nizkem dohodku morale imeti prijatelja, če bi bile brez svojcev. Toda zaenkrat svojce še imajo in prijatelj je večinoma zaročenec, s katerim ob nedeljah kje šotorijo. Hrepenijo po tem, da bi bile videti čedne in da bi živele veselo.
Kako se da živeti veselo? Dva načina sta najpogostejša, ukvarjati se ali vsaj zanimati se za šport, v katerem vse ljudi združuje svobodna in skupna volja in pa obiskovanje fantazijskih palač, kasarn zabave in nakupov, kakršna je bila takrat v Berlinu Haus Vaterland.
In še zadnji navedek, ki tudi zveni zelo znano: »Pred časom se je v Nemčiji, predvsem v Berlinu, oblikovala mlada radikalna inteligenca, ki v revijah in knjigah precej ostro in enoglasno nastopa proti kapitalizmu/…/ Toda naj je njen protest pristen in pogosto ploden, jemlje ga preveč zlahka. Navadno se namreč razvname zgolj ob ekstremnih primerih – vojni, skrajno napačnih sodbah, majskih nemirih itn. – ne da bi doumela vsakdanje življenje v njegovi neopazni grozljivosti. H gesti vstaje je ne prižene sama organizacija tega življenja, temveč zgolj in samo nekaj njegovih na daleč vidnih izžarevanj. /…/ Radikalizem teh radikalcev bi bil več vreden, če bi res prodrl skozi strukturo realnosti, namesto da nanjo gleda zviška. Kako naj se vsakdanje življenje spremeni, če se niti tisti, ki bi bili poklicani za to, da ga razburkajo, zanj ne zmenijo?« (2013, 115-116).
In čeprav Kracauer in njegovi kolegi, pripadniki frankfurtske šole kritične teorije, vedo, da skupne stiske ne vodijo k oblikovanju skupne fronte, so leta 1930 govorili o zori revolucije. Prišla pa je vojna.
Ruth Levitas, zaslužna profesorica University of Bristol
William Morris, News from nowhere. Thames and Hudson, 2017.
Umetnik, pisatelj in socialist William Morris je svoj utopični roman News from Nowhere napisal leta 1890. Prvič je bil objavljen v seriji v Commonweal, časopisu Socialistične lige, katere ustanovni član je bil Morris, in ki je bil namenjen kot proti-vizija tako kapitalizmu kot hiper-reguliranemu državnemu socializmu, ki ga je zagovarjal Edward Bellamy v svojem romanu Looking Backward iz leta 1888.
Zgodba je v treh delih. Najprej potovanje iz Kelmscott House, Morrisovega londonskega doma v Hammersmithu, vzhodno čez preoblikovani London. Reka Temza je dovolj čista za plavanje, samo mesto je serija vasi, britanski parlament pa je skladišče za gnoj: obstajajo, pravi Morris, slabše vrste korupcije kot gnoj. Drugi del je pogovor z zgodovinarjem v Britanskem muzeju o prehodu iz kapitalizma v socializem. Tretji del je potovanje z ladjo po Temzi iz Kelmscott House do Kelmscott Manor, Morrisovega podeželskega doma v Oxfordshireu, le nekaj kilometrov od najvišje plovne točke reke. Še danes je mogoče to potovanje opraviti, kot je to storil Morris, ali prehoditi 137 milj dolgo pot po vlečni poti, obe hiši pa sta odprti za javnost.
News from Nowhere sem prvič prebrala leta 1966, ko sem bila stara sedemnajst let. To je bila osnova mojega zanimanja za utopianizem in njegovo razmerje do sociologije. Morris piše z globoko sociološko imaginacijo, ki izpostavlja povezave med ekonomsko organizacijo, socialnimi odnosi, grajenim okoljem in naravnim svetom. Ta vprašanja in Morrisovi odgovori nanje še nikoli niso bili bolj relevantni.
April 2024
Michael Kimmel, zaslužni profesor Stony Brook University
Mario Puzo, The Godfather. G. P. Putnam’s Sons, 1969.
Če želite razumeti Ameriko, morate prebrati Botra (1969). V njem je Mario Puzo obravnaval praktično vsako glavno temo klasične sociologije, vse znotraj najširšega razpona ameriške izkušnje 20. stoletja. (Edina očitna izpustitev je seveda rasa; družina Corleone jo omenja le mimogrede, in to zaničljivo. Knjiga je »bela« knjiga).
