Tanja Oblak Črnič: Za uvod – refleksija družbeno političnega konteksta

Čeprav je v zadnjem intervjuju za Sobotno prilogo Žižek opozoril, da je treba sodobne vstaje kot momente družbenega vrenja razumeti izključno v luči prihodnosti in jih ne umeščati v historični kontekst, menim, da je premišljevanje o bodočih smernicah družbenega razvoja in sprememb na ravni političnega sistema nujno ujeti v nekem času, prostoru in medijski kulturi. Zdi se, da se zadnjih 10 let ponuja kot dobro izhodišče za refleksijo današnjih praks in morebitnih sprememb:

1. Na ravni Slovenije je še pred desetletjem govor o e-demokraciji deloval kot utopična teoretska fascinacija, ki z realnim družbenim in političnim življenjem nima veliko skupnega. A paradoksalno je tedaj politična sfera imela uradno politiko o prihodnosti in izzivih informacijske družbe, kjer je ob vstopanju v EU sledila narekom in smernicam sicer tehnokratske, poslovno naravnane ideje o informacijski družbi. Na politični ravni se je ta zagon manifestiral tudi v posebnem Ministrstvu za informacijsko družbo, kar je tedaj veljalo kot evropski unikum. A gledano skozi politično internetno prizorišče, je bil to čas brez Facebooka, čas, ko se splet izkorišča bolj za informacijsko promocijo in komunikacijsko reducirano enostransko predstavitev političnih akterjev in državnih organov; šlo je za čas, ko se zdijo klepetalnice in spletni forumi edini prostori za emancipacijo javnega mnenja in čas, ko se v slovenskih raziskavah o e-demokraciji izkaže (Oblak 2000, Oblak 2010), da slovenski internetni uporabniki verjamejo v demokratične potenciale novih tehnologij, a od političnih akterjev pričakujejo večjo in bolj transparentno odzivnost prek interneta. Kontekst se je v tem oziru zdel kot nalašč za oblikovanje novih oblik demokratizacije političnega komuniciranja, pa se veliki premiki niso zgodili.
2. Danes je spletno prizorišče odsev družbene klime in tesno vpet v naš vsakdan, toda s pomembno spremembo: splet obvladujejo multi-nacionalne korporacije, ki obstajajo s pomočjo nevidnega dela milijonov internetnih uporabnikov; na spletu akcije posameznikov zaokrožajo in določajo giganti kot sta Facebook ali Google (glej Oblak in Prodnik 2012); na ravni državnih politik samostojnega ministrstva nimamo več, smernice o družbeno-političnem razvoju tehnologij vodi Direktorat za informacijsko družbo znotraj Ministrstva za šolstvo, kulturo in visoko-šolstvo; vse več pozornosti se usmerja v regulacijo telekomunikacij in nadzor ali varnosti na internetu, kar dokazuje tudi seznam prioritet omenjenega Direktorata (dostopen na http://www.mizks.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_informacijsko_druzbo);
3. Zelo pomemben strukturni kontekst so tudi spremembe na ravni zaupanja v politične institucije in prakse državljanov (glej Toš et al. 2012). Podatki SJM za obdobje v letu 2002 denimo kažejo, da je bilo zaupanje državljanov v izbrane politične akterje in institucije nizko, a večje kot danes: leta 2002 je nezaupanje državnemu zboru izrazila četrtina vprašanih (25,2 %), medtem ko je leta 2010 takih že 20 % več (43 %). Nezaupanje v politične stranke je leta 2002 izrazilo 38 % vprašanih, leta 2010 pa je stopnja nezaupanja že večinska (57 %). Politikom l. 2002 ne zaupa 41 % vprašanih, medtem ko je takšnih leta 2010 kar 57% (Malnar et al 2012: 52-53). Večje nezaupanje pa zanimivo – sproža tudi večje zanimanje za politiko: podatki namreč skozi čas kažejo, da se zanimanje za politiko sicer zanemarljivo, a rahlo povečuje.
4. Razumevanje trendov v korist nezadovoljstva v politični sistem, povečanega občutka odtujenosti in razmaha populizmov je nujno potrebno umeščati v spremenjen medijski komunikacijski prostor: v slovenskem prostoru je mnogo strokovnjakov že opozarjalo na vse večjo politizacijo medijskega prostora, ki se paradoksalno kaže v porastu informativnih oz infotainment žanra na novih medijskih platformah in vplivu politike ter kapitala na medijski sceni; politične stranke na drugi strani obvladujejo nove spletne prostore za svoje politične agitacije in po leti 2005 nastajajo novi politično financirani mediji; na drugi strani pa se v tem obdobju pojavijo novi spletni servisi v obliki blogov in alternativnih medijev, ki so prinesli nove žanre »državljanske participacije« in pomembno spremenili odnos klasičnih medijev do občinstev, saj so dali glasove tistim, ki jih v sistemu tradicionalnih medijev niso imeli.

