Ker sociologija ne sodi izključno za štiri stene predavalnice, pa čeprav steklene, je Slovensko sociološko društvo med 14. in 15. marcem skupaj s tremi študentskimi sociološkimi društvi iz Ljubljane in Maribora, organiziralo strokovno ekskurzijo v Zagreb.
Strokovni del ekskurzije smo začeli v zagrebškem Etnografskem muzeju. Razstava skozi panoje, videe, tekste in razstavne eksponate, predstavlja stereotipe kot del nematerialne dediščine, ki je vseprisotna in obstaja že od kar obstajajo »drugi«. Naslov razstave »Vic o plavuši: stereotipi u kojima živimo,« se nanaša na danes eno najbolj prepoznavnih stereotipov o inteligenci žensk, ki so se vsled genske loterije rodile s svetlimi lasmi. Avtorica in kustosinja razstave, mag. Irena Kolbas, je izpostavila, da se stereotipi menjajo skozi zgodovino in družben razvoj, zato načrtuje razstavo spreminjati in dopolnjevati. Želi, da bi se ljudje začeli zavedati negativnih stereotipov, ki jih lahko, kot pravi sama, preprečimo le z učenjem, izobraževanjem ter spoznavanjem drugih in drugačnih kot tudi opozarjanjem na obstoječe stereotipe.
Po krajšem odmoru, ki smo ga izkoristili predvsem za kontemplacijo in debato, smo se odpravili na Filozofsko fakulteto Sveučilišta v Zagrebu. Članice in člani Slovenskega sociološkega društva so srečali s kolegi in kolegicami na Oddelku za sociologijo, študentje in študentke pa s predstavniki študentskega sociološkega društva Diskrepancija. Druženje s študenti in študentkami je bilo še posebej zanimivo, saj jih je bila večina aktivnih udeležencev Hrvaške »Blokade«, študentskih protestov, ki so je zgodili leta 2009, študentom pa je uspelo okupirati več Hrvaških fakultet za celih 34 dni. Demonstracije so zaznamovali slogani kot so: »Znanje ni blago! Denar v šolstvo, ne v vojsko! Izobraževanje ni naprodaj!«. Hrvaški študentje in študentke so se torej borili praktično proti identičnim težavam, ki trenutno pestijo področje slovenskega visokega šolstva, torej z varčevanjem in padcem kvalitete. Da se obe državi soočata s podobnimi težavami, značilnimi za širšo regijo in čas, v katerem živimo, je potrdil tudi pogovor članic in članov SSD s hrvaškimi kolegicami in kolegi. Kar še zlasti velja za področje sociologije, umeščenosti družboslovja in humanistike, kljub temu pa ne gre spregledati dejstva, da se hrvaške kolegice in kolegi za enkrat še ne soočajo z razsežnostjo problemov na področju vrednotenja raziskovalnega in pedagoškega dela, ki je v zadnjih letih vse bolj značilna za naše razmere.
Sociološko pohajkovanje smo zvečer nadaljevali v pivnici Mali Medo na Tkalčićevi ulici. Pisana Tkalčićeva ulica se nahaja v samem središču mesta in danes odraža duh starega Zagreba ter daje vtis pristne urbane izkušnje, za katero se zdi, da naši prestolnici kar malo manjka. Še najbolj se ji približa Trubarjeva ulica. Na njej se nahajajo številne restavracije, bari in butiki, živi pa tudi ponoči, ko ljubljanske ulice že zamrejo. Najbolj polni energije smo se pozno zvečer odpravili še na zabavo v klub Močvara, ki se nahaja v nekdanji tovarni Jedinstvo. Geografsko marginaliziran klub je popularno zatočišče vse preveč marginaliziranim alternativcev in pripadnikov raznih subkultur. Zagrebčani so nam dejali, da je to njihov najboljši približek Metelkove, a moramo reči, da je klub sicer uspešnejši iz finančnega vidika, a mu hkrati manjka pravi čar avtonomne kulturne cone, ki je za enkrat še del Metelkove. Kot sociologi pa žal ne moremo mimo kritike, da sta se obe coni prelevili v mesto potrošnje in hkrati izgubili na pomenu kulturne produkcije.
Sobota je bila po programu namenjena ogledu mesta, katerega je za nas pripravil dr. soc. Filip Majetić, ter nam skozi sprehod in vožnjo z avtobusom po Zagrebu, predstavil razvoj mesta skozi prostorsko-sociološko perspektivo. Tako smo naredili velik krog po centru mesta, nato pa se z avtobusom zapeljali še skozi industrijski del Zagreba na vzhodu, ki je razcvet doživel v 2. polovici 19. stoletja, danes pa se tam nahaja mnogo propadlih tovarn in neizkoriščenih hal. Zatem smo se zapeljali še v Jarun, ki je predvsem poznan po športno-rekreacijskem centru z umetno nastalim jezerom in šestimi manjšimi otoki, ki so namenjeni športu in zabavi. Ogled smo zaključili z vožnjo skozi t.i. novi Zagreb, pretežno stanovanjski del, nato pa se vrnili nazaj v center mesta, kjer nam je ostalo še nekaj prostega časa za kosilo ter nabiranje zadnjih vtisov in fotografij. V Ljubljano smo se vrnili v večernih urah. Utrujeni, a željni podobnih dogodivščin.
Foto in tekst: Lea Bevc in Rok Ramšak