Resnično, Boter bi lahko bil najboljši uvodni učbenik iz sociologije, kar je bil kdaj napisan. Mi ne verjamete? Kaj je vaše področje specializacije? Razredna neenakost in mobilnost? Oglejte si, kako družina Corleone poskuša utrditi svoje mesto v razredni hierarhiji. Družina? Opazujte različne pomene besede »družina« – nuklearna družina s svojimi določenimi spolnimi vlogami, dinamike med očetom in sinovi, ter bratstvo organiziranega kriminala. Spol? Opazujte, koliko vrat se zapre pred ženskami, ko moški opravljajo svoje delo. Statusne razlike? Primerjajte Kateino zadržano WASP [belo, anglosaksonsko, protestantsko] držo z bučno italijansko etničnostjo priseljencev Corleone. Moškosti? Oglejte si razlike med brati: strastni, nasilni Sonny; hladen, preračunljiv Michael, ter vesel in nazadnje pokvarjen Fredo. Politična sociologija? Oglejte si, kako družina poskuša postati legitimna. Religija? Opazujte, kako Michael stoji pri krstu svojega nečaka, medtem ko njegovi vojaki usmrtijo vodje nasprotnih kriminalnih družin. Kriminologija? No, to je saga o prizadevanjih organov pregona, da bi ustavili organizirani kriminal v New Yorku, gre za napeto kriminalno dramo, v kateri so policisti pokvarjeni bolj kot kriminalci. Urbana sociologija? Droge in alkohol? Deviantnost? Je potrebno še kaj povedati?
Sociološko srce zgodbe je seveda weberjanski prehod iz tradicionalne v racionalno avtoriteto. Knjiga se začne na poroki hčere Vita Corleoneja, glave newyorške mafijske »družine«, leta 1945. Vito je tradicionalen, patriarhalen in dobrohoten do tistih v svojem krogu, neomajno zvest in vidno ljubeč do svojih starih prijateljev in družine, vendar neusmiljen in brezobziren do tistih zunaj. Vito ima tri sinove: vročekrvneža Sonnyja, Freda, razvojno oviranega nepridiprava, ter Michaela, najmlajšega, najpametnejšega sina, ki ga je Vito zaščitil pred družinskim poslom.
Vito uteleša tradicionalno avtoriteto. Ko ga druga družina prosi za zaščito pri trgovini z drogami, Vito zavrne, čeprav ve, da se lahko zasluži velike dobičke, vendar zanj trgovina z drogami predstavlja grdo dejavnost, ki ni dostojna za njegov družinski posel. (Njegova tradicionalna oblast se brez težav združi z njegovim rasizmom, ko predlaga, da se trgovina z drogami prepusti črni skupnosti.) Ta zavrnitev sproži zaplet: poskus atentata na Vita, umor Sonnyja in Michaelov končni vzpon na mesto Botra.
Michael ni obremenjen s tradicionalnimi omejitvami, je bolj racionalen in premišljen kot njegov oče, na koncu pa tudi bolj neusmiljen in morilski. Stare zvestobe pusti pred vrati; vse žrtvuje za družinsko dejavnost. Je ultimativni izraz racionalnega, preračunljivega kapitalista, pred katerim je svaril Weber. Ne glede na človeške stroške je Michaelov odgovor vedno “to je samo posel”. Ta fraza zajame prehod od družinskega dobrohotnega patriarhata do racionalnega »podjetja«, od tradicionalne do legalno racionalne oblasti. Michael je hladen, preračunljiv, birokratski in uspešen. Racionalna avtoriteta je bolj razširjena in močna kot bi tradicionalna avtoriteta kadarkoli lahko bila. Z umestitvijo svoje moči v formalna pravila se moč izjemno poveča in je lahko veliko bolj neusmiljena, saj je odgovorna nikomur drugemu kot sama sebi. To, kar Michael imenuje “le posel”, je lahko tudi zelo krivično.
Na koncu ima Michael več moči, kot bi si njegov oče lahko kadarkoli predstavljal – in več, kot bi kadarkoli čutil, da jo potrebuje. In za kaj? Knjiga se konča z elegičnim weberjanskim tonom. Michael, obupan, da bi racionalna družinska dejavnost postala zakonita, se je racionalno izračunal v železno kletko. V njej sedi sam, mož z ogromno močjo, a znotraj prazen, ujet v stroj, ki ga je sam ustvaril.
Maca Jogan, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani
Lado Kralj, Ne bom se več drsal na bajerju. Beletrina, 2022.
V letu 2023 je Lado Kralj posmrtno prejel priznanje Kresnik za roman Ne bom se več drsal na bajerju. Dobre izkušnje z deli slovenskih avtoric in avtorjev, ki so v preteklosti že bila deležna take časti, so me v juliju spodbudile k nakupu in začetku branja tega romana.