Pozicioniranje in vizije e-demokracije

Kako torej skozi te spremembe reflektirati ideje o e-demokraciji? Prvič, kar velja poudariti, je da vizije e-demokracije niso nove, in drugič, da resnejše teoretske podobe e-demokracije niso enovite, saj se v ključni točki razlikujejo v samem razumevanju demokracije oz samega političnega sistema, ki naj bi se skozi internetna omrežja vzpostavil; začetna bipolarna distinkcija med zagovorniki e-demokracije kot neposredne oblike demokracije, torej kot radikalnega obrata stran od reprezentativnega modela demokratičnega sistema in e-demokracije kot dopolnila obstoječim reprezentativnim praksam so se na ravni znanstvenega diskurza pridružile bolj poglobljene ideje o participativni in deliberativni demokraciji. Participativna demokracija ni v konfliktnem razmerju do predstavniškega modela, nasprotno, njeni utemeljitelji celo razumejo kot kombinacijo enega in drugega, a obenem poudarjajo potrebo po radikalni prenovi ključnih institucij političnega predstavništva; vključevanje tehnologij v ta razmerja ni sporno – kot pravi Macpherson že davnega 1977: »Z vključitvijo večjega števila ljudi prek dvosmerne televizije ali računalnikov se nekaj lahko spremeni, a zdi se neizogibno, da nekakšno vladno telo odloča o tem, kaj so pomembna vprašanja, tega ne moremo popolnoma prepustiti zasebnikom« (Machperson 1977: 95).

Vloga interneta v demokraciji je raziskana iz različnih vidikov in podani so različni odgovori: a) nekateri zgodnji argumenti so poudarjali, da bo vloga interneta v demokraciji bolj ali manj skromna. Ta pristop je zagovarjal tezo, da bodo glavni politični akterji sicer vključeni v spletne kampanje, lobiranja, oblikovanje politik itd, a v splošnem bo politično prizorišče ostalo bolj ali manj enako; b) alternativni pristop prvemu pa meni, da demokracijo čakajo pomembne spremembe spričo družbeno-kulturnega razvoja, h kateremu se v veliki meri pridružujejo tudi mediji. Ta pristop postavlja internet v ospredje medijskega razvoja in ga dojema kot ključni vir političnih sprememb. Konceptualno gledano so v ospredju možnosti za opolnomočenje državljanov in pojav novih oblik demokratičnih modelov odločanja. Internet zagotovo igra pomembno, komplicirano vlogo v politiki. Znotraj strankarske politike imajo sicer tradicionalni mediji še velik pomen, a raba interneta narašča, še posebej v času kampanj in kar se dogaja na spletu pomembno učinkuje tudi na poročanje starih medijev o strankarski politiki. Nekateri opazovalci celo menijo, da ima splet odločilno vlogo na področju alternativnih politik, saj je postal nenadomestljiv pri razširjanju t.i. »issue politics«, spletnega aktivizma in družbenih gibanj.

Poleg sprememb na ravni političnih institucij naj bi odločilno vlogo imel pojav bolj vključujočega in interaktivnega komuniciranja med državljani in oblastjo, posledično pa drugačno razumevanje funkcije državljanstva, kot je že pred 20 leti napovedal Grossman, goreč zagovornik e-demokracije kot vstopa v neposredno obliko demokratičnega sistema odločanja: »Državljani ne bodo samo izbirali, kdo jim bo vladal, pač pa bodo imeli vedno več možnosti neposrednega sodelovanja pri oblikovanju zakonov in politik, na podlagi katerih bodo vodeni. Z uporabo vedno bolj sofisticiranih, dvosmernih telekomunikacijskih mrež bodo člani javnosti pridobili svoj lastni stol za omizjem politične moči«. A zagovorniki participativnega modela e-demokracije opozarjajo na pomembne okoliščine, ki so ključne za njihovo uresničevanje: 1. Dostopnost, preprostost in interaktivnost tehnologij; 2. Revitalizacijo vloge državljana in 3. Vstop državljanov v procese odločanja. Kritiki ali skeptiki pa opozarjajo predvsem na omejitve, ki tovrstne napovedi otežujejo: 1. Tehnologija nastopa tudi kot zaviralec politične participacije; 2. Prevladuje neinteraktivna politična sfera na spletu, obrnjena »samo vase« in 3. Nekonsenzualnost deliberativnega komuniciranja na spletu.

