Moj govor, Maca, ne bo dolg. Ni nam treba govoriti veliko, dolžni pa smo povedati resnico, je zapisal Demokrit in tega se poskušam držati tudi sama. Prav tako kot Tvoje modrosti, ki mi je pri mojem delu še vedno v oporo: »Na ozko z besedami, na široko s pomenom«.

Teh nekaj kratkih zahvalnih besed bom namenila Tvoji vlogi mentorice, ki je v mojem akademskem šolanju in osebnem razvoju odigrala pomembno vlogo.

Kot Tvoja varovanka sem imela poseben privilegij vpogleda v tvoje delo znotraj fakultetnega vsakdana – pogosta delovna srečanja s Teboj so mi razkrila Tvojo sistematično, a obenem občuteno predanost lastnemu delu in izpopolnjevanju znanja, Tvoj trezni optimizem, nenasitno radovednost in neuničljivo energijo. V skreni želji, da – če zopet uporabim tvoje besede – »priplezam visoko na lestvici znanja« si svojo bogato vednost in veščine ter neomajno, toda rahločutno skrb za jasnost in lepoto slovenskega jezika prenašala tudi name. Poleg strokovne pomoči pa sem bila, pod Tvojim mentorskim vodstvom deležna tudi osebne spodbude – vselej, brez izjeme in dosledno si me podprla in mi dala vedeti in občutiti, da verjameš vame. Racionalne prvine Tvojega dela niso nikoli utišale govorice zaupanja, skrbi in čustvovanja, ki si jo širila tudi med ostale sodelavce in študente onkraj fakultetnega zidu ter socioloških besedil, tudi z govorico poezije »Jaz ljubim vas. In kaj potem? Nič, samo, da vam povem«.

V spominu so mi Tvoja nevsiljiva prizadevanja, da bi moje strokovno znanje nadgradila z tudi drugimi videnji, ki obogatijo védenje o svetu in ljudeh, zlasti če so vrhunska. Kako dragocena so bila Tvoja vodila po književnem polju, kamor se lahko, v iskanju ravnovesja in tolažbe, zateče vsakdo izmed nas, spoznavam šele danes.

Tvoja barva je bila od nekdaj rdeča, s kakšnim dodatkom si drzno popestrila svojo zunanjost. Bilo nam je jasno, da ne gre samo za videz, ampak da rdeča barva upora razkriva tvoje najgloblje bistvo, da je to Tvoja rdeča nit, ki povezuje našo žensko preteklost s sedanjostjo, barva samo-zavedne feministke, aktivistke za žensko enakopravnost in brezkompromisne borke proti seksizmu na vseh družbenih področjih, na profesionalnem in osebnem nivoju. Borka, zvesta svojemu prepričanju, da je v pravičnem in svobodnem svetu »dekli gospodovi« edina alternativa avtonomna ženska, ki zna sneti jarem seksizma in ki se ne zateka več pod plašč niti boga niti moža, si glavnino svojega intelektualnega zanosa in družbenega delovanja namenila odpravljanju prav spolne, a tudi vseh drugih oblik zatiranja.

Tudi zate velja, da si feministka po po-klicu, saj je Tvoje akademsko delo na področju družbene neenakosti spolov dodobra razgalilo tudi pri nas prisotno seksistično miselnost. Nepopustljivo si vsa leta opozarjala na neenakost naših možnosti na vseh družbenih področjih: v znanosti, v politiki, na delovnem mestu, v družini in ne nazadnje na plačilni listi. Lahko rečem, da mi je prav Tvoj jasno izražen feministični pogled – s katerim si kljubovala posmehu in se glasno in odločno postavljala po robu velikokrat izrazito odklonilnemu odnosu do feminizma med kolegi, tudi znotraj lastnega akademskega okolja – izostril posluh in opažanja in mi bil spodbuda za moje lastno raziskovalno in pedagoško delo.

Tvoj uporniški feminizem je v slovenski vstaji skupaj z enako mislečimi pripeljal do ženskega gibanja Nič več brez nas in verjamem, da je to obet drugačnih časov, drugačne politike in bolj človeške prihodnosti za vse. Naše upanje, da bomo iz človeškega kapitala spet postali ljudje.