Že na prvih straneh me je pritegnil barvit in podroben opis šišenskega območja in dogajanja v okolici gradu Jama v Ljubljani, kjer so, podobno kot povsod v Ljubljanski pokrajini v času druge svetovne vojne in italijanske okupacije, vznikale uporniške akcije zoper raznovrstno nasilje. Za red so skrbeli italijanski vojaki in karabinjerji, ki so vsi po vrsti izpolnjevali Ducejevo zapoved: CREDERE, OBEDIRE, COMBATTERE. To so počenjali v prepričanju, da med barbare v zasedeni slovanski pokrajini prinašajo civilizacijo in da je treba, kot je veleval Veliki Vodja, pokoriti »to uporno ljudstvo«; visoki civilni komisar Ljubljanske pokrajine je še »operacionaliziral« ta splošni vrhovni ukaz (»če jih ne bodo postrelile vojaške oblasti, jih bom postrelil jaz«), dopolnil pa ga je komandant 11. korpusa italijanske vojske v Ljubljanski provinci, general Mario Robotti z izjavo, ki so jo vsako jutro prebrali vojakom pri državljanski vzgoji: »še premalo jih pobijemo« (str. 114). Da bi učinkoviteje izpolnjevali etnocidne cilje fašistične oblasti, so mesto spremenili v taborišče: od 22. februarja 1942 naprej je bilo v celoti obdano z žičnim obročem, stražarnicami in redkimi bloki za prehod zastražene meje.
Največji del Kraljevega romana prepričljivo prikazuje mnogostransko uresničevanje okupatorskih morilskih zapovedi, o tem zločinskem početju pričajo pretresljive zgodbe posameznikov, opisi nezamisljive okrutnosti nad nedolžnim prebivalstvom, ki naj bi ga sestavljali sami »gverilci«, zlasti mladi; zato se vrstijo nova in nova grozodejstva, zato se streljajo talci, zato se množično pošilja ljudi v Gonars, na Rab in drugam, zato se požigajo cela naselja, večkrat z ljudmi v hišah. Uporniki v okviru Osvobodilne fronte, »gverila« pa deluje naprej, v mestu in zunaj obroča, organizirano, ciljno natančno usmerjeno v pomembne osebe okupatorske oblasti in domačih pomočnikov. In zato se okupatorsko nasilje krepi, pobijanje se nadaljuje …
Moje zmogljivosti za vsrkavanje opisov raznolikih srhljivih dogajanj so sredi romana odpovedale: za nekaj mesecev sem odložila branje, saj so se na te zgodovinske podobe lepile sveže podobe vojaških posegov v Evropi, hkrati pa se je stalno vzpostavljala primerjava med zgodovinskim realnim dogajanjem in popolnim zanikanjem teh grozodejstev, ki je v Italiji ̶ ̶ zlasti v zadnjih dvajsetih letih ̶ postalo prevladujoče in splošno (uradno) stališče. Jedrnato to izraža državni praznik slavljenja spomina na fojbe, ki temelji na popolni reviziji zgodovinskih dejstev: z nenehnim povečevanjem obsega maščevalnih ukrepov »gverile« po zmagi nad fašističnim nasiljem upravičuje (splošno) prakso, ko se »slavi« razglašajo za krvoločne in krute zločince nad »dobrimi ljudmi«, Italijani. Uradno priznano spregledovanje povezave med vzroki in posledicami ter neenakosti v razpolaganju s sredstvi vojaške prisile, potrjuje Millsovo trditev (1964: 194), da ljudje ustvarjajo svojo zgodovino, vendar so »pri tem nekateri v veliko ugodnejšem položaju kot drugi«.