Družbene omejitve in (ne)uresničitve tehnoloških potencialov

Tehnologija ni zdravilo za družbene bolezni in obstajajo celo konfliktni pogledi na politično vlogo tehnologij. Splet ima določene emancipatorne potenciale – lahko ponudi prostor političnim gibanjem in protestom, ki zahtevajo decentralizacijo moči, odgovorne vladarje, igra pomembno vlogo pri razvoju sodobnih alternativnih političnih gibanj, predvsem na ravni zagovora človekovih pravic, okolja, trajnostnega razvoja; poleg tega daje uporabniku velik občutek moči, saj intenzivira informacijsko mreženje in politično mobilizacijo. A premik v aktivno produkcijo spletnih sporočil (blogi, socialna spletna omrežja, forumi) je znotraj EU in SLO značilen predvsem za mlade – 4/5 mladih (80%) med 16 in 24 let v EU to počne, v SLO je ta delež kar 90%, s starostjo pa strmo pade (46% od 25-54, 29% od 55-74) (http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/Informacijska_druzba/pdf/EKDS_porocilo-V2-1021.pdf).

A obenem se soočamo tudi s konkretnimi omejitvami: ujetost v pasivno popularno kulturo, invazijo potrošništva ter marketizacije javne sfere, intimizacijo političnega prostora. Omejitve niso nič manj pereče tudi na spletu:

1. naraščajoča raznolikost in fragmentacija javnih sfer na spletu naj bi spodkopala komunikacijske vzorce, ki so ključni za delovanje demokracije; četudi je spletno mesto običajno vsem dostopno, pa način selekcioniranja spletnih mest ni – vzorci izbire namreč oblikujejo skupine bolj pogosto obiskanih strani; obstaja namreč na tisoče spletnih mest, ki se dotikajo politične arene na lokalni, nacionalni in globalni ravni, obstaja ogromno razpravljalnih skupin, alternativnega novinarstva, blogov, nevladnih organizacij, itd. s tem se širijo komunikacijski prostori za politiko. strukturno gledano se torej širi pluralizacija, ki pa prinaša tudi preveliko disperzijo/razpršenost glasov;
2. pojav »diskurzivne izolacije«, ko pretirana razpršenost glasov in mnenj vodi v izpodrinjanje skupne javne kulture, kjer različne majhne skupine ne razvijajo več skupnih vezi (in s tem razumevanj med njimi), kar onemogoča ustvarjanje zavezništev, ki bi bila politično bolj učinkovita; takšni »informacijski kokoni« so lahko celo nevarni za zdravo demokracijo; posledično ta t.i. »dnevni jaz« vnaša precej osebnega značaja v polje javne sfere;
3. medtem ko enako-misleče sfere pripomorejo h konsolidaciji kolektivne identitete, pa lahko tvegano promovirajo eno-dimenzionalne mentalitete; s tem se otežuje oblikovanje agonističnih civilnih kultur;
4. vprašanje razpršenih, fragmentiranih javnih sfer sproža tudi vprašanje povezanosti s centri političnega odločanja in moči; razlikujemo lahko med »močnimi« javnimi sferami, kjer se sprejemajo odločitve, in »šibkimi«, ki ponujajo le možnosti za oblikovanje mnenj ali kolektivne identitete; slednje nimajo garancije, da bo njihovo mnenje doseglo odločevalske procese, zato pa je pomembno, da se na strukturni ravni vzpostavljajo povezave in procedure, ki te komunikacijske prostore povežejo z odločanjem; potrebne so namreč namere, ki kažejo na to, da ima tudi civilni govor neke posledice; blog navadnega državljana je spregledan, medtem ko je vsak še tako neumesten tvit političnega veljaka večkrat omenjen.
5. 5.        V luči tega boja med samo-izražanjem internetne javnosti in samo-utrjevanjem moči politične elite zato ne čudi, da so odzivi vladajočih elit in sodobnih centrov moči jasni – kako globalizirano mrežo »nacionalizirati« in kako na »divji« splet vpeljati princip t.i. »državne suverenosti«; [1]

 

Rešitve?

Torej-treba je potegniti ločnico med tehnološkimi potenciali in družbenimi dejavniki, ki vplivajo na spodbujanje ali onemogočanje teh potencialov. Za svobodo govora zato ni ključna razvitost internetne infrastrukture, ampak politična kultura in pravna država in nekatere pomembne transformacije, ki zadevajo različne ravni:

