Stane Saksida sodi med pobudnike in usmerjevalce razvoja sociologije, še posebej empiričnega sociološkega raziskovanja v Sloveniji in takratni Jugoslaviji – iz začetka šestdesetih let dalje.
Kot vodilni raziskovalec in kasnejši direktor Inštituta za sociologijo je odločilno vplival na oblikovanje in usmerjanje raziskovalnega programa h ključnim disciplinarnim in družbenim temam in problemom kot so npr.: družbena neenakost, družbena moč, participacija, konflikti, planiranje družbenega razvoja, vrednote v razvoju itd.
Stane Saksida je bistveno prispeval k zasnovi in izvedbi profesionalno metodološko vodenega empiričnega projekta: projekta množičnih komunikacijskih sredstev na Slovenskem, MKS, 1962. Gre za prvenstveno empirično raziskavo o sociološko-komunikološkem in kulturološkem polju; po metodološki plati je bila raziskava pomembna učna delavnica in hkrati izhodišče »ljubljanske empirične raziskovalne šole«.
Namesto toge marksistične obravnave razredne strukture je izoblikoval raziskovalni pristop na osnovi teorije socialne stratifikacije, socialne mobilnosti in posledično tudi mednarodnih migracij.
Razvil je program raziskav družbeno-razvojne problematike in ob tem utemeljil uporabo scenarijev kot sociološke metode v načrtovanju razvoja. To se je dogajalo koncem sedemdesetih let v času načrtovanj, izraženih v projektu »Slovenija v letu 2000«. Stane Saksida je raziskoval in predaval na vrsti inštitutov in fakultet v Evropi in ZDA, svoje povezave in dognanja pa je prenašal v domače okolje. Svojo široko metodološko izobraženost in smisel za operacionalizacijo in analizo je kot svetovalec in mentor prenašal v kolegialno okolje. S svojo osebnostjo je ustvarjal odprt prostor sociološko analizo in za kritičen spoprijem z družbeno-razvojnimi problemi.
Brez dvoma je zaslužen za razvoj sociologije na Slovenskem.
Niko Toš