Roman sem do konca prebrala šele konec februarja 2024; pripovedi o grozodejstvih pred kapitulacijo in o obračunu s fašističnimi nasilniki sledi (v eni sedmini besedila) zelo skrčeno predstavljeno vživljanje nekdanjih uporniških sodelavcev v čas, ko so vsakdanje življenje po osvoboditvi (maja 1945) krojile nove oblasti. Takrat se je postopno začelo oddaljevanje nosilcev novega družbenega reda od nekdanjih bojevniških tovarišev, ki niso brez zadržkov podpirali odpravljanja vsega starega, pa bodisi da je šlo za ohranjanje vira z »najboljšo vodo na Spodnjem Krajnskem« na samostanskem vrtu, za grad Na Jami, ki ga je visoko cenil že Valvasor, ali pa za bajer, kjer so se poleti hladili, pozimi pa drsali predvsem otroci in mladi. Tik pred koncem romana se razkrije pravzaprav dvojni pomen naslova: v času okupacije so prav ob bajerju italijanski karabinjerji polovili veliko mladih in jih pošiljali v taborišča (po Berlusconiju »letovišča«), zato se je bilo treba tega kraja izogibati; v času novega reda pa je žabje regljanje ponoči motilo bližnje stanovalce, med njimi tudi pomembnega tovariša oblastnika, zato je bil uresničen sklep, da se bajer zasuje, čeprav so nekdanji borci za svobodo temu odločno nasprotovali. Ampak oni v mirnem času niso bili v oblastniško »ugodnem položaju«, zato se pozimi nihče več ni mogel drsati na tem bajerju.
Vir: Mills, C. W. (1964). Sociološka imaginacija. Beograd: Savremena škola.
Samo Uhan, Fakulteta za družbene vede UL
Albert Camus, Kuga, 2020. Beletrina.
Izbrati literarno delo, ki me sociološko ‘nagovarja’, se je izkazalo za težjo nalogo, kot je sprva kazalo. Pravzaprav za zagato. Lahko bi namreč začel s celotnim mladinskim opusom Ericha Kästnerja, ki je v generacijah mladih bralcev uspel zanetiti iskrice upora proti družbenim krivicam in nadaljeval z gimnazijsko fascinacijo z negativnimi utopijami Orwella, Zamjatina in Huxleya. Lahko bi se zatekel tudi h klasikom in večnim tematizacijam ‘ponižanih in razžaljenih’. Zamikalo me je, da bi izbral Levitana Vitomila Zupana, ki mi s svojo obešenjaško kritiko neumnosti totalnih institucij pomagal prebroditi lastni izkušnjo bivanja v vojski bivše države.
Na koncu sem se odločil za Camusa in njegov roman Kuga. Pravzaprav me je pritegnil stavek, s katerim Camus začenja svoje razmišljanje o življenju v zaprti skupnosti v času, ko jo ogroža usodna bolezen v prispodobi kuge. Takole pravi: »Svet sam po sebi ni razumen – to je vse, kar je o njem mogoče reči.« Za boljše razumevanje je treba povedati, da je Camus roman začel snovati v začetku leta 1941, ko sta bila Evropa preostanek sveta pahnjena v totalno človeško morijo, pred katero je odpovedalo vse, kar je do tedaj etičnega in razumnega ustvaril človeški um. Osnovno Camusevo izhodišče je v tem pogledu nedvoumno: razmerje med svetom in človekom je absurdno, ker je človekovo hrepenenje po popolnem in umno urejenem svetu nesmiselno.
Vprašanje, s katerim nas Camus izziva, je, ali je glede na povedano življenje posameznika smiselno? Camus odgovarja pritrdilno in pri tem dodaja značilen miselni obrat – življenje je smiselno, če se upremo absurdu lažnive morale in prividu razumnega sveta. Upor proti absurdu človeka hkrati osvobaja in zavezuje k razmisleku o odgovornosti za svoja dejanja.
Camusev roman glede na čas v katerem živimo, prerašča v neposredno metaforo o stanju sveta. Je izjemna pripoved o tem, kako človeška psiha reagira v času epidemije, zaprtosti in strahu pred smrtjo. Liki v Camusovi zgodbi odslikavajo cel vedenjski spekter – od znanstvenega pristopa zdravnika Rieuxa, ki se bori proti kugi, ki je opustošila alžirsko mesto Oran, do prefinjenega Cottarda, ki uživa v kolektivni nesreči in na koncu znori ter patra Panelouxa, ki išče uteho v nečem, kar prepozna kot ‘božjo voljo’ in seveda konča v praznini kot vsi drugi. Camsova Kuga je oda človeštvu v njegovih najmračnejših časih in trajno vabilo k razmišljanju o tem, kako deluje skupnost.
Nina Vombergar, raziskovalka in gledališka ustvarjalka Dušan Čater, Džehenem. Beletrina, 2012.
»Še kaj hujšega smo preživeli«, se nenehno bodri lik v eni izmed Čatrovih zgodb. Dokler ne pride do točke, ko pomiritvene besede nimajo več moči.