A)    Na ravni političnih struktur: spremembe znotraj trajnih in težko spremenljivih proceduralnih postopkov, zakonodajnih teles in procesov odločanja, ki so podrejeni logiki strankarske parlamentarne demokracije – ideje o deliberaciji, ki gradi na moči argumentov in konsenzualnem odločanju o javnih problemih, kjer sodeluje v problem neposredno vpletena skupnost (ne pa lokalno determinirana politična skupina). Primer dobre prakse je finsko Odprto ministrstvo in zakon o državljanski pobudi, ki daje ljudem možnost, da sami predlagajo in sooblikujejo zakone. Če neki predlog v pol leta dobi 50 tisoč glasov podpore volilnih upravičencev, morajo o njem glasovati v parlamentu. Ves ta proces poteka na spletni platformi odprto ministrstvo, za njeno delovanje pa skrbi neprofitno združenje, ki je za izvedbo od enega izmed finskih skladov prejelo 30 tisoč evrov. Vsak se mora – podobno kot pri registraciji za bančno poslovanje ali poslovanje prek mobilnega telefona – identificirati, preden podpiše predlog sprememb zakona, kar je dober predlog, za sodelovanje s svojimi predlogi pa se mora prijaviti prek profila na Facebooku ali Twitterju, ki ga pa ocenjujemo kot manj zaželen pogoj. V devetih mesecih delovanja platforme se je nabralo že okrog 400 predlogov in zamisli, kako spremeniti zakonodajo. Nekaj podobnega, a bistveno manj zavezujočega je l. 2009 odprla takratna vlada s projektom “predlagam.vladi.si”, ki še deluje, a do sedaj ni imel nobenega resnega učinka na spreminjanje zakonodaje;

B)    Na ravni državljanstva: Če želimo izobražene, kritične in informirane digitalne državljane – kako vzpostaviti kriterije za njihovo pozicioniranje znotraj obstoječe mediatizirane politike? Kako reagirati na trende po militarizaciji in komercializaciji spletnega prostora? Ko se nasprotno, glavnina idej še vedno osredišča okrog preživelega koncepta informacijske družbe, o varnosti in varnih rabah interneta itd, je še toliko težje usmerjati pozornost, ko razmišljamo in iščemo poglobljene alternative, tja, kamor je zares nujno: v koncept aktivnega državljana, odgovorno javno politiko, skupno dobro, v emancipacijo in kritiko neenakosti. Za aktivno državljanstvo ni zadostna le tehnološka platforma, pomembno je znanje, vrednote, predvsem pa stabilne socialne in ekonomske okoliščine; ali imamo možnost udejanjati aktivno državljanstvo? Ta možnost je povezana s politično svobodo, formalno demokracijo in zavzetostjo samih državljanov;

C)    Na univerzitetni ravni spodbujanje interdiciplinarnih študijskih programov družboslovja, humanistike in tehnologij na temo participativne kulture in razvoja demokratičnih internetnih orodij znotraj IT industrije; na raziskovalni ravni zahteve po sofinanciranju IT industrij za spodbudo projektov lokalnega, nacionalnega in medkulturnega značaja, ki demokratizirajo in emancipirajo državljane ali družbene skupine; ter financiranje emancipatornih spletnih medijev, ki nudijo alternativo obstoječim medijskim sistemom.

Mediji in novinarji v medijih imajo zato vse bolj težavno vlogo: kako postaviti nove okvire lastne poklicne legitimacije in se prevprašati, kdo je njihovo občinstvo, kakšna je njihova vloga v demokratičnih procesih (primer dobrih praks je Delov projekt Revolt). Smo pripravljeni na take izzive, se jih sploh zavedamo? Kakšne politike naj vodimo v odnosu do tovrstnih vprašanj? Kakšne inovacije in praktične tehnološke projekte imamo? Torej, potrebno je preverjati, kako so ideje o demokratizaciji politične sfere, avtonomiji civilne družbe, kulturi državljanskega pritiska vpete v obstoječe programe političnih akterjev, v same prakse internetnih uporabnikov in javnih medijev ter tudi odgovornih državnih institucij?

 

Viri:

Grossman, K. L. 1995. The Electronic Republic: Reshaping Democracy in the Information Age. New York: Viking.

Macpherson, C.B. 1977. The Life and Times of Liberal Democracy. Oxford:Oxford University Press.

Malnar B. et al. 2012. Evropska družboslovna raziskava v SLoveniji – medčasvone primerjave 2002/2004/2006/2008/2010, v Toš, N. (ur) Vrednote v prehodu V. Slovenija v evropskih primerjavah 2002-2010. Wien, Ljubljana, 47-80.

Oblak, T., Prodnik, J. 2012. Pristranosti interneta in (ne)moč spletnih občinstev. Družbosl. razpr. letn. 28, št. 70, str. 51-70.

Oblak, T. 2010. Preobrazbe na spletu : od infopromocijske k individualizirani politiki?. Teor. praksa, jan.-feb. letn. 47, št. 1, str. 22-40. http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20101_Oblak-Crnic1.pdf.

Oblak, T. 2000. Elektronska demokracija in nova prizorišča političnega delovanja. V: Splichal, S. (ur.), Vreg,F. Vregov zbornik, (Javnost, Vol. 7, suplement). str. 121-131,