Ioane Teitiota je pred dobrimi desetimi leti vložil prošnjo za azil na Novi Zelandiji, saj je njegovo vas (na otoku Kiribati) morje zalilo do te mere, da tam ni bilo več mogoče živeti. Poskus, da bi postal prvi podnebni begunec, je spodletel. V omenjenem primeru so številni pravniki izražali skrb, da bi pozitivno razrešena prošnja za azil lahko sprožila poplavo novih. Kljub nemogočim življenjskim razmeram zaradi podnebnih sprememb, s katerimi se spopadajo na mnogih koncih sveta, do danes niso podelili še nobenega statusa podnebnega begunca. Bojazni tistih pravnikov, da bi človeštvo delovalo solidarno, se torej niso uresničile.
Ta resnična zgodba ima veliko skupnega s Čatrovimi zgodbami. V njih se prepletajo življenja ljudi, ki so iz takega ali drugačnega razloga zapustili svojo domovino in se v iskanju boljšega življenja znašli v Sloveniji. Kjer je vsak ujet v svojem koščku pekla. Kjer svetovi trkajo drug ob drugega in se ne zmorejo razumeti. Igre moči na dno vedno pahnejo prišleke, katerih odnosi s tu-rojenimi so prežeti z izkoriščanjem, sovraštvom in predsodki.
Pekel si ustvarjamo z zatiskanjem oči pred tem dejstvom, da s trenutnimi življenjskimi izbirami neizpodbitno višamo temperaturo Zemlje do te mere, da na njej na bo več mogoče živeti. In pekel si ustvarjamo z vzpostavljanjem odnosov, prežetih s cepetavim sovraštvom do nepoznanega.
Ding-dong, se je oglasila ura … Škripajoč so se odprla vratca in ven sta priplesala dva vesela narodnjaka.
Ding-dong. Čas je, da se nehamo pijano premikati po svetu z razglašenim petjem »kaj nam pa morejo, morejo, morejo«, kot Čatrova lika. Čas je, da od-rastemo.
Milica Antić Gaber, Filozofska fakulteta UL
Elena Ferrante, In the Margins: On the pleasures of reading and writing. Europa Editions, 2022.
Knjige Elene Ferante so zame nagrada, čas branja njenih knjig pa praznik. Prebrala sem vse pri nas prevedene njene knjige. Niso mi bile vse enako všeč. Najbolj me je navdušila Neapeljska tetralogija. V njih je toliko bogastva, toliko referenc, toliko primerov za pojasnjevanje socioloških konceptov, da se seveda temu nisem mogla izogniti.
Knjigo In the Margins (Znotraj robov), pa sem kar nekako odlagala, ker ne gre za leposlovje, ampak za štiri predavanja na temo njenega dela kot pisateljice, njene poetike, njene pripovedne tehnike in nasploh o tem, kar bi lahko zanimalo bralke_ce. Ferrante je predavanja seveda napisala, prebrali pa sta jih igralka Manuela Mandracchia in znanstvenica in kritičarka Tiziana de Rogatis.
Vse tiste, ki vas zanima, kako je začela pisati, kaj jo je pri pisanju vodilo; zakaj je nehala pisati in se znova k pisanju vrnila. Kako veliko pri pisanju dolgujemo drugim, skupnosti, ljudem okrog nas. Kakšne razmisleke je imela okrog jezika in narečja, jezika njenega izvornega okolja; grobosti v njem; o vsem, kar je prebrala pri drugih avtoricah_jih; o nujnosti branja del drugih pisateljic_jev, a tudi o pomenu prisluhniti tistim, ki imajo kaj povedati – o pomenu pripovedovanja zgodb; o odnosu “zgodovina in jaz”. In še o marsičem.
Samo za pokušino nekaj izbranih misli:
“More generally, I believe that the sense I have of writing – and all the struggles it involves – has to do with the satisfaction of staying beautifully within the margins and, at some time, with the impression of loss, of waste, because of that success” (str.21).
“In fact, a first big step forward, in the matter of writing, is to discover exactly the opposite: that what we triumphantly consider ours belongs to others” … “We have to accept the fact that no word is trully ours” (str. 71-72).
“And I should emphasize that every book read carries within itself a host of other writtings that, consciously or inadvertently, I’ve taken in” (str. 72-73).
“A woman who wants to write has unavoidably to deal not only with the entire literary patrimony she’s been brought up on and in virtue of which she wants to and can express herself but with the fact that that patrimony is essentially male and by its nature doesn’t provide true female sentence” (str. 77).
“I love my city, and it seemed to me that Naples couldn’t be written without its language” (str. 79).
Izjemno navdihujoče branje!
Diane Reay, Faculty of education, Cambridge University
Édouard Louis, A woman’s battles and transformations. Farrar, Strauss and Giroux, 2022.
